Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Gorski reševalci:

SiolNET/Sportal, 29.06.2018
GORSKI REŠEVALCI: NEKOČ IN DANES

 

sobota, 14. julij 2018, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 398

Anton Sazonov – Tonač: Ni ga čez občutek, ko lahko nekomu pomagaš

Gorsko reševanje se je v stoletju z vidika napredka tehnike in reševanja precej spremenilo. Danes si težko predstavljamo strahotne stiske ljudi v nekdanjih časih, ko so se v gorah ponesrečili, bili udeleženi v nesreči ali ko se kdo izmed njih ni vrnil z gora. Zamudno obveščanje, zbiranje reševalcev, skromna reševalna oprema in oprema za prvo pomoč, dolgi časi, potrebni za pristop do mesta nesreča, preprosta oskrba ponesrečenih in skrajno naporni prenosi ponesrečenih so še dodanto zmanjševali možnost za preživetje.

V dobrih stotih letih delovanja gorskih reševalcev (natančneje 106 letih) se kljub razvoju tehnike, opreme, obveščanja in šolanja nekaj zagotovo ni spremenilo, in sicer motiv, volja, srčnost in pogum ljudi, ki kot prostovoljci odhitijo na pomoč, ko se od zgoraj oglasi klic na pomoč.

Razlogi za nesreče v gorah so si že od nekdaj podobni, gore ostajajo v svoji enkratni lepoti okolje, v katerem je verjetnost za nesrečo velika. Kljub izkušnjam, boljši ozaveščenosti in planinski izobrazbi, znanju in sodobni opremi ostajajo razlogi za nesrečo v gorah v vedno novih izzivih in motivih, ki si jih človek postavlja v gorah in v številnih objektivnih in subjektivnih nevarnostih, ki nikoli ne bodo povsem obvladljive.

Pogovarjali smo se z dvema generacijama gorskih reševalcev, Antonom Sazonovom – Tonačem in Katarino Čufer. Da, prav ste prebrali, gorsko reševalko v delu, ki je bilo še pred leti rezervirano za moške.

Dacia in Gorska reševalna zveza Slovenije letos nadaljujeta zdaj že tradicionalno pot poglobljenega sodelovanja, ki temelji na skupnih vrednotah znamke Dacia in gorskih reševalcev. Ena od najhitreje rastočih avtomobilskih znamk v Evropi se je s svojo vrednoto zanesljivosti v vseh razmerah hitro poistovetila s tistimi, katerih zanesljivost rešuje življenja – gorskimi reševalci.

Anton Sazonov – Tonač, spadate med "stare mačke" v slovenskem alpinizmu. Na teh reševalnih intervencijah praviloma ne sodelujete več, a zagotovo vas mlajši povprašajo za kakšen nasvet. Kako bi primerjali reševanje nekoč in danes?

Anton Sazonov: Miselnost se ni prav dosti spremenila. Že takrat je bil glavni cilj pomagati ljudem, ki imajo težave v hribih. Oprema pa seveda popolnoma drugačna. Ko sem se leta 1960 pridružil gorskim reševalcem, so se pojavila nosila za reševalne stene, nosila tipa mariner in gorski sedež tipa graminger. Tista leta je tudi pokojni Aleš Kunaver naredil vitel, ker takrat se je že začelo reševati z jeklenico. Predstavil jo je na Vršiču, na mednarodni vaji reševalcev. Švicarji in Francozi so kar debelo gledali ta izum.

Od tistega časa se je precej spremenilo. Veliko je teh različnih tehničnih pripomočkov, drobnega materiala, od vponk do raznih prižem za plezanje po vrvi, za zaviranje vrvi. Takrat smo imeli le pumparice, volnene nogavice, planinske čevlje. To je bil osebni material, ki ga je imel vsak sam. Ker pa je bilo veliko reševanj, je industrija uvidela, da tudi reševalci potrebujejo določeno opremo. Tako se je začelo razvijati. Spominjam se, da je okoli leta 1970 tržaški Slovenec iznašel eno stvar za spuščanje po vrvi. Temu danes rečemo desonder. Lahko torej rečem, da sem postal gorski reševalec v letih, ko se je oprema nekako šele začela razvijati.

