Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Legendarna oskrbnica:

TONKA ZADNIKAR
Legendarna oskrbnica
: Zelo težko sem se navadila na gospe s torbicami in v salonarjih

 

ponedeljek, 9. julij 2018, ob 05:27, Urednik G-L, ogledov: 1029

SiolMET/Sportal - Alenka Teran Košir: Zelo težko sem se navadila na gospe s torbicami in v salonarjih

"Kar daješ, se ti enkrat tudi povrne," verjame legendarna Tonka Zadnikar, oskrbnica Tonkine koče pod Vršičem, ki že 35 let dela kot oskrbnica v planinskih kočah. Zase pravi, da je oskrbnica starega kova. "To pomeni, da verjamem, da ljudje v kočah potrebujejo pogovor, dobro hrano in prijaznost, in da ni dovolj samo to, da goste postrežeš in prepustiš same sebi."

Tonka Zadnikar je gospa posebne vrste. Korenina. Maja letos je v Rigi pri 71. letih odtekla svoj 34. maraton. Februarja je v Splitu opravila s polmaratonom, nekje vmes je našla še čas za potovanje po Avstraliji.
Za jeseni načrtuje kolesarjenje okrog Slovenije (1.300 km), za nameček namerava Severno triglavsko steno preplezati po najbolj zahtevni nemški smeri in že sedmič obiskati Nepal in prvič Butan.

No, poleg tega je vsak dan od jutra do večera, tudi ponoči, na voljo gostom priljubljene Tonkine koče, ki jo najdete pod 17. serpentino na poti na Vršič. 1.380 metrov nad morjem na poti Alpe-Adria, ki se začne pod najvišjim avstrijskim vrhom, Velikim Klekom oz. Großglocknerjem, pelje skozi Avstrijo, Italijo in Slovenijo ter se konča v Trstu.

Za Tonko, ki jo pozna dobršen del slovenske planinske srenje, je 35 let oskrbniškega dela. Zase pravi, da spada med oskrbnike starega kova. Takega, ki nasprotuje komercializaciji v gorah, ki stavi na tek na dolge proge tudi v prenesenem pomenu. Tonka je tašča kranjskogorskega župana Janeza Hrovata in tako med drugim tudi babica uspešne alpske smučarke Mete Hrovat in njene starejše sestre Urše, ki v Mojstrani vodi očarljiv hostel z imenom Lukna.

Ne zgodi se pogosto, da koča nosi ime po oskrbniku. Kako je do imena prišlo v primeru Tonkine koče?
Najprej moram povedati, da sem temu, da bi koča nosila moje ime, nasprotovala. Zakaj? Zato, ker to pomeni breme.

Ideja, da bi kočo poimenovali Tonkina koča, se je porodila mojemu zetu Janiju in hčerki Darji, ki sta dom odkupila od Cestnega podjetja Kranj. Njihovi zaposleni so ga uporabljali kot počitniški dom. Odločali smo se med več imeni, od Cestarske koče do Kekčeve in podobno, nismo se mogli zediniti, na koncu pa je obveljal predlog, da se koča, glede na to, da me v Sloveniji pozna res veliko ljudi, imenuje Tonkina koča.

Zakaj Tonkina koča ni registrirana kot planinska koča?
Težko rečem. Vložili smo vlogo, pridobili smo vsa potrebna soglasja planinskih društev v okolici, vendar nas niso sprejeli v Planinsko zvezo Slovenije. Kot razlog so navedli, da na tem območju novih planinskih domov ne bodo odpirali. Vseeno upam, da nas bodo čim prej uvrstili na seznam, smo pa po cenah primerljivi s sosednjimi kočami.

Omenili ste, da vas verjetno pozna večina tistih, ki zahajajo v gore. Zakaj menite, da ste jim zlezli pod kožo?
Ker se to, kar daješ, enkrat tudi vrne. V to res verjamem. Naj pojasnim, sama sebe imam za oskrbnico starega kova. To pomeni, da verjamem, da ljudje v kočah potrebujejo pogovor, dobro hrano in prijaznost, in da ni dovolj samo to, da goste postrežeš in prepustiš same sebi.

Mislim, da danes postajamo preveč komercialni, to velja tudi za nekatere planinske koče. Pa ne za vse, da se razumemo. Nekateri preveč gledajo na zaslužek, premalo pozornosti pa namenjajo ljudem, ki delajo v kočah. Ti se po mojem mnenju prepogosto menjavajo. Ljudje jih komaj spoznajo, pa se že zamenjajo. To se mi ne zdi v redu. Nekateri v kočo pridejo tudi samo zaradi oskrbnika. Planinska koča smo ljudje in to je dejstvo.

Spomnimo se samo legendarnih oskrbnikov, ki so celo večnost skrbeli za isto kočo, od Angele na Vodnikovi koči, Zinke na Sedmerih jezerih, Boža na Vršiču, Karničarja na Češki koči, če jih naštejem samo nekaj. O njih si ljudje še vedno pripovedujejo zgodbe.

