Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Jezersko

   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
torek, 3. julij 2018, ob 05:28, Silvo Baznik, ogledov: 460

Silvo Baznik: Vreme v začetku julija je bolj jesensko kot poletno, a kljub temu prijetno za kolesarjenje. 

Na strehi avtomobila sta najini kolesi, ko voziva po avtocesti, ki jo zapustiva pred Kranjem in peljeva v Tupaliče, ki je izhodišče tokratne kolesarske ture. Kolesi gresta s strehe avtomobila, oprtava nahrbtnika, preveriva ali je vse kot mora biti in že sva na kolesih.

Spustiva se na glavno cesto in zapustiva zaselek. Peljeva mimo Predvora ob reki Kokri v prijetnem a hladnem dopoldnevu, ko je sonce skrito nekje za oblaki. Celotna pot poteka po slikoviti dolini in v rahlem vzponu z le enim omembe vrednim spustom, pa še ta je le za popestritev poti. Prometa ni veliko, kar naju veseli, in tako pridno vrtiva gonilki, ki preko verige potiskata kolesi po cesti in z vsakim obratom koles sva nekoliko bližje najinemu cilju, ki se bo končal na državni meji.

Pred skoraj letom dni sem po tej cesti kolesaril na Jezersko sam. Danes pa me spremlja žena, ki se kar ne more načuditi lepi dolini, ki jo na obeh straneh omejujejo visoki gozdovi. V Spodnji Kokri je markirana pot na Štepanjo goro in Krvavec, midva pa nadaljujeva do Zgornje Kokre, kjer gre desni odcep do kmetije Suhadolnik, od koder se lahko povzpnemo na Kočno ali Kokrško sedlo. No, na visoke vrhove bo treba iti kdaj drugič, midva pa v zmernem tempu napredujeva po cesti, kjer je sedaj že nekaj več motornega prometa in seveda kolesarjev, ki naju pridno prehitevajo na svojih specialkah. Doseževa zaselek Spodnja Fužina in ob cesti naju pozdravi Deželni kamen, ki je nekoč označeval mejo med Kranjsko in Koroško. Naslednja znamenitost je v Zgornji Fužini, kjer stoji Hubertova kapelica, a se tudi tu ne ustaviva temveč nadaljujeva kolesarjenje in peljeva mimo pensiona Kanonir, kjer se prične markirana pot na Stegovnik, v Spodnje Jezersko. Sedaj se cesta bolj strmo vzpne in z njo tudi midva v Zgornje Jezersko, ki mu kar pristoji njihov slogan: Jezersko, kjer je narava najlepša. Odpre se široka dolina s pogledi na visoke vršace Kamniško Savinjskih Alp in nižjih Karavank na drugi strani, kjer se nad dolino vzpenja Virnikov Grintovec. Cesto obnavljajo in je zato nekaj zastoja, a ne za kolesarje, ki ne rabimo veliko prostora na cesti. Skočiva še v turistično informacijski center, da se opremiva z nekaj literature, ki jo bova doma prebrala ob spominih na najino današnjo turo in že kolesariva skozi kraj proti severu, kjer greva na triinpol kilometrski klanec, ki ima označenih pet serpentin in naju pripelje na državno mejo in s tem na najvišjo točko najine današnje poti, na višino 1218 m.

Gorski prelaz, imenovan Jezerski vrh, je tudi izhodišče planinske poti na Pristovški Storžič, midva pa le sedeva na klopco, narediva premor in se okrepčava. Na drugi strani nekdanjega mejnega prehoda je avstrijsko gostišče, kjer poseda kar nekaj popotnikov, midva pa ostaneva na slovenski strani ter opazujeva motoriste, ki v večjem številu vozijo z obeh strani prelaza. Kmalu se jim pridruživa pri spustu. Sonce se še vedno skriva za oblaki in pri veliki hitrosti dobro čutiva hladen piš in zato potegneva še enega asa iz nahrbtnika, kapo, ki gre pod čelado in občutek je takoj boljši. Ko prikolesariva nazaj na Jezersko, se že pokaže sonce, ki naju hitro ogreje.

Peljeva mimo cerkve Sv. Andreja do planšarskega jezera, kjer posedeva in popijeva odlični kavi in pojeva njihovi veliki kremni rezini. Ob jezeru je pravi živ žav in zato kmalu sedeva na kolesi in se odpeljeva do kmetije Ancelj na začetku Ravenske Kočne. Žena ne gre naprej in ne preostane mi drugega, kot da se ji pridružim na trati v občudovanju Golega vrha, Male in Velike Babe, Koroške in Kranjske Rinke, Skute, Dolgega hrbta, Grintovca in za gozdnatim Špegovcem je viden še vrh Jezerske Kočne. Nič se ne mudi in tako minevajo minute, ko po pol ure rečem, da je čas za odhod in greva nazaj do jezera, tokrat po drugi cesti, da narediva manjši krog in nato na glavno cesto, od koder je vidna Makekova Kočna in nad njo oba vrhova Jezerske in Kokrške Kočne.

Še nekaj pogledov na visoke vršace in že se spuščava na Spodnje Jezersko. Tokrat se nekajkrat ustaviva ob Kokri, ki nosi svoje vode preko peska, skal, ujeta v regulirano strugo, se spušča preko pregrad v nižje predele, se stiska v strma pobočja doline in ne meneč se za človekovo vsakdanjost hiti v objem voda največje slovenske reke Save. Tokrat se le ustaviva v Fužinah in se povzpneva do idilične Hubertove kapelice in z višine pogledava najino spremljevalko na poti, Kokro. Spodaj po cesti hite tako kolesarji kot motoristi in nekaj avtomobilov, ki se jim že čez nekaj minut pridruživa tudi midva.

Nižje narediva še en postanek ob vodi, da žena najde nekaj zanimivih kamenčkov, ki romajo v nahrbtnik in ji malce obremenijo kolesarjenje v naslednjih kilometrih, ko prispeva po dobrih oseminpetdesetih kilometrih nazaj na izhodišče v Tupaliče. Ko sta kolesi na strehi avtomobila, pa le narediva premor v bližnjem gostišču, od koder je lep pogled na Kriško goro, Storžič, ki se kar ne more otresti oblakov in seveda Zaplate z vrhom Cjanovca.

Potem pa… No, potem pa zopet v avtomobil in proti domu, kaj pa drugega, mar ne.

Oznake: KOL
eXTReMe Tracker