Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Na goro, ki jo vidijo

Vecer.si 31.08.2018
Na goro, ki jo vidijo iz postelj

 

četrtek, 2. avgust 2018, ob 05:28, Bruno Fras, ogledov: 226

Večer, Koroška - Andreja Čibron Kodrin: … iz postelj. Planinsko društvo Prevalje je stanovalce tamkajšnjega doma starejših …

… s terenskim vozilom že tretjič letos popeljalo na vrh Uršlje gore.
Od Doma starejših na Fari na Prevaljah, še izraziteje pa v njegovi okolici, kjer se pogosto sprehajajo njegovi stanovalci, se odpirajo lepi razgledi na Peco in bližjo Uršljo goro, ki polni južno obzorje kraja. Pri seniorjih ta mogočna gorska panorama prebuja spomine na vzpone v planinski svet v mladosti pa tudi hrepenenje, da bi ponovno obiskali to 1699 metrov visoko goro. Nanjo je sicer speljana gozdna cesta, a je zaprta za javni promet, pot od parkirišča do vrha je zato treba premagati peš, kar pa je za starejše prenaporno.

V zameno za parkirišče
Ob obiskih v domu je to njihovo željo prepoznal Stanko Robin, predsednik Planinskega društva Prevalje, ki ima na Uršlji gori planinsko postojanko in tudi terensko vozilo, ki ga uporablja za njeno vzdrževanje. Njegov predlog, da z društvenim avtom nekajkrat na leto stanovalce, ki to želijo, popeljejo na goro, v zameno pa je terenec lahko parkiran pred domom, sta podprla vodstvo in svet ustanove. "Stanovalci so zelo zadovoljni, odziv je vse večji. Za vožnjo se zanimajo tudi drugi starejši krajani, ki poti ne zmorejo več peš. Omogočili jo bomo vsem, kvote sicer ne bomo določili, a več kot enkrat tedensko prevoza ne bomo mogli zagotoviti," pravi predsednik. Doslej so v treh vožnjah na vrh pripeljali dvanajst starostnikov.
"Pobudo planincev smo z veseljem sprejeli in izkoristili, zahvaljujemo se društvu, da našim stanovalcem izpolnjuje željo. Slednji so namreč pogosto žalostno ugotavljali: Na Uršljo goro pa se ne bom mogel nikoli več povzpeti," dodaja Stanka Vauh, direktorica doma, v katerem delujeta tudi planinski skupini stanovalcev in zaposlenih, Planika in Faraoni.
Nedavno je bilo že zjutraj pred domom zelo živahno, po športno opremljenih ljudeh je tudi zunanji opazovalec lahko sklepal, da stanovalci (tokrat s spremstvom) odhajajo na planinski izlet. V avli je Jože Motnik, ki je bil junija v prvi skupini planincev, napovedal jasno vreme, sklepajoč po Uršlji gori "brez kape". "Cesta je strma kot hudič," je obudil spomin na vožnjo, a čakajoče potolažil, da ga ni bilo nič strah, ker poleti ni nevarno, le pozimi. "Fajn je bilo," jim je izrekel za popotnico.
"Veliko sem hodil v planine, na Gorenjskem in na Koroškem, kjer živim zadnjih 30 let," je povedal Andrej Maček, prvi iz nove četverice obiskovalcev Uršlje gore. "Hvala bogu, da še lahko hodim,” je, držeč pohodniške palice v rokah, razmišljala Ivica Navotnik in pohvalila organizacijo.
Zgovornejša je bila Jožefa Mihalj: "Uršljo goro gledam vsak dan, vidim jo celo iz postelje. Je zelo lepa, rada grem gor, prideš na drugi zrak. Na izlete hodim tudi v okviru doma, veliko se tudi sprehajam v okolici. Sem tudi članica planinskega društva.” Silvester Ošep je pomislil tudi na malico in na pot vzel breskve (na cilju jih je razdelil med sopotnike), ob prihodu planinskega vozila pa komentiral: "Do Spodnjih ledin sem včasih sam vozil, naprej smo šli peš. Danes nam ne bo treba.”
V rdeči Mitsubishijev terenec se je ljubiteljem gora pomagal vkrcati Ivan Ivartnik, dolgoletni in izkušeni društveni šofer, ki se ponaša z največjim številom voženj na Uršljo goro: kar 1600 jih je opravil doslej, nekdaj predvsem pri oskrbovanju postojanke, zdaj v glavnem pri njenem vzdrževanju.

Pisali pozdrave iz narave
Ko so na travnati ravnici pred Planinskim domom na Uršlji gori odprli vrata avtomobila, so stanovalci doma vstopili v čudovit sončen dan. "Bilo jih je strah, ko sem peljal vzvratno," jih je izdal njihov voznik. Gospa Jožefa je nekaj strahu priznala, medtem ko ga je gospod Silvester zanikal, ni pa mogel skriti prizadetosti zaradi razdejanja, ki ga je v gozdu povzročil orkanski veter: "Je pa res grdo." Gospod Andrej je s čustveno izjavo strnil razmišljanja vseh: "Nisem si mislil, da bom še kdaj prišel na Uršljo goro.”
Gospa Ivica je ob pomoči spremljevalke, delovne terapevtke Mateje Pipuš, napisala razglednico svoji sostanovalki: "Prejmi lepe pozdrave iz čudovite narave, če si pa bistre glave, pa ugani, čigave.” Po telefonu se je snahi z vrha javil tudi gospod Silvester.
Gospe Jožefi se je na obrazu narisal sončen nasmeh: "Odlično je. Počutim se enkratno. Narava je božanska. Lepo vreme imamo. Res nam ga je naklonil bog. Zadovoljna, prezadovoljna sem.”
Da obisk Uršlje gore ne bo ostal samo v njihovih spominih, so se izletniki vpisali še v knjigo obiskovalcev, nato pa so se podali še v bližnjo cerkev sv. Uršule, najvišje ležečo cerkev na Slovenskem, zgrajena je v 16. stoletju. Najdlje po okolici se je podala gospa Ivica, preostali so se do odhoda (v dom na kosilo) zgolj prepustili umirjenemu gorskemu ritmu.

Andreja Čibron Kodrin

eXTReMe Tracker