Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Brana

sobota, 21. julij 2018, ob 05:28, Silvo Baznik, ogledov: 603

Silvo Baznik: Lep poletni dan vabi v kamniške gore. 

Zgodnje vstajanje je botrovalo, da že malce čez šesto uro zjutraj stopim na stezico v Kamniški Bistrici. Po nekaj korakih vzpona stopim čez lično leseno stopnišče, kjer grem za parom, ki se hitro vzpenja in že ju ni več videti. Stopim pod previsom Galerije in pot se obrne, gre ob pletenici in zopet odvije ter se vzpne do spodnje postaje tovorne žičnice.

Povzpnem se nad žičnico, prekoračim lesena podesta, prečim hrib in dosežem gozdno cesto, ki pride z Jermance in se spušča skozi gozd. Stopim čez cesto in korakam med visokim rastlinjem in grmovjem naprej. Odpre se pogled na Planjavo in Zeleniške špice, ki so še v senci, saj sonce še ni dovolj visoko, da bi obsijalo zahodne stene gora. Za trenutek zastanem in nato stopam dalje in po nekaj minutah hoje dosežem stičišče steze z Jermance. Stopam dalje. Pred menoj sta pohodnici z jermance, ki v Klinu odvijeta proti Repovem kotu, jaz pa stopim po stezici na drugo stran in malce po bližnicah navzgor ter nato nazaj na markirano pot, ki me pripelje do počivališča Pri pastirjih. Tu naredim premor v družbi mladenk, ki nameravata na Planjavo. Izmenjamo nekaj besed in gresta svojo pot. Čez par minut sem že na poti, ki preide na prostran razgleden travnik z bogatim gorskim cvetjem, sredi katerega stojita velika balvana. Prekoračim travnik in se vzpenjam skozi ruševje do še enega balvana, imenovanega Kamrca, od koder je lep pogled na prehojeno pot in ostenja Planjave in Brane. Veter upogiba ruševje, se zaganja v stene gora in naznanja, kdo je gospodar današnjega dne. Pred menoj je nekaj planincev. Stopam za njimi in pred kočo odvijem na travnato pobočje, polno planik, ki s svojo belino dajejo poseben pečat travam in drugemu gorskemu cvetju. Pridem na rob Kamniškega sedla, kjer je veter še posebno močan. Zastanem, da me ne odpihne in nato sedem na travnati rob, od koder naredim kopico fotografij in razmišljam ali naj nadaljujem ali se obrnem. Na srečo veter malce popusti in dileme ni več.

Postavim se pokonci in nadaljujem vzpenjanje in prečenje severnega pobočja Brane, po katerem se vrača nekaj pohodnikov. Korak za korakom in že grem navzgor mimo odcepa poti za Tursko goro. Kjer je potrebno, poprimem za skalo in dosežem greben. Za trenutek zastanem s pogledom na Grintovec in Skuto, nato se okrepčam in sledim markirani poti do manjše grape. Z nekaj lažjega plezanja se povzpnem preko nje na drugo stran in na vršnje pobočje Brane, kjer veter zopet kaže svojo moč. Po lepi razgledni poti v nekaj minutah dosežem vrh gore, kjer ne ostanem dolgo, le toliko, da se razgledam in naredim fotografije okoliških gora.

Še nekaj pohodnikov je na vetrovnem vrhu in nekaj jih prihaja, ko že sestopam z vrha. Če sem zjutraj imel v mislih vzpon še na sosednjo Tursko goro, sedaj vem, da bo en vrh dovolj in tako se vračam na Kamniško sedlo po isti poti. Srečujem planince, fotografiram cvetje in okolico ter uživam v gorski naravi. Na sedlu pokukam v Logarsko dolino. Lepo sta vidna slap Rinka in Okrešelj in počasi se spustim mimo koče navzdol do travnika Pri pastirjih, se še enkrat ozrem na sedlo in stopim v gozd.

V zmernem tempu se spuščam skozi gozd in nižje odvijem na stezico, ki me pripelje na Jermanco, kjer je parkirana kopica avtomobilov. Stopim na rob, da naredim posnetke gora od Mokrice do Skute. Od mojega zadnjega obiska je močno poraslo drevje in grmičevje, ki ovira nemoteni pogled na gore. Naslednje leto bo treba že iskati razgledna okno med drevesi.

Stopim po gozdni cesti, se spustim proti vzhodu do markirane poti in se po njej vrnem v dolino Kamniške Bistrice, kjer zaključim klasično planinsko pot na in z 2253 m visoke Brane.

Parkirišče je polno jeklene plocevine. Hitro se preobujem, si izmijem pot z obraza in rok ter se odpeljem proti domu, kjer bom spremljal kolesarjenje na Tour de France in vožnjo naših dveh kolesarjev... 

eXTReMe Tracker