Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Pico

  

 

petek, 27. julij 2018, ob 05:29, Silvo Baznik, ogledov: 704

Špela Baznik: Vzpon na najvišji vrh Portugalske

Sredi Atlantskega oceana se k nebu dviguje dvatisočak Pico. Istoimenski otok Pico je eden izmed devetih glavnih otokov Azorskih otokov, ki so poleg Madeire druga avtonomna portugalska pokrajina. So del Makronezije, ki jo poleg Azorov sestavljajo še Kanarski otoki, Madeira, otočja Salvages in Zelenoortski otoki. Azori so otočje vulkanskega izvora, oddaljeni okrog 1500 km od portugalske obale in 1925 od kanadske. Na najvišji del Portugalske smo se povzpeli zadnji dan trekinga. Pred tem smo obiskali in dodobra po čudovitih poteh prehodili še otoke Sao Miguel, Flores in Faial.

S Horte, glavnega mesteca otoka Faial smo s prvim jutranjim trajektom pripluli do Madalene, glavnega mesteca otoka Pico (črni otok, katerega krasi temna vulkanska kamnina, drugega največjega otoka v azorskem arhipelagu). Do izhodišča vzpona je sledilo še slabe pol ure vožnje z avtomobilom. Na 1231 metrih stoji majhna koča (Cabeço das Cabras), kjer je tudi center za obiskovalce gore. Vsakemu hribolascu, potem ko izpolniš formular in plačaš 20 € za vzpon prav na vrh, izposodijo GPS napravo, prejmeš pa tudi navodila, kako prek te napravice poklicati v sili in kako te lahko oni pokličejo, če se znajdeš v težavah. Razložijo tudi, da v primeru hoje izven označene poti, plačaš morebitno reševanje sam. Zanimivo, tudi le 160 obiskovalcem hkrati dovolijo vzpon na vrh (morda bi kaj podobnega veljalo razmislit tudi za našo najvišjo goro!?).

Z odličnim vodičem Urošom, ki je moral za vodenje na goro pridobiti dovoljenje, smo tako po vseh formalnih obveznostih odšli na goro. Vzpenjali smo se hitro, prav vsak korak je bil pot navzgor, tako da smo, kljub najprej zmerni, nato pa počasnejši hoji, hitro dosegali visoko višino. Prvi dve uri vzpona smo imeli čudovite razglede na sosednji otok Faial in na številne kraterje otoka Pica. Čudovita mavrica je naznanila spremembo vremena - sprva le v obliki rahlega dežja, da smo še suhi prispeli do kraterja tik pod vrhom.

 

Pot imajo zanimivo označeno – na celi poti so postavili 47 označenih količkov od 1 do 47, ki so zakoličeni sprva na daljše razdalje, potem na krajše, da v meglenih razmerah kažejo pravo smer hoje. Namreč lava je prepletla številne potkaste 'žile' z gore, tako da prav jasne smeri poti vedno ni videti – hodi se pretežno po strjeni vulkanski kamnini, mestoma manjših kamenjih in zemlji. Količki so še kako prav prišli naši Marjeti, ki nas je na pol poti zapustila in se počasi spuščala proti koči. Sam spust pravi, da je bil kar adrenalinski, saj so se oblaki hitro spuščali in količki, ki so kazali pravo pot, vedno niso bili vidni. Ko se ni premikala, je prejela tudi klic prek GPS naprave s strani osebja v koči – preverjeno torej sledijo in pomagajo svojim uporabnikom. Žal se je kasneje izkazalo, da je imela Andreja pa precej manj sreče – ob zdrsu se ji je namreč GPS napravica poškodovala, kar so ji potem zaračunali celih 250 €.
Po dobrih treh urah hoje smo dosegli količek 46, ki je postavljen prav na rob kraterja tik pod vrhom (47 količek pa je na dnu kraterja). Uroš nas je brez večjih postankov vodil naprej na sam vrh, namreč zdelo se je bolj svetlo in možnost je bila, da bi imeli na vrhu nekaj razgledov. Na robu kraterja tik pred zadnjim strmejšim vzponom na Piquinho (majhen Pico) smo pustili pohodne palice in se hitro, potrebno se je bilo nekajkrat tudi malo potegniti z rokami, prebili na sam vrh na 2351 metrih. Občutek ob osvojenem vrhu je bil nepopisen, namreč o Picu smo se med trekingom veliko pogovarjali, celo videli smo ga z letala, tako da je bil osvojen vrh vsem v neizmerno zadovoljstvo. Vrh je osvojil tudi Janez, ki šteje častitljivih 80 let, tako da lahko rečem samo kapo dol za tako kondicijo in vztrajnost, katerim ni manjkala tudi ostalim članom 'azorskega' vivatreking-a.

Zanimivost Piquinha je, da se je temperatura ozračja že takoj, ko smo se začeli dvigati nad krater povišala, prav na vrhu pa je izpod globin zapihal povsem topel veter, občutek je bil, kot bi bil v savni. Po kratkem okrepčilu in fotografiranju smo se začeli spuščati navzdol. Imeli smo prav neverjetno srečo, saj se je ob prihodu do kraterja za nekaj minut razjasnilo nebo, pokazal se je Piquinho v vsej svoji luči. Po kratkem postanku je začelo ponovno deževati. Zmernega koraka smo se začeli spuščati. K sreči je kamnina hrapava, da v dežju ni drsela. Precej mokri, a dobre volje smo po treh urah hoje dosegli izhodišče. 

eXTReMe Tracker