SiolNET/Sportal - Alenka Teran Košir, Jan Lukanović: ... oskrbnik, ki v slovenskih gorah organizira koncerte klasične glasbe #video
Franci Beguš je oskrbnik Orožnove koče pod Črno prstjo v bohinjskih planinah, ki stoji na mestu, kjer je nekoč stala prva slovenska planinska postojanka. Je edini, ki v slovenskih gorah organizira koncerte klasične glasbe. Mozartove mojstrovine na višini 1346 metrov nad morjem lahko doživite jutri in naslednjo soboto.
Oskrbnik Orožnove koče pod Črno prstjo Franci Beguš je z glasbo povezan že od nekdaj. V mladih letih je igral tenorsko tubo, tudi pri godbi na pihala, prepeval je tudi v pevskem zboru. Tudi otroci so se dobro znašli v umetniških vodah. Starejša hčerka je čelistka, sin Aljaž in zet sta klarinetista, mlajša hčerka pa se je zapisala baletu.
Zato ideja o visokogorski klasiki pravzaprav ne preseneča. Beguš je k sodelovanju hitro pritegnil osem klasično izobraženih glasbenikov, med njimi tudi sina Aljaža, sicer klarinetista v Slovenski filharmoniji, in že prvi koncert, ki so ga izpeljali v Kranjski koči na Ledinah se je izkazal za uspešnico.
Beguš se nadeja, da se bo glasbena tradicija uspešno nadaljevala tudi na Orožnovem domu, kjer je drugo sezono oskrbnik skozi vso sezono. Pred tem je pet poletij bdel nad Kranjsko kočo, pozimi pa je že takrat oskrboval Orožnovo.
Od nekdaj je sanjal o delu oskrbnika
Beguševa oskrbniška pot se je začela pred petimi leti. Že nekaj let pred tem je govoril, da bo na stara leta oskrbnik planinske koče, v kateri ne bo prevelike gneče in s tem prevelikega dela, in da bo tam prisluhnil zvokom, ki jih bodo z inštrumenti proizvajali njegovi otroci.
Štiri leta pred upokojitvijo je namreč ugotovil, da dela strojnega ključavničarja ne bo več mogel dolgo opravljati – bolečine v hrbtu so klicale po spremembi poklicnega življenja – in takrat začutil, da je napočil čas za uresničitev dolgo tleče življenjske želje.
Hitro so našli skupni jezik
Poklical je v Kranjsko kočo na Ledinah, s katero je povezan že vse od leta 1977, ko je v njej kot alpinistični inštruktor mesec dni učil plezanja, ‒ kar tako, razpisa za delo oskrbnika namreč ni zasledil ‒ razložil, kaj si želi, in izkazalo se je, da v koči iščejo pomoč.
Ne glede na to, da ga takrat na sestanku nihče ni vprašal, kaj namerava v koči spremeniti oziroma kako bo zastavil oskrbniško delo, je kar sam navedel svoje smele načrte. "Vedel sem, da moram ljudem ponuditi nekaj posebnega, nekaj, po čemer bo koča postala prepoznavna in kar jo bo razlikovalo od drugih. Če druge koče ponujajo narodno-zabavno glasbo, zakaj ne bi mi ponudili klasične?" se je vprašal oskrbnik, ki je v jedilnici Kranjske koče na Ledinah v preteklosti gostil tudi svetovno znanega klarinetista Mateja Bekavca, ki je bolj vajen koncertne publike, a je tudi pred planinsko nadvse užival.
Že od nekdaj "mahnjen" na hribe
Sicer pa je Beguš že od nekdaj "mahnjen" na hribe. Že kot osnovnošolec se je s prijatelji iz Lesc staršem večkrat izmuznil na bližnji Roblekov dom, pozneje se je z druščino lotil slovenske planinske poti, vedno več je bilo spogledovanja s skalo, na koncu pa mu je dišal le še alpinizem.
Danes ves svoj čas posveča Orožnovi koči, ki je še posebej zanimiva, saj stoji na mestu prve slovenske gorske koče. “Tista je sicer med drugo vojno pogorela, a so Bohinjci naredili novo, še lepšo,” pravi.
Dela mu nikoli ne zmanjka. V poletni sezoni je lahko zaradi množične obiskanosti na trenutke še kar hudo. Pozimi se pojavijo spet druge težave, ko je toliko snega, da ne moreš odpreti niti vrat. Posebno varčen je treba biti tudi z vodo in elektriko, saj je koča popolnoma odvisna od kapnice ter solarne in vetrne energije.
Do koče ne pelje nobena cesta, niti ni oskrbovalne žičnice. To pomeni, da mora oskrbnik hrano in pijačo do koče prinesti kar na hrbtu. Pri tem mu k sreči dostikrat pomagajo njegovi prijatelji in redni obiskovalci koče, saj mora v nasprotnem primeru tudi po petkrat na dan do koče tovoriti 25-kilogramski nahrbtnik.
Strinja se, da delo v gorski koči ni za vsakogar. “Oskrbnik mora biti odprt, mora biti pripravljen delati in mora znati kuhati. Kar nekaj jih poznam, ki so prišli brez kakršnegakoli znanja in so se precej namučili.”
Prav delo oskrbnika na Orožnovi koči je tisto, kar ga ohranja vitalnega. Po eni strani mu pomaga, da ohranja kondicijo, po drugi strani je balzam za njegovo dušo. Ponosen je na vsako izboljšavo na postojanki, vesel pa vsakega zadovoljnega obiskovalca. Da bi počel kaj drugega, si sploh več ne predstavlja. Za kočo ima namreč še veliko načrtov, pred sabo pa še veliko let.