Srednji svet: V družbi stezičarjev – fotopis iz Vipavske doline.
(2. UTVV pripravljalna tura)
Izziv
Od prijateljev tekačev sem slišal, da pri UTVV iščejo profesionalnega fotografa. Še fotograf nisem, kaj šele profesionalec. Resda tu in tam naredim kak posnetek, ki je ljudem všeč … To bi bil zame nov izziv – tekačev tako rekoč nisem še nikoli fotografiral. Obenem bi spoznaval Vipavsko dolino, nove ljudi in njihove običaje. Odločil sem se in mojo odločitev so sprejeli.
Na soboto sem imel vajo v fotografiranju tekačev, ko so se v ljubljanskem BTC city-ju vzpenjali na Kristalno palačo. V zadnjem, enaindvajsetem nadstropju sem jih čakal in slikal, saj so se morali po stopnicah povzpeti kar 31 krat. Bila je lahka vaja, prelahka, toda v njej ni bilo nič lepega.
Za lepši uvod v današnje, nedeljsko dogajanje sem si kasneje privoščil še poznopopoldanski vzpon na Gradiško Turo. Kakšno bogastvo miru in tople svetlobe, ki se je lovila v žareč ruj! Vse to se zjutraj začasno izbriše iz spomina.
V Kamnjah, kjer se zbere tekaška druščina, zlahka poslikam začetek teka, nakar mi na poti za Kucelj izginejo izpred oči. Naenkrat imam časa na pretek. Namen jih imam pričakati pri školju Sv. Pavla. Preseneti me prijetnost podnožja gore, odprtost in svetlost terena. Nad cerkvico se namestim v zasedo in čakam, čakam in čakam. Kje so, kje hodijo, kdaj pridejo? Vmes nekajkrat pokličem enega od udeležencev, kje so. Ne pomaga. S časom si nisem prijatelj. Dodatno me ovira nezaupanje vase, ali sem prav razbral njihovo GPS sled. Tako preprosto bi bilo vprašati organizatorja.
Odločim se počasi vrniti. Morda le deset minut za tistem, ko sem se napotil navzdol, me ulovi telefonski klic: »Kje si?« Vraga, zamočil sem. Prav, jih bom pričakal v zasedi kar tule, za cesto. Čez čas nov klic: »Kje si, mi smo že pri avtih.« Ojej, izbrali so drugo pot. Nekoliko mi je nerodno, da nisem opravil naloge.
Razen začetka teka nimam nič poslikanega. Ujamem vsaj druženje po teku. Pritiska časa ne čutim več. Tekaške energije so se sprostile. Sedaj je na vrsti izbira oblačil, druženje, klepet. Prijetni ljudje so. Tekel nisem, mi pa zato po grlu teče odlično temno butično pivo. Pogovori o primerni prehrani in ustrezni pijači so zame, ne-tekača, sprva nezanimivi. Vseeno opazujem in poslušam. Kaj je normalno, določa večina in tu so sami tekači. Sam pa sem v manjšini povsod.
Današnje fotkanje ni bil izziv, le dobršna mera nespretnosti. Nič zato, če danes vsi pišejo le o svojih sposobnostih. Ne gre za zgodbo tekaškega strokovnjaka, je le stranski pogled nekoga, ki se še uči opazovati in skušati na pravi način s časom prijateljevati. Računal sem s tem, da bo vse steklo samo po sebi, a ni. Brez dvoma se moram naslednjič bolje pripraviti. Kaj je zame največji izziv? Življenje samo, da ga živim tako, kot sem se zaljubil, preden sem se v ta svet porodil. Slediti svojemu srcu.
Iztok Snoj