Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Glas iz zgodovine

Planinski vestnik,
1993/7-8, str. 352-3 (PDF


G-L: "Dinko Bertoncelj

ZVGS/G-L, 31.07.18: Dinkovih devetdeset
NeDelo/G-L, 15.04.2010
Dinko Bertoncelj, prvi Slovenec v Himalaji

 

sreda, 1. avgust 2018, ob 05:29, Urednik G-L, ogledov: 685

Planinski vestnik - Marjan Bradeško: Orumenela, zdelana knjiga je pred menoj. - Dhaulagiri 

Glas iz zgodovine

Orumenela, zdelana knjiga je pred menoj. Napravila je dolgo pot iz Argentine še v tistih prepovedanih časih. V njej pa je s kleno slovensko govorico zapisana obsežna zgodba za tisti čas velikega dejanja — argentinske odprave na Daulagiri, takrat še neosvojen himalajski osemtisočak.
Član te odprave, ki vrha sicer ni dosegla, je bil tudi Slovenec Dinko Bertoncelj, ki ga je brezumje vojnih zmagovalcev pognalo daleč iz rodne dežele. Tako je v nekem drugem okolju in v drugačnih razmerah postal prvi slovenski himalajec, takrat tudi že z argentinskim državljanstvom. Šest let (leta 1954) pred prvo slovensko himalajsko odpravo na Trisule ga je doletela čast, daje še ob enem 'gringu', Avstrijcu Gerhardtu Watzlu, poletel v skrivnostne azijske dežele osvajat 'nekoristni svet' mogočnega Daulagirija.

Knjiga z naslovom Dhaulagiri, kjer je ob glavnem avtorju Dinku Bertonclju prispeval nekaj uvodnih razmišljanj dr. Vojko Arko, slike in zapis o najvišji doseženi točki pa Gerhardt Watzl, je izšla leta 1956 v založbi Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu. Knjiga je izjemen dokument in jo je vredno prebirati tudi danes, ko je mnogo stvari povsem drugačnih — od potovanja odprav, razvitosti Indije in Nepala, obljudenosti nepalskih dolin do 'osvojenosti' himalajskih vrhov.

Avtorju z zanimanjem sledimo od začetnih priprav in kasneje na dolgi poti po letališčih in železniških postajah do doline Mavangdi Kola, po kateri so si pot utirali še z mačetami, do vznožij severne stene Daulagirija, kjer se je najtežje šele začenjalo. Dolga dva meseca na gori, polna težav in trenutkov navdušenja, nas proti koncu knjige že tako pritegneta, da ne odnehamo, dokler se zgodba ne razplete.

Takrat so se odprave večinoma vračale močno zdesetkane, saj so bile nesreče zelo pogoste. To pove že zanimiv dogodek, ko se odprava na povratku ustavi pri izdelovalcu kukrijev, znamenitih nožev, pri katerem so jih na pristopu vsi člani odprave naročili po nekaj. Pripravil jih je mnogo manj od naročenega števila. Na njihovo začudenje jim je pojasnil, da ga pač izkušnje zadnjih let učijo, da pride nazaj precej manj ljudi, kot jih je odhajalo. Argentinska odprava se je vračala z vsemi člani, vendar je na povratku naglo hiral sam njihov vodja, Paco Ibañez.

Splet nesrečnih okoliščin in morda mladostna neugnanost sta mu na gori povzročila take poškodbe, da jim je po srečnem prenosu z gore prek divjih himalajskih sotesk in ob silnem naporu vseh, ki so skrbeli zanj, nazadnje v Katmanduju podlegel.

