Večer, Maribor - Bojan Bauman: … je oskrbnik Ruške koče na Arehu na Pohorju že 32 let.

INTERVJU - Milan Klančnik: Če je zgodba, se pohorski pisker bolje prodaja

Milan Klančnik je dolgoletni oskrbnik Ruške koče na Arehu na Pohorju. Njegova zgodba je preprosta, kot so preproste zgodbe zagnanih ljudi, ki jim v življenju ni bilo nič podarjeno. Dogovorila sva se za pogovor v četrtek - še pred koncem tedna, ko je bilo na Arehu znova živo, saj je pred cerkvico sv. Areha potekalo letno žegnanje. Dogovorila sva se prek stacionarnega telefona, mobilnik je javljal, da je naročnik nedosegljiv. V tem dogovarjanju sem za trenutek prepoznal nekaj nostalgije po starih časih. Tam sredi visokih smrek, med šumenjem severnega vetra, ki vleče čez poseke, je še torej mogoče najti Pohorca brez mobilne povezave, interneta, ki mu je malo mar za Google ...?
"Ne, ne. Tudi sam sem tistega dne premišljal, zakaj je moj mobilni telefon tako tiho. Potem sem ugotovil, da je z njim nekaj narobe. Moral sem ga ugasniti in ponovno zagnati. Pa je spet delal. Ne morem reči, da smo komunikacijsko odrezani od sveta. Zveze na Arehu resda niso najboljše, a delujejo."

S poskusi nostalgičnega uvoda na začetku pogovora še kar nisem odnehal. Razgled po okolici, na višini 1250 metrov nad Dravsko dolino je fantastičen. Ljudje ga nedvomno prepoznajo, ko se ustavijo na Arehu. Jih to vsaj za trenutek tudi nekoliko umiri, ko na svet tja do Boča in Donačke gore pogledajo iz drugačne perspektive?
"Ko je vreme lepo, se z Areha vidi vse do zagrebškega Sljemena. Pozimi tako skozi okno našega doma gledamo smučišče na Medvednici. Razgled je dober tudi po Dravski dolini. Ljudje iščejo točke, kjer se lahko sprostijo, se za trenutek prestavijo v druge kraje. Saj tudi ni preprosto pojasniti, zakaj ljudje hodimo v hribe. A ko prilezeš na vrh, ti takoj postane jasno. A da bi mi tukaj na koči goste posebej opozarjali na tovrstne posebnosti, tega ne bi upal trditi. Tudi časa za to ni, običajno imamo goste, ki se pri nas ustavijo za kosilo, za nekaj ur."

Koliko so gostje pri naročilih pripravljeni upoštevati to posebno okolje, so kaj bolj prizanesljivi do vas pri naročilih? Je ta komunikacija bolj sproščena, je več tolerantnosti, kot je poznamo v dolini?
"Imam občutek, da so v dolini celo bolj potrpežljivi, kot so pri nas. Ugotavljam, da se našim sodobnim izletnikom pogosto zelo mudi. Gredo na izlet, pa nimajo časa! Izlet s tem izgubi svoj namen. Na koči sem že 32 let - planinarjenje je v tem obdobju doživelo preobrazbo. Nekoč so jim bile enolončnice povsem solidna izbira, medtem ko danes gostom ponudimo tri različne enolončnice, pa nas vprašajo: Kaj drugega pa nimate? Ljudje postajajo vse bolj zahtevni; no, stare generacije manj, mladina je pri tem daleč spredaj. Zahtevajo tudi pice, moderne jedi."

