Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Akcija

Razgledi - Borut Peršolja: 09.07.2018
Akacija je edino kar zaleže

četrtek, 12. julij 2018, ob 05:28, Franci Savenc, ogledov: 323

Razgledi - Borut Peršolja: ... je edino, kar zaleže

AKCIJA JE EDINO, KAR ZALEŽE
George Monbiot (prevod Anja Golob):
Naprej k naravi. V iskanju očaranosti na mejah ponovne naturalizacije.

Ljubljana 2014: Založba Krtina, 356 strani, ISBN 978-961-269-079-2, cena: 25 € / Knjigo sem kupil.
* * *

Britanski novinar, kolumnist The Guardiana in divjinovarstvenik George Monbiot je napisal izzivalno knjigo. Na novo je pozgodbil znan frazem: zaradi dreves ne videti gozda. Ta pravi, da v gozdu vidimo posamezna drevesa, ki sicer skupaj tvorijo gozd, a tega prav zaradi njih ne moremo videti (v celoti). Posamezna drevesa so prispodoba za posameznosti, podrobnosti, gozd pa prispodoba celote, ki je prav zaradi posameznosti, podrobnosti ne moremo dojeti.

Knjiga, Society of Biology jo je leta 2014 razglasila za najboljše poljudno delo, je tenkočutni osebni dnevnik, obsežna prtljaga kritične misli, poglobljeno in naporno terensko raziskovanje in čuječe, nenehno opazovanje sveta okrog sebe. Vendar ne narave, kot jo vidimo, ne narave, kot se jo spominjamo iz mladosti, temveč izginule narave (vsaj) iz časa ob koncu zadnje poledenitve.

Obris Velike planine s predgorjem.
(Fotografija: Borut Peršolja)

Monbiot si nadeva posebna očala z optiko, ki ostri pogled na dogajanje in stanje pred antropocenom, in kar vidi, na licu mesta povezujoče razmisli in brezkompromisno zapiše. Ena od temeljnih njegovih ugotovitev je, da je izginotje katerekoli živalske vrste udarec za življenje na Zemlji. Zato ponudi na videz enostavno rešitev: ponovno naturalizacijo, ponovno podivljenje udomačenega prostora, kar bi postopoma privedlo k vzpostavitvi novega dinamičnega ravnovesja narave.

Skupni imenovalec njegovih ugotovitev je vitalnost gozda (tudi s primeroma iz Kočevskega gozda in doline Soče). Torej osvajalnega, bojnega gozda, ki ponovno zaraste (od stroke tako imenovane) kulturne pokrajine. Gre za stara kmetijska območja v katerih vlada logika ekonomskega interesa sedanjih lastnikov (v Sloveniji so to RKC in množica majhnih, razpršenih, podedovanih lastnikov (zasebniki imajo v lasti 76 % gozda), država (21 %), občine (3 %)). Gozd (z živalskimi vrstami vred) je njihov sovražnik, niti s strani državnikov, kaj šele politikov, ni sprejet dobrohotno.

Pokrajinski vzorec: zaobljeni pašniki, stražarske smreke, lesene bajte in sivi oskrbni kolovozi. (Fotografija: Matevž Lenarčič)

Kako vrniti naravo v naravo?

Natančneje: kako vrniti divjino v naravo? Ali mikroskopsko: kako vrniti življenje življenju?

Izjemno navdihujoče branje za vsakogar, ki ve, kaj je hoja.

Spremno besedo z naslovom George Monbiot in dileme divje Slovenije je napisal dr. Luka Omladič.

(Za nazoren prikaz vsebine knjige sem si sposodil Monbiotove besede in z njimi opisal (zaenkrat izmišljeno) podivljeno Veliko planino.)

Bi bil sprehod skozi Velikoplaninski gozd enako doživet?  
(Fotografija: Borut Peršolja)  

* * *

Velika planina (leta 2100?)

Številčnejša stalna poselitev se je v osrednji in vzhodni Sloveniji pojavila šele v neolitiku, torej v 5. tisočletju pred našim štetjem. Arheologi so razkrili številne ostanke vasi v nižinah, naselij na rečnih terasah pa tudi že kolišč. Kot pravi dr. Peter Turk iz Narodnega muzeja Slovenije » neskladju z ustaljenimi predstavami že tedaj zasledimo tudi višinska, s kamnitimi obzidji utrjena gradišča. Odtlej na ozemlju Slovenije močno prevladuje stalna poselitev s pokazatelji ne le obvladovanja, temveč tudi spreminjanja narave. Veselje, ki smo ga ljudje tedaj odkrili s sekanjem gozdov, obdelovanjem polj, gojenjem živine, zlaganjem kamenja, kopanjem lukenj in gradnjo hiš, nas ni minilo vse do danes.«