Oglejte si opremo, s katero so si gorski reševalci nekoč pomagali pri delu. Oprema je sicer razstavljena v
Planinskem muzeju v Mojstrani.

Danes je samoumevno, da vam ob nesreči že telefonski klic na številko 112 omogoči neposreden stik z dobro organizirano reševalno ekipo, ki je sposobna v vsakem času in v vseh razmerah učinkovito posredovati. Kako je bilo z obveščanjem nekoč?

Anton Sazonov: Na dom so nas prišli iskat takratni miličniki, tudi sredi noči. Vsakega posebej. To je lahko trajalo kar uro ali uro in pol, preden se je ta postopek končal na zbornem mestu. Svojih avtomobilov takrat še nismo imeli. Če nismo šli s kolesom, so nas miličniki odpeljali s svojim avtomobilom. Tisti avtomobili so bili včasih na voljo, včasih pa ne. Milica takrat še ni imela dobrega voznega parka. Spominjam se, ko so nas miličniki odpeljali v Paklenico okoli leta 1970. Tam se je poškodovala ena naša alpinistka, sicer ne huje, imela je težave s hrbtenico. Miličniki so takrat dejali: "Tole je pa nov avtomobil, moral bi peljati okoli 30 ali 40 kilometrov na uro." Ampak ker je bila akcija, smo šli hitreje. Nismo pa vedeli, kaj se bo z avtomobilom zgodilo, ali se bo odrezal. Morali pa smo drveti, ni bilo druge.

Sčasoma smo tudi mi dobili tiste pozivnike, ki jih je sprožil center 112. Danes gre jasno vse prek mobitelov, reševalna ekipa lahko na kraj nesreče prispe tudi v 20 minutah.

Povsem drugače kot danes, kajne?

Katarina Čufer: Da. Uporaba mobilnikov in terenskih vozil, med katerimi so tudi vozila Dacia Duster, če vremenske razmere dopuščajo tudi pomoč helikopterja ter uporaba sodobnih navigacijskih naprav, nam omogočajo, da v najkrajšem možnem času s sodobno reševalno in medicinsko opremo dosežemo mesto nesreče, oskrbimo ponesrečenca in ga v danih razmerah kar najbolje transportiramo v bolnišnico.

Avtomobili so dobri, posebej ob slabem vremenu za slabe terene. V lepem vremenu še vedno lahko pričakujemo helikopter. Če pa so megla ali dež, slabe ceste, namočene ceste, takrat je dober avto odločilnega pomena, da pripelje moštvo čim višje, čim bližje poškodovancu. Včasih torej peš, danes pa nam dobro služijo avtomobili.

Gospod Sazonov, ko ste bili vi najbolj aktivni kot gorski reševalec, ženskih gorskih reševalk, kot je denimo Katarina Čufar, praviloma še ni bilo. Drži?

Anton Sazonov: Ne, takrat jih še ni bilo. Prva ženska pri nas je bila Barbka Lipovšek Ščetinin. Posebej se spominjam tudi zdravnice Zaman iz Tržiča, žal že pokojne, ki je bila ravno tako članica reševalne ekipe. Danes jih je več in delo opravljajo vrhunsko.

Gospa Čufar, kako dojemate vlogo žensk v vašem poslu?

Katarina Čufer: Mislim, da smo ženske dobro sprejete. Sem pa slišala, da skozi zgodovino ni bilo vedno tako. To se je sedaj spremenilo. Zagotovo smo ženske fizično šibkejše, ampak smo ekipa. Nadoknadimo fizični manjko na drugih področjih. Danes nas je okoli štirideset.

Se lahko zgodi, da vas bodo med intervjujem poklicali na intervencijo?

