Koče na planini Razor - Žarko Rovšček, slike arhiv PD Tolmin

Koča na planini Razor stoji že 70 let

Potem, ko je pred dvema letoma PD Tolmin slavnostno počastilo 120-letnico Soške podružnice SPD, je pred njim nov jubilej, 70-letnica koče na planini Razor (1315 m). Ta pomembna planinska postojanka v Bohinjsko-Tolminskem grebenu je bila zgrajena kmalu po drugi svetovni vojni in slovesno odprta v letu 1948. Po vojni so se namreč ljudje z zanosom lotili obnove porušene domovine in se z enakim žarom lotili tudi gradnje planinskih objektov. Na Primorskem so predolgo čakali, da postanejo gospodarji na svoji zemlji in to se je v tistih letih odražalo.
Ob vabilu na jubilejno slovesnost, ki jo pripravlja PD Tolmin 22. julija 2018 na planini Razor, je potrebno posvetiti jubilantki nekaj več pozornosti.

Nova koča na starih temeljih

Po ustanovnem občnem zboru PD Tolmin leta 1946 je upravni odbor sklenil, da bodo za potrebe planincev usposobili opustošeno zidano stavbo na planini Razor, ki so jo do kapitulacije Italije uporabljali oficirji iz financarske kasarne v Tolminskih Ravnah. Od takrat dalje so razna obnovitvena, razširitvena, vzdrževalna in izboljševalna dela na planini Razor trajala skoraj do današnjega dne, saj idej in potreb nikoli ne zmanjka. Za gradbene namene so takrat, v splošem pomanjkanju, zbirali material v okolici Tolmina, delno so uporabili tudi les nekdanje kočice Piave tržaške sekcije CAI, ki je bila postavljena nekoliko nižje pod omenjeno zidano postojanko Touring Cluba na planini*. Leta 1948 je bila koča obnovljena in slovesno odprta.

Obnovljena stavba je kmalu postala premajhna. Zato je Upravni odbor PD že v letu 1950 dal izdelati prve načrte za njeno razširitev. Transport gradbenega materiala na planino Razor so opravili v letu 1952. Po izkopu so zazidali temelje za shrambo, stranišča in drvarnico. Na prizidek so postavili leseno barako, ki so jo naslonili na kočo in vanjo vskladiščili material. Potem so dela začasno zastala. Ko je bil ukinjen nekdanji velik Okraj Tolmin, so leta 1955 nastale nove razmere. Prvotni načrt razširitve koče na planini Razor je doživel še nekaj sprememb in po obsežnih pripravah se je gradnja nadaljevala. Vodil jih je društveni odbor s predsednikom Jankom Filijem, vodjem gradbenega odseka Hinkom Uršičem, gospodarjem Vladom Šorlijem in neumornim Rajkom Šavlijem. V avgustu leta 1957 so začeli kopati temelje za povečano kočo in nadaljevali z zidarskimi deli do pozne jeseni. Ob normalnem poslovanju koče je gradnja trajala še naslednja leta. 30. julija 1961 se je na velikem slavju, na katerem ni manjkala niti anhovska godba na pihala, na odprtju nove postojanke zbralo kakih 700 planincev in takratnih političnih predstavnikov. V novi koči je bilo dovolj prostora za skupna ležišča na podstrešju, štiri sobe v prvem nadstropju, večjo jedilnico v pritličju in povečano kuhinjo z novim štedilnikom. V prizidku so uredili shrambo s kletjo, pralnico, straniščem in sobo za oskrbnika.

Delo pridnih rok

S kočo povezane gradbene aktivnosti so se v obdobju do leta 1970 le na videz umirile. Veliko prostovoljnega dela so člani vsako leto opravili pri vzdrževanju in popravilu ceste na relaciji Ljubinj-planina Lom in dalje proti planini Razor. Sodelovali so tudi na delovnih akcij pri gradnji ceste v Tolminske Ravne, pomembne tudi kot dodaten dostop do koče na planini Razor. V koči so pregradili sobe v prvem nadstropju in obnovili vodovodno inštalacijo v kuhinji. Od snega poškodovano drvarnico so obnovili in del do leta 1972 usposobili za zimski bivak.

