Silvo Baznik: S tremi kolesi na strehi avtomobila ustavimo v 
Bohinjski Bistrici, izhodišču današnje poti.
Pred kampom Danica je obsežno brezplačno parkirišče, ki je lahko izhodišče tako za pohodništvo, kolesarjenje ali pa služi kot vstopna avtobusna postaja. Vse za manj vozil okoli Bohinjskega jezera. Dobra ideja, ki jo velja izkoristiti, zlasti v lepem sončnem vremenu.
Kolesa romajo s strehe avtomobila, nahrbtniki na svoja mesta in že je čas za vrtenje pedal. Pri parkirišču je kolesarska pot, ki obide kamp in nas popelje po lesenem mostu preko reke Save. Prvi plavalci so že v reki, ko se mi šele ogrevamo na kolesih. Prijetna jutranja temperatura daje svežino, ko ustvarjamo sapico pri kolesarjenju med cvetočimi in pokošenimi travniki. Na desni strani je gozdnata Rudnica, na levi strani, daleč preko Save brzijo avtomobili in še dalje se vzpenjajo južnobohinjski gozdovi in nad njimi gore, od Koble, Črne prsti, Raskovcev, Rodice, Storeča in grebena nad smučiščem. Na kolesarski poti nikakor nismo sami. Poleg kolesarjev je nekaj pohodnikov in tekačev in vsi uživamo v prelepi naravi. Pot se vije tudi skozi naselja in ob reki, preči ravnico, se vzpenja in spušča in s poti uzremo najprej visoki Debeli vrh in Ograde, nato Triglav in Tosc.
Gore se skrijejo našim očem, ko pot zavije v gozd ob reki, se povzpne in potrebno je prestaviti verigo na verižniku, da premagamo strmino. Sledi spust in že smo pred Staro Fužino, kjer na levi uzremo visoko na robu zgornjo postajo nihalke in na ravnici pred seboj turn cerkvice Sv. Janeza ob jezeru.
Hitro smo prekolesarili v miru razdaljo med Bohinjsko Bistrico in Staro Fužino, kjer se pridružimo za kratko živ žavu na cesti. Pohitimo skozi vas na cesto, ki pelje v Voje. Peljemo mimo mitnice, kjer je potrebno plačati za vožnjo z avtomobilom v Voje, Vogar ali na planino Blato. Kolesarji imamo prosto pot in že gremo na prvi klanec in ko je ta za nami, se odpre dolina Voje in prekrasni pogled na Tosc, Veliki Draški vrh, Ablanco in Močile. Smo v poletnem raju in prav nikamor se nam ne mudi. Lepo počasi kolesarimo, da imamo časa dovolj za ogled okoli sebe s kolesa in že gremo preko mostičkov, pod katerimi tečejo potoki in studenci. Razgibana cesta poskrbi, da vložimo kar nekaj truda pri premagovanju klancev in lahkotnosti pri vožnji navzdol in tako prispemo na konec asfaltne ceste, ki se konča pri planinskem domu v Vojah, kjer je vožnja z avtombilom naprej tudi prepovedana.
Asfalno podlago ceste zamenja makadam in mi pridno vrtimo pedala in se bližamo zatrebu doline. Tik pred koncem se dolina lepo razširi, pokaže najlepše, kar ima in tu se ustavimo. Nekaj minut zremo to lepoto in nato ponovno poženemo kolesa, sedaj že po slabšem a lepem kolovozu, mimo majhnih lesenih koč do okrepčevalnice na koncu doline. Ustavimo in parkiramo kolesa ob večji skali ter se peš podamo še malce navzgor po potki do slapu Mostnice, imenovanega tudi slap Voje. S svojimi 20 metri je najvišji slap od slapov na Mostnici. Pravzaprav vidimo dva slapova, zgornji in spodnji in to je tudi naš prvi cilj te kolesarske ture. Zaradi varnosti je postavljena ograja, da ne bi prišlo do zdrsa ob nepazljivosti hoje po mokrih ali pomrzjenih skalah do korita zgornjega slapa. Že tu je Mostnica izdolbla v skalovje svojo strugo, da lahko občudujemo vodo v temnozeleni barvi.
Zapustimo slap in se vrnemo do koles, kjer v okrepčevalnici naredimo premor ob hrani in jedači. Pravijo, da imajo toliko obiskovalcev, da hrane venomer zmanjka in včasih jih je kar preveč… No, mi smo kmalu na kolesih in sedaj ob srečevanju lepega števila pohodnikov ubiramo isto pot, le v drugi smeri. Pred iztekom doline odvijemo levo na kolovoz in po strmem klancu prikolesarimo na Hudičev most, s katerega je lep pogled na globoko sotesko Mostnice.
Z mostu nadaljujemo kolesarjenje v Staro Fužino in na most pri Sv. Janezu v Ribčevem Lazu. Seveda brez ustavljanja in pogleda na jezero pač ne gre, a ne za dolgo. Poženemo kolesa in po cesti ob jezeru gremo vse do Ukanca, kjer naredimo ob jezeru daljši premor tako za okrepčilo kot kopanje. Na našo srečo je zgornja plast vode prav prijetno topla, malce nižje pa še vedno hladna in zaplavamo in plavamo, dokler se nam da. Nato pa počivamo in uživamo ob pogledu na jezero, Pršivec, Komno in Vogel. Seveda tako ne gre v neskončnost in zato pospravimo za seboj, sedemo na kolesa in se odpeljemo, tokrat na drugo stran jezera in ustavimo na prelepi plaži, kjer se ponovno prepustimo kopanju, počivanju in dobrotam iz nahrbtnikov.
Dilemo ali na prometno cesto v Srednjo vas ali nazaj po kolesarski poti smo soglasno razrešili in se odločili za mirno kolesarsko pot. Ponovno smo na kolesih in že kolesarimo ob Savi Bohinjki vse do kampa Danica, kjer naredimo zadnji premor ob reki in seveda brez brodenja po tekoči vodi ne gre. Nekaj jih plava, a mi nimamo takšne volje. Po osvežitvi z rečno vodo ostanemo nekaj minut na bregu ter nato zajahamo svoje konjičke. Prikolesarimo v Bohinjsko Bistrico, si privoščimo še sladoled in nato kolesa romajo na streho avtomobila.
Vse se enkrat konča in naša kolesarska tura je le še spomin, medtem ko avto brzi proti domu.