Katarina Čufer: Da, lahko se zgodi. V Bohinju imamo veliko intervencij. Ponavadi je klic ravno takrat, ko imaš največ obveznosti, ali povsem v prostem času, med kosilom, na družinskem pikniku. Takrat ni druge, kot da greš.

Kako dolgo ste že gorska reševalka in zakaj ste se pridružili gorskim reševalcem? Kdo vas je navdušil za to poslanstvo?

Katarina Čufer: Gorska reševalka sem že 8 let. Navdušili so me predvsem prijatelji, ki so gorski reševalci. Potem pa sem sama pri sebi malce pretehtala. Sicer sem zaposlena v urgentni dejavnosti, po izobrazbi sem diplomirana medicinska sestra, v prostem času pa rada zahajam v gore. Odločitev je bila na dlani, ljubezen do gora sem povezala s svojim znanjem.

Kako v družini gledajo na vajino delo?

Katarina Čufer: Svojci te morajo kar podpirati v tem. Tako je tudi lažje. Imam podporo domačih, čeprav nobeden od njih ni v teh vodah. Pri njih je bil od začetka prisoten predvsem strah, nevednost o tem, kaj se lahko na intervenciji pripeti.

Anton Sazonov: Zelo dobro so sprejeli, vsi tudi sicer v prostem času radi obiskujejo hribe. Vsi moji otroci so ponosni, da še danes tako ali drugače sodelujem z gorskimi reševalci.

Gorski reševalci radi rečejo, da prve terenske izkušnje ne pozabiš nikoli. Gospa Čufar, kakšna je bila vaša prva izkušnja na terenu?

Katarina Čufer: Moja prva izkušnja je bila intervencija v steni Komarče. Hudo se je poškodovala francoska državljanka. Do nje smo prišli na klasičen način, na kraj nesreče pa je nato prispel tudi helikopter. Da, prvo si zagotovo zapomniš. Francozinja si je poškodovala prsni koš, ampak mislim, da je nato dobro okrevala.

Sta kdaj sama potrebovala pomoč?

Katarina Čufer: K sreči ne.

Anton Sazonov: Ne. Naju je pa nekoč s kolegom v Kamniških Alpah pozimi ujela noč, tako da sva bivakirala v snegu. Takrat je bilo malo čudno, ker naju dolgo ni bilo v dolino. Nato so naju začeli iskati naši fantje. Ampak midva sva se v tem času že sama vrnila, tako da pomoči nisva potrebovala.

V težko dostopnem gorskem svetu in stenah, kjer je vse do pred nekaj leti veljalo, da je ta svet rezerviran za najbolj usposobljene in najbolj izkušene, se vedno pogosteje dogajajo nesreče ljudem, ki se znajdejo v njem le po naključju in na najbolj nepredvidljivih mestih. Zakaj vedno več nesreč in klicev na pomoč?

Katarina Čufer: Lani smo imeli na državni ravni prvič več kot 500 intervencij gorskih reševalcev. Zakaj? Menim, da zaradi povečanega števila obiskovalcev gora in zato ker ima vsak pri sebi telefon in prej pokliče kot nekoč, ko je moral poškodovanec urediti drugače. To je vsekakor dvorezen meč, če pohodnik prepozno pokliče, se res lahko še huje poškoduje, medtem ko nekateri pokličejo zgodaj in počakajo na pomoč. Je pa tudi vedno več onemoglih. Jaz se denimo spominjam skupine Belgijcev izpred dveh let. Ko sem prišla do njih, preprosto nisem mogla verjeti, kakšno opremo imajo.

Anton Sazonov: Predvsem zaradi nepoznavanja terena, nepriprave na turo, ne preverja se vremenske napovedi. Nesreč je več tudi zato, ker danes lažje dobimo informacije. Včasih tega ni bilo, strahospoštovanje do gora je bilo morebiti večje. Danes lahko vsakdo pridobi informacije po svoje. Ravno zaradi tega si jih več upa v gore. Obenem pa je dobro in brezplačno delo reševalcev tudi eden izmed razlogov, da si novodobni obiskovalci gora privoščijo dejavnosti, za katere niso dovolj usposobljeni. Čeprav imajo sodobno opremo, ne upoštevajo zahtevnosti okolja, v katerem se gibljejo, misleč "če se kaj zalomi, nas bodo že rešili".

