Iztok Cukjati (24 let, študent Fakultete za šport, starejši alpinistični pripravnik) in Matic Meglič (24 let, študent Medicinske fakultete, alpinist), oba člana AO Črnuče
| 
Povsem desno: na vrhu Mont Blanca leta 1998, kamor sva se odpravila takoj, ko je Iztok naredil vozniški izpit. |  |
Objavljeno na spletni strani odprave
AO Črnuče – Pamir 2004
28.07.: Včeraj sta se odpravila proti prvemu taboru, ki leži na višini 3845 m. Malo pred njima so gazili Francozi. Danes dežuje, malo se bosta razgledala. Peak Kurumdi je še dalec, vsaj en dan hoje. Od daleč se zdi, da je Peak Zarya Vostoka ( 6349m) smučljiv. Bomo videli.
25.07.: Satelitski telefon dela! Kljub samo 15 odstotni pokritosti ozemlja z omrežjem. Kakšno olajšanje za preostale člane odprave, ki zaradi takšnega ali drugačnega razloga niso v baznem taboru pod Kurumdijem.Torej, povzeto iz dveh SMS-ov: Po dnevu počitka je sledila aklimatizacija, včeraj najprej na 4200m visok hrib v bližini baznega tabora, danes pa sta osvojila še 4730m visok hrib, s katerega sta smučala po 500m grapi, ki sta jo ocenila s IV+. Kaj več bosta povedala sama, ko bosta prispela do računalnikov.
22.07. Od poročevalke doma: Matic in Iztok sta se danes že javila iz Osha, povsem izčrpana zaradi 16 urne vožnje po "kolovozih", ki si tega imena baje ne zaslužijo. Uspela sta dobiti vsa dovoljenja, tako da sta jo mahnila takoj proti baznemu taboru. Najprej sta se odpravila proti 240 km oddaljenemu Sari-Tashu, ki leži v Alaiskajski dolini. Pot vodi preko 3550m visokega prelaza Tadjik. Od tam naprej se lahko s terenskim vozilom pripelješ do baznega tabora Kurumdi na višini 3800m. Pot je dolga 45 km, vožnja pa traja celi dve uri.
20.07.: Danes sva bolj zgodaj vstala, potem pa med štetjem denarja opazim, da mi manjka 40 dolarjev. Slika se počasi sestavi in ugotoviva, da so naju mojstrsko okradli policaji. Med kontrolo so mi namreč preobrnili vse dokumente in denar, odvračali pozornost en od drugega (v kiosku jih je bilo ene 5) in tako si je "ta glavni" nabral skoraj za mesečno plačo. Malo poparjena sva šla v mesto. Dopoldne sva ponovno iskala agencije za dovoljenje in zemljevid in kot že do sedaj povsod, ravno iskanega zemljevida nimajo (očitno zato, ker meji na Kitajsko? ). Povedali so nama, da jih sploh ne tiskajo več. Obletala sva celo mesto, ob tem skoraj obupala, in ravno ko sva hotela obrnit, prideva do ene strašne vile in naju dekle, ki stoji ob vhodu v anglešcini vpraša, če kaj želiva. Očitno sva naletela na eno redkih res dobrih agencij. Dovoljenja bova tako dobila morda že jutri, kopirala sva si zemljevide za najino regijo in nekaj gps koordinat.
Večinoma sva hodila peš, a kmalu ugotovila, da je skorajda "ceneje" vzet kolektivosa za 5 somov (kar je 25 sit). Tudi z ostalimi cenami se študentski žep zlahka sprijazni. Spanje stane 225 somov, burger 15 somov, velko pivo pa 20 somov.
Načrti za naprej: kot že rečeno proti Oshu, nato v vzhodni Zalajski konec proti Kurumdiju, kasneje pa verjetno še proti Piku Lenina, če bo čas.
19.07. Prišla sva brez večjih zapletov z vso prtljago v Biškek ob 5h zjutraj, vzela taksi do hotela Salima (po "domače" " business center" ), nato pa cel dan letala naokrog , no,natančneje od enih popoldne, ko sva vstala.:) Potrebujeva namreč "border zone permit" (dovoljenje za gibanje v obmejnem prostoru) za vzhodni Zalajski greben, ki meji na Kitajsko, razen tega še zemljevid te regije ter registracijo pri nekakšni lokalni občini (OVIR). Pa nisva nič opravila. Na "border zone" dovoljenje je treba več dni čakat, za registracijo pa se morava javit v Oshu. Da sploh ne omenjam, kakšne težave imava z dolarji. Menjajo samo popolnoma nove čiste bankovce, vse ostalo zavrnejo. Dan je bil rešen, ko sva našla supermarket, bolj fin, tak delikatesni s torticami :), kjer bi itak lahko vso hrano kupila, ne pa da sva še na Muenchenskem letališcu kupovala čokolade! Ko sva si ogledovala menjavo straže na glavnem trgu, sta naju dva policaja odpeljala v njihov kiosk, kjer sva doživela telesni pregled od glave do pete ( kasneje se je izkazalo, zakaj). Zvečer sva šla še na en poceni hamburger pa spat.
16.07.: D - 2; v soboto naju Karmen pelje v Nemčijo (v nedeljo letiva iz Muenchna). Nemalo težav je rešil Matic (Klanjšček), ki se je prijazno ponudil, da nama posodi nekaj manjkajoče opreme (žimarje, puhaste rokavice). Hvala.
Včeraj je Iztoku crknila kamera. Danes spet dela in med sponzorji imamo zato dodatek:)
Iztokov gleženj je očitno na dobri poti, saj sicer ne bi tako veselo okrog skakal.. Sposodila sva si tudi satelitski telefon, teoretično bova vsake toliko dosegljiva na Iztokovo številko.
12.07.: Trenutno sva v zaključevalni fazi priprav, urejava stvari okrog sponzorjev, iščeva manjkajoče dele opreme (si lahko mislite, kako težko je julija priti do ravno prav velike puhovke!), s kondicijskimi pripravami sva že bolj pri koncu. Prejšnji torek sva smučala Jugovo grapo, Iztoku je uspelo še zviti gleženj.
10.07.: Danes sem bil še v Celovcu in obletal vse hribovske trgovine, pa nikjer nimajo puhovk. Itak. Pa lopat tudi ne. Da o protektorjih iz puha sploh ne izgubljam besed.
28.06.: Pojavljajo se težave s kirgistansko vizo. Prebivalci članic EU je ne potrebujejo. Vendar odloka za Slovenijo še ni bilo. Tako uradno vizo potrebujeva, vendar je ne moreva dobiti (kako lepo zakomplicirano, a ne?). Sploh ne dvomim, da nama bodo fino zatežili na meji.
05.05.: Kot kaže, odprava bo. Imava namreč letalske karte, tudi končna ekipa se je izoblikovala. Jernej, Karmen in Tedi so se zaradi pomanjkanja časa ali denarja odločili, da ne grejo.