Pa še nekaj, delaš lahko samo, če imaš ob sebi uspešno ekipo. Ljudje čutijo, če med osebjem ne "štima". Sicer pa mi nič ni težko, samo dobre volje moram biti in je za vse poskrbljeno.

Kaj pa, ko niste dobre volje?
Nikoli nisem slabe volje, res se mi ni treba pretvarjati. Vem, da je to težko verjeti, podobno kot mi nihče ne verjame, da me pri mojih letih nič ne boli. Res me ne, ne lažem (smeh).

Morda je to v genih. Tudi moja mama se ni nikoli pritoževala. V Sevški dolini je bila legendarna kuharica. Samo kot zanimivost, kuhala je na 580 svatbah po kmetijah in domovih, piškote pa je pekla še do smrti pri 89 letih.

Vas je ona naučila kuhati?
Večinoma da, sicer pa mislim, da mi je občutek za hrano in za načrtovanje kar nekako dan.

Ste večino kuharskega znanja pridobili v družini ali v šoli?
Dve leti sem obiskovala gospodinjsko šolo na Jesenicah, a se mi zdi, da od tam nisem odnesla kaj dosti. Tja sem odšla na željo svoje družine. Učitelji so sicer predlagali, naj se po osnovni šoli vpišem na gimnazijo, a so me starši, bila sem četrta po starosti med otroki, pregovorili, da sem se vpisala na dveletno gospodinjsko šolo.

Sem pa že takrat vedela, da to ni to, kar si želim, zato sem šolanje nadaljevala in dokončala študij socialnega dela.

Delo socialnega delavca je zelo odgovorno, vsaka odločitev lahko zelo poseže v življenje ljudi. Ste njihove zgodbe nehote nosili domov?
Ne, navadila sem se, da bremena nisem nosila domov. Dolga leta sem delala v kadrovski službi Elektra Ljubljana, pogosto sem se službenih problemov znebila s tekom. Ta mi pomaga še danes, med tekom se večkrat domislim novih receptov, načrtujem stvari in podobno.

Vaši tekaški začetki so povezani z znanim psihiatrom, dr. Janezom Rugljem.
Da, kot terapevtka sem se pridružila eni od njegovih terapevtskih skupin in se pri 33 letih začela ukvarjati s tekom. Takrat sem tudi pretekla svoj prvi maraton.

Zdaj jih je za mano že 34, sem bila pa najbolj srečna takrat, ko sem na Fužinah, kjer smo takrat živeli, v kosu pretekla en kilometer. To je bil takrat zame velik dosežek.

Nekje okrog 40. leta se je počasi začel vaš prestop med oskrbnike. Kako se vodja kadrovske službe v velikem podjetju prelevi v oskrbnika?
Postopoma. Začelo se je z delom v kočah za konec tedna, med dopustom. Da sem si nabrala nadure, sem veliko delala tudi v prostem času. V popoldanskem času sem na primer odčitavala električne števce, kar so sicer počeli študenti in monterji. Bila sem tudi krvodajalka in tudi to mi je prineslo nekaj prostih dni. Večkrat sem zaprosila tudi za neplačan dopust.

Leta 1984 sem začela kot oskrbnica Mihovega doma na Vršiču, kjer smo do konca 80. let preživeli in delali vse konce tedna, potem pa kar osem let v poletni sezoni ostala v koči na Golici, čeprav smo se sprva dogovarjali, da bi delala samo eno sezono. Tam je bil razen v času cvetenja narcis pravi mir. Lahko sem brala, pisala, pletla, začela sem nabirati zelišča.

Ko sem postala vodja kadrovske službe za celotni Elektro Ljubljana, si nisem več mogla privoščiti odsotnosti v službi. Takrat sem prenehala oskrbovati kočo na Golici in s prijateljem Štefanom, s katerim sva skupaj delala že na Golici, prevzela delo na Kriško gori. Kriška gora je posebna zgodba, ki je trajala kar 13 let.

Tudi zato je bila posebna, ker sem tam zelo eksperimentirala s hrano. Dala sem si duška, kuhala sem vse od nepalske, mongolske, perujske hrane, pripravljala sem različne kombinacije namazov, pikantne jedi in podobno.

Že ob 6. uri zjutraj sem mojim jutranjikom, kot sem rekla zgodnjim gostom, postregla s tremi hodi hrane z vsega sveta. Včasih so me hecali, naj jim povem, kako se takšna hrana sploh je. Že takrat sem veliko potovala in z vseh koncev prinašala recepte in nove zamisli.

No, hrana, ki pa sem jo kuhala po 9. uri, pa je bila tipična planinska hrana, pri kateri vztrajam še danes.