Katarina, kaj vam roji po glavi ob intervencijskem klicu?

Katarina Čufer: En kup misli gre po glavi ob klicu. Kaj vse vzeti s sabo, ali imam vse, kakšno bo vreme, kdaj bo tema, ali bo dež. Vse to moraš na hitro premisliti. Večinoma je nahrbtnik že pripravljen. Potem sledi vožnja do zbirnega mesta na sedež društva. Po glavi se odvijajo različni scenariji o tem, kaj se dogaja na kraju nesreče, kakšnega poškodovanca lahko pričakuješ, kaj se z njim dogaja, ali ga imamo še na zvezi ali ne. Nato pridobiš več informacij, sledi vožnja ali hoja do poškodovanca.

Pa ostanete kdaj s temi poškodovanci še v stiku, se vam kdaj naknadno zahvalijo za dobro delo?

Katarina Čufer: Se zgodi, da dobimo kakšna zahvalna pisma, kakšen naknadni klic. To nam veliko pomeni, da se nekdo spomni in je hvaležen za našo pomoč tudi tedne in mesece po nesreči.

Koliko intervencij opravite na leto?

Katarina Čufer: V Bohinju imamo okoli 60 akcij na leto.

Življenje in smrt sta reden sopotnik reševanja v gorah. Čeprav je takih situacij na srečo malo, so za gorske reševalce najbolj pretresljive. Kako si pomagate takrat?

Katarina Čufer: Posebno obremenjujoče in stresno je, kadar je ponesrečenec hudo prizadet, mesto nesreče v izrazito zahtevnem okolju in kadar helikopter ne more sodelovati pri reševanju. Težje akcije in smrtni izidi nam ostanejo v grenkem spominu, jasno. Kako si pomagam? Vsak mora pri sebi najti način, kako predelati situacijo. Ponavadi na samem pretehtam, kaj je šlo narobe, kako in če bi se sploh lahko drugače odzvala.

Pa ste kdaj razmišljali, da bi opustili to poslanstvo?

Katarina Čufer: Ne, nikoli.

Imata občutek, da je vaše delo dovolj cenjeno? Da se ljudje sploh zavedajo, kako dobro, prostovoljno delo pravzaprav opravljate?

Katarina Čufer: Menim, da ja.

Anton Sazonov: Se strinjam. Je bilo pa včasih tega še več. Ko sem denimo okoli leta 1975 šel na reševalno akcijo, so bili vsi v službi, kjer sem delal, ponosni, dejali so: poglej ga, to je pa tisti gorski reševalec. Gledali so me kot boga. Potem proti letu 1980 pa se je že začelo spreminjati. Posel, ekonomija, denar. Takrat so me pa že bolj postrani gledali, v smislu - to je pa tisti, namesto katerega moramo mi delati (smeh).

Kako pogosto še greste na teren pomagat?

Anton Sazonov: Nazadnje sem bil na akciji lani. Pri mojih letih je težava hitrost. Mladi, stari od 25 do 30 let, gredo kot blisk. A včasih kakšen nasvet še vedno potrebujejo. Tisto tehniko še vedno obvladam, na intervenciji lahko še veliko dam.

Dejstvo je, da vsakdo ne more opravljati tega dela. Katere lastnosti so tiste, ki vas ločijo od navadnih smrtnikov?

Anton Sazonov: Če se veliko gibaš v gorah, preprosto veš, da si nemočen, če se ti nekaj pripeti. Že narava gorskih pohodnikov je taka, da smo pripravljeni vedno nekomu pomagati. Dobiš ta občutek empatije, da nekomu, ki mu gre slabo, pomagaš. Ko in če se odločiš za pot med gorske reševalce, pa še bolj. To preprosto imaš ali pa nimaš, občutek za pomoč soljudem namreč.

eXTReMe Tracker