In tako se na vašem dnevnem meniju znajde gostinska klasika: goveja juha, dunajski zrezek s prilogo, solata, sladica.
"Če hočemo preživeti, moramo sestaviti menije, s katerimi zadovoljimo osnovne okuse. Gostinec, ki bi se odrekel dunajskemu zrezku, bi si skopal jamo. Saj slišimo očitke: Samo zrezke znate ocvreti. A 70 odstotkov naročil gostov so dunajski. Ne poznam gostinca, ki bi ukinil nekaj, kar gre najbolje. Jedilniku tudi nekaj dodamo - mi smo dodali predvsem divjačino. Veliko prodamo gobove juhe z žganci in pri nas gostje dobijo pohorski pisker. To so stvari, ki so tukaj tudi na jedilniku, vse pa je rezultat prilagajanja povpraševanju."

Ali vsaj obžalujete dejstvo, da se je klasična hrana prebila tudi v planinske koče?
"Ma ... dunajski zrezek je bolj preprosto pripraviti, z njim imamo tudi najmanj stroškov. Težje je pripraviti enolončnico. Z njo je več dela, v njej so raznovrstne surovine, ki zahtevajo več denarja."

Omenili ste divjačino. Srnjadi seveda ne uplenite kar v gozdu za nami?
"Nisem lovec, so pa me nagovarjali k temu. Nimam časa, hkrati pa tudi ne bi mogel streljati živali. Čeprav mi je znano, da lovstvo ni samo streljanje. Saj se srne kdaj pasejo tudi na travniku pri naši koči. A da bi katero kar pokončali, to ne gre. Divjad je treba odkupiti od lovske družine, kjer pa ne morejo pritisniti veterinarskega pečata o neoporečnosti mesa. To je treba še dodatno plačati. In divjačino bi dobili s kožo, meso bi bilo treba šele izrezati ... Tako nam divjačino na Pohorje vozi firma iz Nove Gorice."

Pohorsko omleto pri vas pripravite na "pohorski način"? Torej biskvit, sladka smetana in sveže borovnice?
"Borovnice ne gredo, v pohorski omleti so brusnice. Pravkar poteka debata o tem, kako mora biti biskvit prepognjen, saj nameravajo jed zaščititi. Mi jo postrežemo prepognjeno na strani, medtem ko naj bi bilo pravilno, če bi ga upognili spodaj. Pred 40 leti, ko sem sam hodil v gostinsko šolo, so nas učili tako, kot jo pripravljamo na naši koči. Toda ko gost naroči omleto, bi moral kuhar šele začeti peči biskvit. V gneči in ob pomanjkanju osebja je to skorajda nemogoče, potreben bo kompromis. Je pa prav, da imamo Pohorci svojo sladico, definitivno."

Brusnice v njej so s Pohorja? Vsaj v okolici Ribniške koče je brusnice mogoče nabrati.
"Na Pohorju je zelo malo brusnic, mi jih nabavljamo v graškem Metroju. Tam imajo brusnični džem v velikih posodah. Pri nas so brusnice drage, a to niti ni pravi džem. Rojen sem na Pohorju in vem, kje najti kakšne zeli. Brusnic je zelo malo, rastejo pa izključno na nekvalitetni zemlji. Tam najdete tudi arniko. Na pognojeni zemlji brusnic ne boste našli. Zato ste jih videli na enem od najvišjih vrhov Pohorja. Arniko sem letos odkril pri enem od naših gostov, ki jo je imel zataknjeno za klobuk. Saj ni vedel, da je to redka pohorska roža, nabral jo je ob robu smučišča na Arehu. Sam sem jo tudi nameraval nabrati, a so vmes travo pokosili in zmulčili ter zel uničili. Danes arnike na Pohorju ne boste našli."

Zaključiva ta del pogovora o kulinariki z vprašanjem, kje nabavljate gobe za gobovo juho?
"Te pa so iz pohorskih gozdov. Sam sem navdušen gobar. Vesti o tem, da gobe rastejo, so aktualne tudi v teh dneh. Veliko jih naberem, kar je v času, ko ima vsaka goba svojega gobarja, uspeh. Rajonov okoli koče sam ne obiskujem, moji 'placi' so daleč od Areha. Tudi tam se družbi ne morem izogniti. Ljudje so avanturisti, srečal sem tudi gobarja, ki je bil več kot deset kilometrov oddaljen od avta, ko se je dokončno izgubil. Ker letno porabimo več kot 200 kilogramov, večino gob odkupim - od sestrične. Odkupujemo jurčke, lisičke, kostanjevke ... same preverjene vrste. Šampinjonov iz Spara pri nas v gobovi juhi ne boste našli."