Daulagirija so se lotili prek severne stene, mimo znamenite 'hruške' dosegli greben, tam nekje pa se jim je dokončno ustavilo. Gerhard Watzl je dosegel najvišjo točko okoli 8000 metrov in četverica je prebila noč le borih dvesto metrov pod vrhom. Namesto na vrh se je odprava v neurju naslednjega dne umaknila nižje. Prav ta umik že na začetku da ton knjigi — saj je prav tista točka, kjer se odločiš kreniti naprej ali se umakniti, takrat pogosto pomenila smrt ali življenje. Dinko Bertoncelj v svoji knjigi razmišlja takole: »Slednjič odrineš v breg, že vnaprej utrujen, apatičen, z zavestjo, da je treba navzgor, kajti tja te kliče neizprosni načrt, ki si se mu predal. Vse prijetnosti, ki jih nizke gore nudijo svojim ljubiteljem v tako obilni meri, izginejo v himalajskih višinah. Občutki zmrznejo, prav kot zledeni dih v mrtvih temperaturah zgornjih tisočakov. Ostane samo še volja, ki ukazuje omahujočemu telesu in ga brez usmiljenja žene dalje proti vrhu.« Tako je v visokih 352 gorah še danes in v tem zagonu, ki je vsem tako pri srcu, pride trenutek, ko spregovori razum — če je trenutek zamujen, ostanejo zgodbe nedokončane nekje v ledenih vesinah, hrumečem viharju in temni noči. Tragedije, ki smo jim priča tudi danes.

Še eno zadevo, ki jo avtor nakaže, velja poudariti. V času alpskih vzponov posameznih navez prek visokih himalajskih sten sicer nima več pravega pomena, ima pa pomen za bolj trezno vrednotenje zgodovine velikih odprav in osvajanja vrhov. Gre za 'zmagovalce', ki jih časti svet, ob tem pa premnogokrat pozablja na vse ostale, ki so se zaradi spleta okoliščin v pravem trenutku znašli predaleč od vrha, da bi se zapisali v zlato knjigo osvajanj. Tako je bilo na mnogih odpravah, kjer so pot do vrha utirali 'neznani' alpinisti, po njihovi poti pa so stopili na oltar zmagovalcev neki drugi, ki jih je trenutek privedel dovolj visoko, da so zmogli. Takih primerov, ki so v nekaterih knjigah lepo opisani, je v svetovni alpinistični zgodovini mnogo, tudi v slovenski jih poznamo. In današnji prehod od nekdaj izrazito 'kolektivnega' alpinizma v 'žepne' odprave, alpski stil in samohodstvo pomeni za širšo javnost precejšnje olajšanje pri vrednotenju tistega, kar je že itak težko oceniti, nepoznavalcu pa sploh. Prav te vrste razmišljanja dajejo osebnosti avtorja poseben pomen — ne pozabi poudariti tudi izjemne vloge šerp, ki so s težkimi tovori skoraj v vseh primerih gazili naprej.

Za današnji čas je knjiga zanimiv pogled v zgodovino, ki je za poznavalca sedanjih razmer v svetovnem alpinizmu še toliko zanimivejši. Za nas pa pomeni pomemben kamenček v mozaiku slovenske alpinistične zgodovine, ki je mnogim še vedno precej neznan. Planinski vestnik je v zadnjih letih z objavljanjem prispevkov o argentinskih Slovencih k poznavanju tega manjkajočega dela mnogo prispeval, bralcu, ki bo prebral knjigo, pa bo ta dala še dodatno osvetlitev in seveda nekaj ur zanimivega branja. Dodobra pa bo bralec spoznal tudi osebnost prvega slovenskega himalajca Dinka Bertonclja. Ob današnjih alpinističnih zdrahah pomenita navdušenje, ki veje iz knjige, in pošten ter odkrit odnos tiste vrednote, ki bi kljub vsemu morale ostajati na prvem mestu.

Marjan Bradeško

Oznake: BIB, PV, VTG, ZGO

Komentiraj (1):

Tone Škarja, sreda, 1. avgust 2018, ob 10:51

Planinska zveza Slovenije je že leta 1957 izdala knjigo Himalaja in človek, odlično delo in zbirko dotakratne himalajske zgodovine avtorjev Igorja Levstka in Janka Blažeja. V njej je med poskusi dobro opisana argentinska odprava (1954) in večino zgodbe sta avtorja pobrala iz knjige D. Bertoncelj - V. Arko, Dhaulagiri, Buenos Aires 1956, ki jo navajata med viri. Dragocena knjiga za dvig duha slovenskega himalaizma, kot tudi Bertoncljeva knjiga, ki smo jo kakih deset let pozneje bolj sitni že lahko dobili, čeprav ne v knjigarnah in knjižnicah.

eXTReMe Tracker