Za lažje razumevanje tega kar sledi se je z žal pokojnim dr. Tonetom Cevcem in njegovo nekdanjo arheoraziskovalno ekipo treba vrniti vsaj tri tisoč let nazaj, zazreti se je treba v najstarejše stopinje, ki so se oddaljevale skozi takratni pragozdni visokogorski gozd in naprej v pretekli čas. Slišali bi direndaj otrok, ki so se igrali v blatnih lužah, uzrli napete, resne obraze lovcev, v mislih gledali ženske in starce, ki so s kopji, roglji in preprostimi sekirami lazili čez zmerno strma pobočja, in začutili bi, da bolje vemo, kdo smo bili, od kod smo prišli in kdo smo še vedno. (stran 54) Hribovskega kmetijstva, ki je danes povsem odvisno od subvencij iz davkoplačevalskega denarja, ni bilo. (stran 179)

Območja divjine – kamor od nedavnega sodi tudi Velika planina – so obsežna nespremenjena ali le malenkostno spremenjena naravna območja, ki jih regulirajo naravni procesi, v katerih ni človeških posegov, infrastrukture ali stalne naselitve in ki bi jih bilo treba zavarovati in nadzirati, da se ohrani njihovo naravno stanje ter da se ljudem ponudi možnost, da ponovno izkusijo duha divje, prvobitne narave. (stran 130)

Tako je bilo nekoč in je še danes. (Fotografija: Borut Peršolja)  

Odprta pokrajina Velikoplaninskega sredogorja, pašniki in kali, gozdni robovi ter skalnata pečevja, grobe senožeti in plazišča, tisto, kar je za številne pravo, resnično naravno stanje planine, ki ga lahko vidimo v nešteto podobah in oglasih za pohodniški turizem, je posledica nepretrganega tri tisočletnega delovanja človeka: požiganja, izsekavanja, rudarjenja. Predvsem pa paše konj, ovac in živine. Pove nam, da sta planinska paša in reja izčrpali tla, ki izgubljajo rodovitnost. Zato: prste stran od prsti! Pove nam, da se lahko takrat, ko postane obdobna, a vendarle vsakoletna paša manj intenzivna, vrnejo drevesa. Če pa paša zamre ali izgine se vrne še več dreves, vrne se cel gozd! (stran 85)

Človek si je na Veliki planini sam občutno poslabšal bivanjske razmere: otežil si je oskrbo z vodo, prepustil se je bičanju severovzhodnega vetra.

Razdiralna moč človeka. (Fotografija: Borut Peršolja)

V svoji predvidljivosti ne želim reči, da bi se planinsko pašniški ekosistem v primeru, da bi ljudje in njihove domače živali nenadoma izginile z območja vseh Velikoplaninskih planin, kmalu spremenil v ekosistem, kakršen je na takšnem površju in na tej nadmorski višini prevladoval v mezolitiku. Hranila v visokogorju so že tako izčrpana in zemlja je zaradi konj, ovac in krav (ter hoje in voženj množice obiskovalcev) tako zbita, da tam tako rekoč ne more več uspevati sklenjeni, zdrav bukov in iglasti gozd. Nekaj stoletij po podivljenju bi ga verjetno prekrivala sestavljanka iz iglastega gozda, nekakšne na novo nastale podrasti, grmičevja, resave in osiromašene ruše. (stran 86)

Prebivalci, obiskovalci ali gostje?
 (Fotografiji: Borut Peršolja)

Proces, ki zaradi iztrebljanja plenilcev povzroči velik upad tako rastlinstva kot tudi celotne biodiverzitete, imenujemo trofična kaskada. Nekoč so bile takšne kaskade prevladujoči procesi v ekosistemih. Staro prepričanje med ekologi, da se naravni sistemi uravnavajo le od spodaj navzgor – torej da razširjenost rastlin uravnava razširjenost rastlinojedcev, kar spet uravnava razširjenost mesojedcev, se je porodilo iz dejstva, da so številne sisteme, ki so jih preučevali, ljudje že močno spremenili, zlasti z zmanjšanjem števila plenilcev na najvišji ravni (volk, medved, ris, planinski orel) ali njihovim iztrebljenjem. Večina bogastva in kompleksnosti – trofične raznovrstnosti – teh prehranskih mrež je bila izgubljena, še preden bi jo lahko zabeležili. (stran 108)

Visokogorski habitati, ti prostori brez dreves, velikih plenilcev, divjih rastlinojedcev, trohnečega lesa ali številnih drugih komponent uspevajočega ekosistema ohranjajo le nekaj obrabljenih niti kompleksne mreže življenja. Živahni ekološki procesi, nad katerimi se tako navdušujem, trofične kaskade in nepričakovano sovplivanje, nenehna presenečenja, ki nas v negojenem ekosistemu razveseljujejo in očarajo, vse to je prepovedano (če prav ni izrecno izrečeno!). (stran 245)