Vam je uspelo o pohorskem piskru sestaviti celo zgodbo; tradicionalna je tudi turistična prireditev, posvečena tej hrani.
"To zgodbo smo začeli pisati pred 16 leti, ko smo z Zavodom za turizem Maribor organizirali delavnice o pohorskem piskru. Šlo je za kulinariko, kuhali smo v Vešnarjevi domačiji in zatem se mi je ponudila ideja, da bi lahko kuhali tudi na prireditvi. Sin je takrat igral diatonično harmoniko, sam sem ga spremljal na tekmovanjih po celi državi. Videl sem, da ljudi to zanima. Tako sem povezal harmoniko in domačo kulinariko, ki je še zdaj rdeča nit vsakoletne prireditve na Ruški koči. Prvo leto je prišlo 300 ljudi, bilo je mrzlo, štiri stopinje. Še sreča, da smo imeli pred kočo postavljen šotor, ki smo ga napolnili. Zaslužka ni bilo, a smo bili zadovoljni, ker je bila to prva prireditev take vrste na Pohorju. Danes pride več tisoč ljudi. Spraviti na Pohorje takšno množico je podvig. Samo za travnik, ki ga imam za parkirišče, je treba lastniku plačati 150 evrov. Pa še pokositi ga moram. Potem je treba prireditev narediti privlačno, organizirati nekajurno dogajanje. Zgodbo."

Ješprenj, zelenjava, tri vrste mesa, kar vse konča v loncu, ne zadostuje?
"Izvirna ideja o prireditvi je bila povezana s Pohorci, gostinci iz naših koč naj bi tekmovali v kuhanju enolončnice. Pa eni niso bili posebno zagreti, drugi so imeli težave z osebjem ... in k sodelovanju smo bili prisiljeni povabili tudi ekipe iz doline. Saj je tudi to dobro, ker vsaka ekipa na Areh pripelje nekaj novih obiskovalcev. Na tekmovanju imamo do 20 ekip, več jih ne spravimo na naš prostor, kjer so poleg kuharjev tudi muzikantje in obiskovalci. Letos smo imeli iz Frankolovega Joškovo bando, ki je igrala na domače instrumente, pa humoriste. Harmonika je obvezna. Gola veselica ne vžge več, to je preživelo. Za nas celo pravijo, da smo s pohorskim piskrom vzeli več kot pol ljudi cerkvi, ki letno organizira žegnanje. Saj vemo, kako to gre - v cerkvi maša, zunaj kramarski sejem, ringelšpil, čevapčiči in to je konec. Podobno dobro je bil letos obiskan naš prvi festival borovnic. Zbralo se je 3000 ljudi - tudi to je uspeh."

Je mogoče pohorske gostince ob takih projektih poenotiti, zbrati okoli ideje? Ali tudi pri vas prevladuje nevoščljivost?
"Da smo pri nas povsem imuni za nevoščljivost, tega ne morem potrditi. A mali gostinci smo se pred štirimi leti povezali v Društvo gostincev Pohorja. Takrat smo imeli težave s Športnim centrom Pohorje. Nas malih gostincev nihče ni slišal, prisiljeni smo se bili povezati ... in smo si priborili nekaj pozornosti. Pisali smo tudi premieru, ko smo imeli težave s slabo banko. Samo mali človek v teh višinah nima svojega mesta. V Ljubljani smo pogoreli; niti odgovora nismo dobili. Smo pa vzbudili pozornost medijev in smo lahko razložili, kaj je za nas pomenil stečaj Športnega centra. Posebej pa, kakšna katastrofa bi bila prekinitev smučarije na Pohorju."

Ste se ob sosedih, ki so upravljali hotel Areh, vi na Ruški koči počutili zapostavljene?
"Za upravnika koče sem prišel, ko je hotel že deset let deloval in prvega obdobja sobivanja ne poznam. V mojem času smo z njimi dobro sodelovali. Če je pri nas kaj zmanjkalo, smo šli k sosedu in obratno. Tudi danes je podobno. Samo s Termami, ki imajo v upravljanju nekaj velikih objektov na Pohorju, bolj slabo sodelujemo. Občutek imam, da je prva naloga teh, ki jih vodijo, nekaj uničiti. Njihovi objekti so po večini prazni. Sam si ne bi mogel privoščiti najemnine za prazen objekt. A podobne zgodbe poznamo iz gospodarstva - konkurenco poceni kupiš, tovarno zapreš in potem proizvodnjo preseliš k sebi. Pohvale pa imam za Marprom, ki upravlja smučišča in smučarske naprave. Druge rešitve za smučarijo na Pohorju v tem trenutku ne vidim; proge urejajo, pripravljeni so vlagati. Zato si želim, da bi tukaj dolgo ostali."

Še en vaš sosed - tisti v bližnji cerkvici, ima običajno zaprta vrata cerkve sv. Areha.
"V cerkvi je do petkrat na leto nedeljska maša. Ko je antonovo, ko Pohorci praznujejo, je tukaj precej ljudi. Še enkrat je pred cerkvijo živo, ko je žegnanje. Nekoč je bila to tudi romarska cerkev, a tudi romarjev tukaj danes ni veliko. Kdaj je še kak krst. Cerkev je lepa, leta 1992 so jo prenovili, a je spet potrebna obnove. Mi imamo ključ cerkvenih vrat, a cerkev odpiramo samo s soglasjem duhovnika. Nekoč smo ključ dajali obiskovalcem, a se je vmes zgodil vlom in sledila so poizvedovanja, kdo vse si je lastil ta ključ. Če si notranjost cerkve želi ogledati skupina, odpremo; posameznikom pač ne."

Vsaj za goste je v planinskih kočah kar dobro poskrbljeno - deset evrov za prenočišče na skupnih ležiščih, 27 evrov v sobi s televizorjem in vecejem ter z zajtrkom; cene so sprejemljive.
"Pri nas nam predvsem pozimi kronično primanjkuje restavracija. Poleti mize še preselimo na vrt, pozimi pa je kriza. Planinskemu društvu je uspelo prenoviti depandanso in tam so sobe, kjer imajo gostje osnovno udobje - v vsaki sobi sta tuš in vece. To je osnovni standard tudi v slovenskih planinskih kočah. Zadnjič sem se pogovarjal s predsednikom turističnega društva, ki obnavlja kočo Pesek. Tam bodo še naprej imeli skupne veceje in tuše. To je velika napaka. Eno noč morda gostje še vzdržijo tako. Toda na 30 postelj dva veceja in skupni tuši! Tako ne gre več. Tudi mi sicer v stari koči še nimamo sob z veceji, a nas obnova še čaka. S temi kapacitetami pa nam že dolga leta uspeva pritegniti šolarje, ki nam zelo lepo popolnijo mrtvi del sezone. Zaslužka ni velikega. Petdeset otrok ali deset odraslih, finančno je učinek enak, dela pa je z otroki bistveno več. A stroške na ta način lahko pokrijemo. Trenutno so hoteli na Pohorju prazni, mi pa gostimo otroke iz Izole, imamo planinski tabor. Tukaj ostanejo cel teden. Če bi se še država bolj vključila v naše načrte, bi nam bilo lažje."

Kaj pričakujete od države?
"Infrastrukturo. Če me danes gost na Arehu vpraša za pot na Roglo, se moram najprej pozanimati, kakšen avto ima. Samo s terenci je pot kolikor toliko primerna. Pohorske ceste so v slabem stanju. Potrebovali bi panoramsko cesto, ob kateri bi se turisti ustavljali pri slapu Šumik, v pragozdu, ob Črnem jezeru, na Osankarici, pri bolnišnici Jesen. Res je vmes veliko partizanskih obeležij, a to je pač naša zgodovina. Kak narod pa bi bili, če bi bili brez zgodovine."

Lahko bi obiskali tudi povojna grobišča na Arehu.
"Sam bi tudi to dal na seznam. Kar se je zgodilo, tega ne gre zanikati. A če bi se Nemci z zgodovino obremenjevali tako kot mi, tam ne bi prišli daleč. Ali smo mi krivi za takratne dogodke? Pohorje je treba povezati s cesto. Pa delitve med občinami bi bilo treba odpraviti. Mi imamo eno kočo v Slovenski Bistrici, drugo v Rušah. Nekdanjega bistriškega predsednika izvršnega sveta sem ob neki priložnosti vprašal, če bi lahko bili obe koči v Rušah? Komentiral je, da je to enako, kot če bi predsednik države dal drugi državi kos svoje države. Ko pridem na bistriško občino, tam komentirajo, da mi tako sodimo k Rušam. In v ruški občini komentirajo, da tako nismo njihovi! Samo Bellevue je v mariborski občini, že Bolfenk ob njem pa je v Rušah. Tako se ne moremo iti turizma, župani štirih občin, ki imajo ozemlje na Pohorju, se morajo povezati."

In kje vidite večji potencial, v poletni ali v zimski sezoni?
"V poletni. Zima je zahtevna zaradi višjih stroškov obratovanja. Samo pluženje odcepa od ceste do koče stane 2000 evrov. Kmetu moram plačati na roko, ker drugače mi ceste nihče ne bo plužil. Poleti so dolgi dnevi, ni kurjave. Poleti tudi ni stroškov z žičnicami, za izlet takrat potrebujete dve majici in primerno obutev. Cene pa so pozimi in poleti enake. Poletni turizem je v vzponu, bližje je večjemu številu turistov. Smučanje pa je zelo drago, treba se je opremiti in kupiti vozovnico. Za gostilno marsikateremu že zmanjka denarja. Naša kupna moč ni več takšna kot v devetdesetih letih, ko so turisti pri nas dnevno pustili tudi deset naročilnic. Poleti opažamo vse več tujcev, veliko planincev hodi po transverzali. Včlanijo se v slovenska planinska društva, tako se izognejo taksam in imajo še polovične cene prenočišč. Prav veliko tako ni mogoče zaslužiti, a počasi gre navzgor. Veliko naših gostov je upokojencev; to je klientela, ki je šla v penzijo, ko so bile osnove še veliko višje, kot so danes. Ko bo v penziji naša generacija, bodo oskrbniki planinskih koč v večji zagati. Mi si bomo težko privoščili kosilo v koči na Pohorju. Pa na kavico zjutraj v gostilno tudi ne bomo hodili."

Bojan Bauman
Foto: Andrej Petelinšek

Kar ste želeli vedeti

Politika
"Ni problem, če kdo veruje v boga. Problem je, ko se tisti, ki imajo denar in oblast, obnašajo kot bogovi."
Nogomet
"Sem zelo živčen, tako da nogometa običajno ne gledam v živo. Rad pa pogledam rezultat."
Država
"Razočaran sem nad njo, imamo pogoje, da bi lahko bilo bolje. Navadni ljudje so za stanje države najmanj krivi."
Ekologija
"Prav je, da odpadke ločujemo, tudi mi tukaj na koči jih ločujemo. Ko pa pride kamion in vanj zmečejo vse, kar mi ločimo, se počutim tumasto. Pa mi jim dajemo surovine, oni pa nam za njih še zaračunajo. Narobe svet."
Morje
"V Istri imam vikend. Poleti sem tam zelo redko. Upam, da ga bom vsaj v penziji uporabljal bolj pogosto."