Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Storžič

sreda, 25. julij 2018, ob 05:28, Silvo Baznik, ogledov: 606

Silvo Baznik: Lepa vremenska napoved in čas je za obisk 2132 m visoke gore. 

V Tržiču prenavljajo ceste in tako je potrebno malce naokrog, da nato zavijem proti Lomu in v vas Grahovše ter po makadamski cesti nekaj kilometrov do parkirišča pod Domom pod Storžičem. Parkiram, se preobujem, nahrbtnik na ramena in prvi koraki so tu.

Na robu planine Jesenje so smerokazi, ki kažejo levo pot za Javorniški preval, desno gre cesta za Malo Poljano, naravnost kolovoz za Storžič preko Škarjevega robu in Žrela. Vendar pa priporočam markacistom, da dodatno označijo pot za Storžič in s tem olajšajo vstop na uhojene poti in morda popravijo še časovnico za vzpon iz štirih na tri ure…

Naravnost ob levem robu planine pridem do lesene bajte in grem levo v gozd po kolovozu, kjer se odcepi desno pot skozi Žrelo, kamor bom šel kdaj drugič, tokrat pa nadaljujem naravnost. Srečam planinca, ki se že vrača. Je bil zgoden in se mu že mudi v službo, mi zaupa. Kolovoz postane strm in se spremeni v planinsko pot. Vzpenjam se hitro skozi gozd, ki se sem ter tja razredči in bi moral uzreti v daljavi gore vse do Triglava, a žal danes to ni mogoče. Nekakšna meglica ali pa smog preprečuje razločen pogled. Ko visoko dosežem razpotje, se z leve priključi pot z Javorniškega prevala, stopim desno in pričnem prečno vzpenjanje po zahodnih pobočjih grebena Škarjev rob, ki nudi lep pogled na Storžič, medtem ko so Kriška in ostale gore še vedno odete v sivo ogrinjalo. Dosežem greben, ponovno ista pesem. Jezersko in visoki vršaci Kamniško Savinjskih Alp so skoraj nevidni. Nadaljujem z nekaj spusti in vzponi skozi pas ruševja, spotoma v hoji zaužijem nekaj hrane in pijače in že sem na meliščih. Iz nahrbtnika roma čelada na svoje mesto, prečim grapo in se vzpnem po strmi dolinici, ki je izpostavljena padajočemu kamenju. Pri vzponu so v pomoč jeklenice in nato po strmem pobočju naprej do samega vrha, kjer s pogledom na uro ugotovim, da sem za vzpon porabil skromni dve uri.

Na samem vrhu ni nikogar, kar pa ni prav nič čudno, saj stopam po veliki količini živalskih iztrebkov, s katerimi je prekrita površina vrha. Malce nižje je nekaj planincev in tako hitro naredim par posnetkov ter se kar odpravim z vrha, saj pravega razgleda ni. Tudi tokrat se okrepčam spotoma, a vendarle si vzamem čas še za fotografiranje cvetja in neizrazitih vrhov v daljavi.

Na poti navzdol srečam trojico planincev tako, da o kakšni gneči ni govora. Kakor sem prišel navzgor, grem navzdol in seveda je spust hitrejši kot vzpon in šele na parkirišču je nekaj ljudi. Pogled na uro mi pove, da je današnja tura minila najhitreje do sedaj. Za pot sem porabil dobre tri ure in pol. Pri avtu me planinca pobarata, kje gre pot na Storžič. Tako kot jaz zjutraj, tudi onadva pogrešata nekaj dodatnih oznak poti. Pojasnim jima smer vzpona in gresta na pot, jaz pa pospravim planinsko opremo, smuknem v udobne športne sandale in za volan.

Sledi nekajkilometrski spust po makadamu, srečanje z nekaj avtomobili in že sem v vasi, od koder peljem v Ljubljano in popoldansko televizijsko spremljanje kolesarjenja na Touru...

eXTReMe Tracker