Čemu nam služi preteklost? In kaj sploh je dejanska preteklost? (Fotografiji: Borut Peršolja)

Vzdrževanje odprtih, osiromašenih habitatov visokogorja pomeni ohranjanje krav (predtem pa konj in ovac). Zdi se, da sploh ni pomembno, s kom se pogovarjate v hribovitih predelih Slovenije: naj bo to kmet, vladni uradnik ali skupina za varstvo prostoživečih rastlin in živali, vsi vam bodo povedali, da so edini pravi odgovor krave. Če podvomite v njihovo upravljanje zemlje, vsi po vrsti prikličejo v spomin grozote premalo intenzivne paše. Toda kako lahko domači (celo nacionalni!) ekosistem trpi zaradi premalo intenzivne paše prežvekovalca iz Mezopotamije? (stran 248)

Čemur v nekaterih delih sveta rečemo varstvo narave, je dejansko prizadevanje za ohranitev kmetijskih sistemov iz prejšnjih stoletij (in celo tisočletij). Pokrajina, ki jo številne skupine za varstvo prostoživečih rastlin in živali poveličujejo, je pokrajina, ki je prevladovala pred (več kot) sto leti. Ko varujejo zemljo pred posegi narave (ne pa pred človekom!), je to tisto, kar poskušajo ohraniti ali ponovno ustvariti. (stran 250)

Kemijsko (korozija) ter biogeno preperevanje,
dva od številnih dejavnikov preoblikovanja površja.
(Fotografiji: Borut Peršolja)

V procesih neolitizacije, a tudi kasneje v bakreni in vse do železne dobe so v populacijski dinamiki igrale pomembno vlogo migracije. Kot sprožilo populacijskih sprememb velja po dr. Turku izpostaviti podnebne spremembe, mobilnost zaradi izčrpane zemlje, bolezenske epidemije in lakote. Njihova sled je za naše kraje izrecno opisana v tretjem spevu Vergilovih Georgik, v katerem je za dežele visoko dvigajočih se Alp (aerias Alpis), noriških gradišč (Norica castella) in za japodske livade vzdolž kraške Reke (Iapudis arva Timavi) omenjena uničujoča živinska kuga in posledično opustošena kraljestva pastirjev (deserta regna pastorum).

Gosta vegetacija v hribovju absorbira dež, kadar pada in ga postopoma izpušča v ozračje, kar nižavje stalno oskrbuje z vodo. Če so drevesa in grmovje odstranjeni, dež spere hribe, kar povzroči poplave v spodnjem delu rek. Krave in obiskovalci zbijejo vrhnjo plast tal, zaradi česar ta postanejo manj prepustna, to pa pomeni, da se lahko absorbira še manj vode. Drenažni sistemi, izkopani na pašnikih, okrepijo te učinke. Ko se poplave poležejo, se ravni vode hitro znižajo. Paša na Veliki planini zato prispeva svoj prepričljiv delež v ciklu poplav in suš. (stran 177)

Ne le, da prst v gozdnati pokrajini zadrži več ogljika kot prst pod travo, tudi drevesa skladiščijo več ogljika nad površino: drevesa so na splošno stebri mokrega ogljika. Živina proizvaja velike količine metana, ki je močan toplogredni plin. Traktorji in štirikolesa, ki jih uporabljajo kmetje, trošijo fosilna goriva. (stran 183)

Dve podobi, dva trenutka v razvoju pokrajine.
(Fotografija: Borut Peršolja)

Pri ponovni naturalizaciji Velike planine gre torej za to, da se upremo silni želji po obvladovanju narave in ji dopustimo, da sama najde svojo (nekdanjo) pot. Gre za to, da bi bilo treba znova naseliti manjkajoče rastline in živali, porušiti ograje z bodečo žico in pastirske stanove, tiste, ki niso več v rabi (zavedam se nesrečne analogije z okupatorskimi požigi bajt v zimi 1944/1945), zasuti kali in se umakniti. Velikoplaninski ekosistem, ki bi tako nastal, ne opisuje najbolje izraz divji ekosistem, temveč svojevoljni, torej takšen, ki ga ne ureja pastir (ali pohodniški obiskovalec!), temveč ga uravnavajo njegovi lastni = naravni procesi. (stran 22)

Glavna prepreka je sindrom spremenljivega izhodišča: za vsako generacijo ljudi je stanje ekosistema, kakršnega smo spoznali v otroštvu, normalno. Toda pogosto daje vtis, da se ne zavedamo, da je tisto, kar smo obravnavali kot normalno, ko smo bili otroci, pravzaprav stanje izjemne izčrpanosti. (stran 87)

Korenine človeškega obstoja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker