Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Zaključevanje

Srednji svet: V družbi stezičarjev – fotopis iz Vipavske doline.
(12. UTVV pripravljalna tura)

Zaključevanje

 
U, parkirišče pod Gradiško Turo je polno! Zaradi praznika sem pričakoval manjšo udeležbo. Še malo in začelo se bo. V uvodnem nagovoru ploskajo nekaterim znanim imenom. Kljub burji in hladu ni čutiti nestrpnosti, kdaj se bodo začeli greti s pospešenim gibanjem. Startalo jih bo kar devetintrideset, toliko jih še ni bilo. Saj sem se dogovoril z društvom, toda dogovor s samim seboj je pomembnejši, zato sem danes ponovno z njimi.
 
   
 
Na tekače čakam ob potoku v Podnanosu. S prvo skupino dobim dovolj izkušenj, da bom drugo poslikal še nekoliko bolje. Mine več kot četrt ure … Predolgo jih ni, nekaj ni v redu! Očitno so ta del presekali po kakšni bližnjici. Prej mi je bil sprehod skozi vas prijeten, sedaj pa bi imel avto raje pri roki, namesto da moram hiteti nazaj do parkirišča.
 
   
 
Pri koritu, kjer se njihova pot priključi cesti, nisem povsem prepričan, ali so nižje ali so višje. Če bi se spomnil, da bodo tu naredili obvezen odmor za obnovitev zalog vode, bi bila skrb povsem odveč. Pred prvimi sem le nekaj minut. Navidezno imamo le malo skupnega, saj nisem tekač. Tako je po dejavnosti in zunanjosti. Kaj pa po notranjosti in čutenju?
 
   
 
Z Andijem se dogovoriva za naslednji kraj srečanja. Na levem ovinku bom po označeni pot zavil v gozd in po vsega nekaj minut hoje bom prišel do mesta, kjer se svet odpre proti dolini. Tako kot oni uživajo v hitri hoji in teku, se sam predajam vožnji z avtom. Kako sem mogel spregledati kapelico, ki so mi jo omenili? Preveč sem se posvetil vožnji in premalo okolici.
 
   
 
»Iztok, kje si?« sprašuje Andi. »Oprosti, zamočil sem. Kapelice nisem videl in potem sem se peljal naprej. Sedaj vas čakam na robu planote, kjer se ji cesta najbolj približa.« Nekatere stvari se dobro skrijejo mojim očem. Kapelice ne bom opazil niti med vožnjo nazaj.
 
   
 
Čez planoto se preliva močan tok hladnega zraka. Prebije vse plasti oblek, ki sem jih navlekel nase. Z najboljšega položaja na tem koncu razglednega roba jim stopim naproti, da se ogrejem. Evo jih! Druga skupina je krepko razpotegnjena, v fotografiranju uživam dlje časa, preden se usedem v avto in odpeljem proti vrhu.
 
   
 
Kjer se cesta umakne v notranjost planote, se skozi redek bukov gozd dvignem na rob. Veter nosi veliko prahu, pred njim se zaščitim s kolesarskimi očali, ta dobro zaprejo oči. Vedel sem, kje bo najveličastnejši pogled na položna in prav nič pobožna pobočja, na katerih se zlahka s pogledi povežem z nižino in občudujem Vipavsko dolino. Prva skupina že nadaljuje pot po planoti, ko drugi skupini šele sledim proti oddajniku.
 
   
 
Veselim se, da bom imel ponovno priložnost pri Abramu in veselim se vožnje do tja. Vijuganje po ozki cesti daje močan občutek neposrednega stika s pokrajino. Ko dohitim prve tekače, močno upočasnim, da jih preveč ne zaprašim. Pri Abramu poteka velika slovesnost. Pri turistični kmetiji diši po čevapčičih. Zakaj si ne bi privoščil manjše malice? Občutek mi pove, da je prišel čas, naj se vrnem na cesto. Nekaj tekačev druge skupine pride nasproti, zadnje ulovim na začetku poti za Plešo.
 
   
 
Na cestnem ovinku, kjer je pogled na Vipavsko dolino najlepši, izstopim iz avta. Že ob prvem posnetku Podnanosa vidim, da je z nastavitvami nekaj zelo narobe. Sem z okvirjem očal pritisnil na gumb? Razočaran sem, da sem tolkel dvojne posnetke. Očitno fotografijam dajem preveliko pomembnost. Dvojnost ljudi na posnetkih me spomni, da nimamo samo fizičnih teles, ampak smo tudi duhovna bitja. Kateremu delu posvečamo največ pozornosti?
 
   
 
V kampu se začenja zadnji del druženja. Vsak je imel priložnost kaj prinesti s seboj. Na mizah so poleg sladkarij tudi odlične domače mesnine. Medtem, ko okušam prehransko dopolnilo tekačev, narejeno izključno iz naravnih sestavin, prihajajo v kamp zadnji od zadnje skupine. So kot nekakšna metla, ki bi za vsak slučaj pobrala zaostale, morda obnemogle.
 
   
 
Z zaključno pripravljalno turo se zaključuje tudi neko obdobje. Od ture do ture so udeleženci sami posneli čedalje več dobrih in lepih posnetkov, zato je bila koristnost mojega sodelovanja vse bolj vprašljiva. Pomembnosti v tem pa itak nobene ne more biti. Ostajajo le občutki iz naših srečavanj, tako predvidenih in napovedanih, kot tudi nenadejanih. Bila pa so tudi drobna veselja posameznikov, ko jih je nekdo pričakal ob poti.
 
Iztok Snoj

 

 

 

 

 

 

 

 


Nanos, 27. april 2018

Povezava: 12. UTVV pripravljalna tura

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45952

Novosti