Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Vrtača

   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
četrtek, 2. avgust 2018, ob 05:28, Silvo Baznik, ogledov: 514

Silvo Baznik: Vroči dnevi velevajo jutranjo turo v gorah. 

S prvimi znaki jutranje zore parkiram avtomobil na Ljubelju in se pripravim za pohodno turo. Ozrem se na drugo stran ceste, kjer se izza visokega Velikega vrha počasi jasni, nad njim pa vztraja sivi oblak. Nad menoj nebo že prehaja v modrino in ostenje Begunjščice menja temnosivo barvo v svetlejše odtenke.

Le kje bom, ko bo sonce osvetlilo gore, se sprašujem, ko stopam korak za korakom proti Zelenici. Kljub rani uri je prijetno toplo in kmalu čutim prvo slanico na telesu. Hitro se vzpenjam po oskrbovalni poti in že sem pod Šentanskem plazom, od koder me noge hitro ponesejo do nekdanje zgornje postaje žičnice. Ozrem se na Košutico in Veliki vrh, kjer je popolnoma jasno in za njima je čutiti, da bo sonce kmalu vzšlo. Koča na Zelenici še sameva v tišini jutra, okoli nje pa se pase čreda govedi in konj. Povzpnem se na grič nad kočo in uzrem Stol. Sonce ga še ni pobožalo in zato pohitim dalje. Stopim po potki v gozd in ko sem prečim melišče, gore osvetlijo prvi jutranji žarki. Še nekaj korakov in zapustim markirano pot ter se podam po stezici mimo balvanov v dolino Suhega ruševja, ki pa je še kako živo in s svojo zeleno barvo močno zaznamuje pobočja.

Stezica se vije med posekanim ruševjem. Ob potki je veliko gorskega cvetja v polnem razcvetu. Tudi tu se najde nekaj planik in to celo pod ruševjem, kar je redko videti. Pri velikem možicu zapustim stezico, ki vodi v zatreb doline in stopim po manj uhojeni in včasih manj vidni stezici do melišč pod vzhodnim grebenom Vrtače. Prečim melišče, se povzpnem po skalnati in travnati grapi na greben in naredim kratek odmor.

Sonce je sedaj že visoko in pošilja tople žarke tudi na pobočja in greben Vrtače. Na srečo pihlja rahla sapica, ki razgiba ozračje in prijetno hladi. Stopim dalje po stezici, prečim prvo grapo, se povzpnem po naslednji, se spustim in zopet navzgor, skrbno in pazljivo, da ne bi po nepotrebnem zasoliral po pobočju. Lepo napredujem in prehajam iz enega grebena na drugega, Južno pobočje gore je slikovito in planincu nudi nekaj več kot hojo po markiranih poteh. Je strast, ko veš, da to ni dano vsakemu in istočasno veš, da boš naredil lep krog, ko se z gore vračaš po drugi, tokrat markirani poti. Še malo in se povzpnem na prvi predvrh, za njim je kmalu drugi, s katerega sta vidna oba vrhova. Na enem je skrinjica, na drugem simbol gore, veliki jekleni cepin in jeklena vrv. Gora s svojimi 2181 metri nadmorske višine je najvišji vrh nad Zelenico in zato zaželen cilj vsakega pohodnika.

Predahnem in v tišini, da ne motim gora, se okrepčam in naredim kopico fotografij Zelenjaka, Palca, grebena Na Možeh, Begunjščice, Srednjega vrha, Stola, Kozjaka in Kosmatice, ki pa so odeti v rahlo meglico. Jutranje sonce bo kmalu poskrbelo za jasnejši pogled. Odidem na drugi vrh, še tu predahnem in pogledam na avstrijsko stran, nato pa ponovno oprtam nahrbtnik in pričnem sestop z gore.

Pot gre po zahodnem grebenu, se izogne delu, kjer je bil podor in ni varno hoditi po robu, se priključi stari poti in me ponese navzdol. Pozdravim prvega planinca, ki se vzpenja in kmalu za njim že drugega, pa tretjega in večjo skupino. Vsi hitijo svojemu cilju naproti, medtem ko se spuščam navzdol. Nižje zavijem strmo navzdol na stezico, ki me skozi ruševje pripelje na sedlo Šija. Klopca in kopica smerokazov so značilnost tega sedla. Nad njim proti jugu se dviga dobrih sto višinskih metrov poraščeno pobočje Srednjega vrha in tja moja pot. Po stezici, ki gre sprva po grebenu, nato preide na severovzhodno pobočje. me ponese na neporaščen vrh na višini 1796 m. Trud pri vzponu nanj je poplačan z izrednimi pogledi. Kot na dlani so Stol, krnica V Kožnah, Vrtača, greben Na Možeh, Zgornji in Spodnji plot, Begunjščica in pogled sega na Blejsko jezero z okolico. Sredi dopoldneva, sam na vrhu, ko sonce prijetno greje, se predam sanjarjenju in uživam, uživam.

Po nekaj minutah predaha pa sem zopet na stezici. Počasi se spustim na sedlo Šija in zavijem navzdol proti Smokuški planini. Med skalovjem, drevesi, tratami in cvetjem nad planino za trenutek zastanem in nato odvijem levo na kolovoz, ki nudi dovolj sence pred sedaj že močnim soncem. Srečam očaka, oprtega na palico, spregovoriva nekaj besed in greva vsak svojo pot.

Kolovoz me pripelje do žičnice in ob njej se povzpnem na Zelenico, kjer odvijem na naslednji kolovoz, ki se vzpne do vznožja Triangela, poimenovanega po trojnem vpetju nekdanje zgornje vlečnice. Levo gre stezica na greben Na Možeh, jaz pa uberem drugo smer in se povzpnem nekaj metrov na razgledni vrh, od koder sta lepo vidna Zgornji in Spodnji plot. Na Zelenici je okoli koče pravi vrvež in njihovi glasovi so slišni vse naokoli. Z vrha se spustim na travnato pobočje po ozki stezici, prečim in se vzpnem na Zgornji plot, se ozrem okoli in nato še enkrat navzdol in navzgor na Spodnji plot, kjer je vrh obeh variant zavarovane plezalne poti po južni steni.

Tako zaključim današnje vzpenjanje in z vrha gre le še navzdol. Po stezici, ki je večinoma še v senci, se spustim na Zelenico. Grem mimo črede in koče in zapustim prelep gorski svet.

Spuščam se po oskrbovalni poti in nato zavijem na stezico, ki preči pobočje Ljubeljščice in me skozi gozd popelje nazaj na Ljubelj, kjer še pred poldnevom sedem za volan in se odpeljem proti domu.
 

eXTReMe Tracker