Leta 1977 je odbor pod vodstvom Rudija Raucha sprejel odločitev o pričetku popotresne sanacije in razširitve koče. V letu 1978 je bil imenovan gradbeni odbor pod vodstvom Mitja Šavlija. Naslednje leto so bila opravljena glavna dela, kot npr.: rušenje poškodovanih prizidkov koče in zidava novih, postavitev strešne konstrukcije in prekrivanje, vzidava oken in zunanjih vrat na prizidkih. Objekt je bil zunaj ometan in s tem pripravljen na prezimovanje. Prvotni zagon se je med potekom obrtniških del v naslednjih letih nekoliko umiril. Delo se je ob reševanju drugih društvenih nalog, povezanih z gradnjo ali ne, raztegnilo do leta 1984. Tudi finančne vire je bilo potrebno ob sprotnih podražitvah iskati vedno znova. Vmes je prišlo do sprememb v gradbenem odboru, ki se je ločil od gospodarskega odseka in pod vodstvom Vinka Pagona samostojno končal začeto nalogo. Skoraj istočasno, leta 1982, se je obnovil tudi upravni odbor, ki mu je naslednja leta predsedoval Žarko Rovšček. Na svečanem odprtju obnovljene in razširjene koče 22. 7. 1984 so poudarili, da so tolminski planinci s prispevkom 11.000 prostovoljnih delovnih ur učinkovito oplemenitili razpoložljiva finančna sredstva (lastna sredstva društva, t. i. potresni kredit in sredstva PZS).

V letu 1986 je bil ob prisotnosti inšpekcijskih služb opravljen tehnični prevzem nove koče, ki je narekoval tudi obnovitev elektroinstalacije v starem delu koče. Leta 1987 je planinsko društvo nabavilo nov električni agregat in ob koči zgradilo garažo z novim zimskim bivakom. V letu 1989 je vodenje društva prevzela Milena Brešan. Naslednje leto je prišlo do zamenjave lesen pod nad staro jedilnico in sobami v prvem nadstropju z betonsko ploščo (v preostalem delu stavbe leta 1993).

Skrb za varstvo okolja

V letu 1996 je društvo veliko vložilo predvsem v ureditev jedilnice in v novo streho nad drvarnico, ki jo je uničil požar. Večino del je organiziral in vodil vodja gospodarskega odseka Jože Mežnar. Koča na planini Razor je v slovenski akciji PZS in časopisa Delo »Iščemo najprijetnejšo planinsko postojanko« spet dosegla drugo mesto med sredogorskimi postojankami. Društvo je leta 1997 kupilo in temeljito obnovilo nove prostore v Tolminu in nekaj let kasneje z odkupom kletnih prostorov postalo pravi lastnik stavbe.
V letu 1998, tik pred začetkom sezone, so začeli uporabljati fotovoltaične celice. Zmogljivost solarnega sistema je bila dve leti kasneje povečana še za 75%. S počasnim umikom dizelskega agregata je v koči na planini Razor prihajalo novo obdobje ekološko usmerjenih ukrepov. V letu 1999 je bila izvedena temeljita gradbena in instalacijska obnova kuhinje z nabavo nove opreme. Vgradnja velikega plinskega štedilnika s plinsko postajo je omogočila hitrejšo pripravo hrane in manjšo porabo drv.

Med večje gradbene posege v koči in okolici v tem obdobju sodi popolnoma nova streha. Leta 2006 je bila izvedena večja investicija v višini 70.537,00 EUR: obloga SV fasade s ploščami, preureditev sobe na podstrešju, nova strešna kritina. Tako je bil izpolnjen eden od osnovnih pogojev za pridobitev higiensko neoporečne vode. Jeseni leta 2008 je bila koča priključena na biološko čistilno napravo, ki so jo zgradili na planini Razor zaradi njenega občutljivega položaja na vodozbirnem območju Zadlaščice. Po večletnih naravovarstvenih prizadevanjih je v letu 2013 med prvimi prejela certifikat PZS Okolju prijazna koča, kmalu pa tudi naziv Družinam prijazna koča. Oba prestižna naziva zahtevata stalno dokazovanje in obnavljanje.