Z leti se verjetno spreminja struktura gostov, z njimi pa tudi prehranske želje. Tudi pri vas?
Da, včasih se zgodi, da me družine vprašajo, ali imamo "pohančka", krompirček in kečap. Lepo jim razložim, da tega pri nas ne kuhamo, saj smo hribovska koča, za to, kar si želijo oni, pa so na voljo gostilne.

Po mojih izkušnjah otroci glede hrane sploh niso težavni. Jejo tudi klobaso in žgance, če jim to znaš predstaviti na pravi način. Na koncu jih nagradim z liziko, ki jih hranim v "kahli". Saj veste, kaj je to, kajne? (smeh).

Zanimivo je, da sem vedno govorila, da bom nižje ležeče, jaz jim pravim travnate koče obirala, ko bom imela 80 let, do takrat pa bom hodila po ta pravih hribih, no, pa se je obrnilo drugače.

Je velika razlika med gosti višje ležečih koč in tistimi, ki jih lahko obiščejo z avtom?
Zelo velika. Zelo težko sem se navadila na gospe s torbicami, v salonarjih in oblekah, ampak sem se. Z dobro voljo in dobro hrano ljudje ugotovijo, da je to to.

Dotakniva se še športa. Vaša tekaška zgodba se je začela pisati v skupini pri dr. Ruglju, vztrajali pa ste tudi pozneje in še vedno vztrajate
Tako je. Letos sem v Rigi pretekla svoj 34. maraton, pa še jih imam v načrtu. Zame je to način življenja, med tekom rešim sto stvari. Ko dosežeš, da te med tekom nič ne boli, tek postane užitek.

Moj najboljši maratonski čas je 3 ure 50 minut, trenutno pa tečem okrog pet ur. Pri 71 letih!

Kje vse ste že pretekli maraton?
Uf, v Plitvicah, New Yorku, Istanbulu, Berlinu, Stockholmu, Amsterdamu, Zagrebu, dvakrat v Grčiji, pa seveda v Ljubljani. Na maraton gledam predvsem kot na doživetje, gledam rože, stavbe, ljudi, mostove … Če nisi obremenjen s časom, vidiš marsikaj. In jaz zagotovo nisem. Saj ne tečem za svetovni rekord!

Med tekom se nikoli ne oziram na uro, tečem samo zase. Nosim jo zgolj za to, da dokumentiram, kaj počnem. Moj načrt je vsako leto preteči najmanj tisoč kilometrov in to spremljam tudi s pomočjo ure.

Treniram trikrat tedensko … Tukaj za kočo je krasna pot. Včasih grem zgodaj zjutraj v dolino in tečem do Rateč, kar nanese deset kilometrov.

Za jubilejnih 70 let ste si zadali, da boste prekolesarili Slovenijo in na Triglav splezali po nemški smeri, ki je ena najtežjih, če ne kar najtežja. Vam je uspelo odkljukati vse točke?
Del sem jih izpolnila, del pa še ne. Pretekla sem tisoč kilometrov, odkljukala sem maraton in se 70-krat povzpela na Lovrenc nad Bašljem.

Čakata me še kolesarski in plezalni del. Septembra načrtujem kolesarjenje okrog Slovenijo (po trasi DOS – Dirke okoli Slovenije, ki sem se je že udeležila kot kuharica ekipe Jezerjanov) in plezanje z vodnikom po nemški smeri v severni steni Triglava. Nisem sicer pretekla bostonskega maratona, ki sem si ga zadala, sem pa namesto njega tistega v Rigi.

Veliko tudi potujem, letos sem bila v Avstraliji, jeseni se že sedmič odpravljam v Nepal in Butan.

Živite res polno življenje. Se vam zdi, da ste v mladosti kaj zamudili in želite zdaj to nadoknaditi ali imate enostavno toliko energije in ciljev, da se vse to zgodi dokaj spontano?
Ne, vsako obdobje je lepo. Takrat smo bili mladi, vzgajali smo otroke in živeli tako, kot se je takrat živelo. Ko pa otroci odrastejo, imaš več časa zase in takrat lahko zaživiš na številnih področjih, ali pa obratno, ostaneš doma, ne počneš ničesar, življenje pa postane dolgočasno.

Imate na seznamu želja še kakšno, ki je do zdaj niste delili z javnostjo?
Želje so relativna stvar, mislim pa, da je pomembno, da jih izrazimo naglas, saj potem čutimo neko obvezo, da jih uresničimo.

Moje naslednje želje? Morda to, da v naslednjih letih pretečem še nekaj maratonov in prehodim kakšno od številnih pohodniških poti.

Komentiraj (1):

Miro Koder, ponedeljek, 9. julij 2018, ob 13:17

Draga Tonka, čimveč zdravja, pretečenih kilometrov, prehojenih trekingov in pripravljenih domačih dobrot ti želim... Lp!

eXTReMe Tracker