Že ob suši leta 2003 se je Gospodarski odsek društva ubadal s pomanjkanjem vode v koči. Kljub strogemu varčevanju je bilo potrebno v avgustu vodo dovažati od drugod, kar se je naslednja leta še ponavljalo. Star 30m3 velik zbiralnik predvojne italijanske postojanke ni več zadoščal, saj so bile povečane potrebe v sušnih poletjih prevelike. Leta 2009 je bil na zemljišču pred kočo vgrajen dodaten betonski zbiralnik zmogljivosti 70 m3 (skupna vrednost 52.457 EUR). Kmalu po zaključku investicije je društvo zanj pridobilo tudi sanitarno dovoljenje.

Umno gospodarjenje

Načrtov in potreb je pri gospodarjenju v koči vsako leto na pretek: preveč za čas, ki je prostovoljnemu delu odmerjen, pa tudi za društveno malho, ki je večkrat prazna kot ne. Med večjimi investicijami ne moremo spregledati niti manjših vzdrževalnih posegov kot npr. obnovitev vodovodne, električne instalacije in sanitarij, beljenje prostorov, obnova klopi na dvorišču, ureditev prostorov za akumulatorje in skladišča, namestitev novih rezervoarjev vode na podstrešju, obnova sanitarij, izdelava varovalne ograje ob stopnišču v klet, hidroizolacija balkona in obnova oken.

V letu 2013 je bila izvedena tudi temeljita obnova in prekrivanje zavetišča na prevalu Globoko v vrednosti 5278 EUR.
Stalno je treba skrbeti tudi za posek in pripravo drvi, vzdrževati dovozno pot do koče itd. V zadnjih letih je bilo veliko storjenega za lepši izgled okolice postojanke. Povsem nova podoba je nastala s preselitvijo zelenjavnega vrta, s postavitvijo dodatnih klopi, miz in lesene ograje ter z ureditvijo skalnjaka ob koči. V dveh večjih akcijah je bil očiščen pašnik v bližnji okolici koče in pot do ceste. Največji zalogaj zadnjih nekaj let v finančnem pogledu je bila zamenjava akumulatorjev in namestitev varčnejše razsvetljave. Tu so prišla do izraza prizadevanja Darija Kenda, ki je po dolgoletnem vodenju Jožeta Mežnarja leta 2014 prevzel krmilo Gospodarskega odseka.

Vsa prizadevanja vodijo v smeri, da se društvu zagotovi čim boljša materialna podlaga za delovanje vseh dejavnosti. Za nemoteno poslovanje koče je potrebno žrtvovati veliko prostovoljnih ur. Skoraj ne mine leto, da se njihovo število, vključno s pomočjo osebju ob koncih tedna in izrednih situacijah, ne bi povzpelo preko 3000 prostovoljnih ur letno.

V prizadevanjih za bolj uspešno poslovanje je dobrodošlo tudi stalno dežurstvo članov Gospodarskega odseka v predsezonskem in posezonskem času, takrat ko koča ni stalno odprta. Delovne akcije, visok in stalen delež prostovoljnega dela, so stalnica gospodarjenja na planini Razor. Delujejo kot transfuzija, ki pripomore, da društvo vzdržuje poslovne rezultate »nad vodo«. V letih 1996 – 2015 je kočo obiskalo 165.040 gostov (skupaj s številom neevidentiranih je številka še večja), 22.670 je bilo nočitev (od tega 4338 tujcev). Ti podatki dajejo planinskemu društvu predznak podjetja, z vsemi dolžnostmi in posledicami, vključno z obdavčitvijo dejavnosti, vodenjem statistike in drugimi birokratskimi »tegobami«, ki vsakodnevnemu prostovoljnemu delu jemljejo sapo.

Jubilantka z razvejano zgodovino

Njena zgodovina je torej dolga, razvejana in prepletena z življenjskimi zgodbami, usodami ljudi, ki so danes ali so bili nekoč tesno povezani z njo. Nekateri so se že davno poslovili. Ob takih in podobnih obletnicah njihove podobe zažarijo v naših spominih. V trenutkih omahovanja, naj nas opominja dolg, ki ga imamo do njihovih trajnih prispevkov. Le-ti so kot temeljni kamen vgrajeni v naša vsakodnevna društvena prizadevanja.

Besedilo: Žarko Rovšček
Slike: Arhiv PD Tolmin

* Zadnji del stavka je popravek/dopolnitev avtorja