Večer v soboto, Potopis: Samo Rugelj (rojen 1966.), publicist, urednik in založnik, (so)avtor mnogih knjig, ...
... med drugim tudi Delaj, teci, živi in Ultrablues, je ljubiteljski pohodnik in hribolazec že od malega.
Včasih se je po hribih in dolinah preganjal z očetom, mamo in sestro, sedaj se večinoma z ženo in svojimi otroki, včasih pa kam skoči tudi sam ali s prijatelji.
Neke zoprne deževne sobote sem se zjutraj ves zaspan in utrujen odpravil na eno tistih neprijetnih službenih poti, zaradi svoje ležerne počasnosti pa skoraj zamudil let. Tako sem se le s težavo in veliko pregovarjanja prebil na letalo ter se namestil ob okno, saj je bila zasedenih le polovica sedežev. Mislil sem si, da je pri zemeljski stevardesi, ki me je na koncu le spustila na letalo, najbrž pretehtalo ravno to, da se ji ni zdelo smiselno, da bi na tleh pustila nekoga, ki je okence za odhod zgrešil le za nekaj minut, ob tem pa je imela na pol prazen let.
Čakal sem na vzlet, zaprl oči ter v polsnu začutil, kako je pilot krepko stopil na plin in pospešil hitrost do mere, da smo se odlepili od tal. Nekajkrat sem pogoltnil slino, da sem izenačil pritisk v ušesih, potem pa me je zmanjkalo.
Zbudil me je zračni pritisk, ki me je prisilil, da sem sunkovito požrl slino in zajel sapo. Nisem vedel, koliko časa sem spal. Pogledal sem na uro, vendar mi ni bilo nič jasno. Potem sem pogledal skozi okno.
Pod menoj je bil gorski lepotec, mogočna gora v sončnem jutru, za katero sem presodil, da je najbrž kak vršac v avstrijskih Alpah in da je Slovenija s svojimi oblaki in dežjem že daleč za nami. Gledal sem po njegovem pogorju, po njegovih grebenastih hrbtih, ki so se z raznih strani dvigali k vrhu, po dolinah, ki so ga obdajale z vseh strani, po stenah, ki so se vzpenjale kvišku – severna, kolikor sem zmogel na hitro presoditi po soncu, zelo strmo, skoraj navpično, one na jugu in zahodu pa nekaj položneje. Sonce je sijalo na kamnito goro; lepa je, sem si rekel, jesen je še ni pobelila, čeprav je najbrž visoka čez tri tisoč metrov … Potem pa se je naravni relief pokrajine pred menoj naenkrat začel pregibati v enodimenzionalno perspektivo; kot pri kakemu računalniškem programu za prepoznavanje pokrajine so se mi skalni balvani zložili v ravnino, pobočja in doline pa so se previle v podobe plastnic, ki so značilne za zemljevide.
Še nikoli nisem imel priložnosti in možnosti, da bi takole na dlani, iz ptičje perspektive, gledal pokrajino pod seboj, pokrajino, ki sem jo že tolikokrat opazoval na zemljevidu. Moje oči niso prepoznale gore, prepoznali so jo možgani. Stvarne podobe dolin so dobile svojo geografsko perspektivo, iz njih pa so izplavala imena: da, pod menoj so se bohotile doline Vrata, Kot in Krma, vzdigovale so se proti vrhu očaka vseh slovenskih gora, Triglava, gore in simbola Slovenije in slovenstva. Na drugi strani sem zagledal Planiko, kočo, s katere sem se na vrh povzpel kar nekajkrat, desno od nje sem zaznal Kredarico in Staničevo kočo, nekje v daljavi, za Kanjavcem, pa zaslutil Prehodavce. Na vrhu mi je v odsevu sonca poblisnil Aljažev stolp, v severni steni sem skušal uzreti Sfingo. Res je bil Triglav v vsej svoji krasni neponovljivosti in mogočnosti. Žarel je v soncu, jaz pa sem kot uročen zrl vanj.
Da, sem si rekel, kmalu bo treba spet gor.
…
Francozi imajo svoj Eifflov stolp, Angleži Big Ben, Nemci Brandenburška vrata, Američani Belo hišo, Kitajci svoj veliki zid, Rusi Kremelj, Italijani Kolosej, mi pa imamo svoj Triglav z Aljaževim stolpom. Če si rojen v slovenski hribov¬ski družini kot jaz, je Triglav preprosto mit. Triglav je cilj. Triglav je pot. Triglav je reset. Triglav je zapik. Triglav je najbolj razvpita, čaščena in obiskana gora v Sloveniji. Triglav je simbol, koncentrat narodovih hrepenenj in sanj, kristal slovenske samobitnosti in ekstrakt slovenske samozavesti. Triglavu so pesnili pesmi (Oj, Triglav, moj dom), mu pisali knjige (Dve stoletji Triglava, Moja hoja na Triglav, Triglav, gora vseh gora itn.), pohodne vodnike (prvi, ki ga je z naslovom Na Triglav napisal Rudolf Badjura, je izšel že leta 1913), njegove stene so bile glavne junakinje romanov (Stena Toneta Svetine), pustolovskih knjižnih avantur (Sfinga Anteja Mahkote), veličastnih fotografskih monografij (Triglav: očak in varuh Franceta Steleta), antropoloških študij (Nazaj v planinski raj Boštjana Šavra), dramskih besedil ter predstav za odrasle (Krst pod Triglavom) in za otroke (Noji nad Triglavom Aleša Bergerja). Delali so replike Aljaževega stolpa in jih nosili v dolino, snemali so filme o tem stolpu in pisali zgodovinske razprave o tem, kaj je nakup triglavskega vrha nekdaj pomenil za prihodnost Slovencev in kaj še vedno pomeni za našo sedanjost. Okoli prvopristopnikov se je dolgo spletala skrivnost. Je leta 1778 na vrh kot prva stopila trojka ali so bili štirje? Je bil na vrhu morda kdo že pred njimi? Na njem so se brusili alpinisti in vsak zase v njem iskali svojo prvenstveno smer, od Čopovega stebra, tega znamenitega falusa za prvoligaše, naprej. Šamanisti imajo Balkan za jetra našega planeta, tri Triglave na njegovem ozemlju, torej našega, bolgarskega in bosanskega z imenom Troglav pa za njegove nevralgične točke, skozi katere se steka energija, ki vpliva na življenje vseh na zemlji.
Triglav se je pritihotapil v slovensko besedilo nekdanje jugoslovanske himne, a tudi v največjo pop uspešnico Jugoslavija (Od Vardarja pa do Triglava). Zgodovinarji in religiologi se še vedno prepirajo, ali je bil Triglav eden od ključnih staroslovenskih bogov ali “zgolj” lokalni kranjski bog. Zaradi “troglavosti” Triglava so vznikale paralele med troedino katoliško vero in njegovim imenom, v svoj grafit in simbol ga je na začetku odpora proti okupatorju na začetku druge svetovne vojne vdelala Osvobodilna fronta, pozneje je bil tudi v grbu Ljudske Republike Slovenije in Socialistične Republike Slovenije, na koncu pa je našel prostor v slovenskem grbu Republike Slovenije. Triglav je nosilni grafični element športnih dresov slovenskih reprezentanc. Na vrhu Triglava so se bíle politične bitke, Aljažev stolp je vsak barval v svoje barve, a je na koncu vedno zmagala kovinsko siva ali rdeča. Prvemu slovenskemu avtomobilu, ki ga je razvil inženir Stanko Bloudek, konstrukcijski genij, je bilo seveda ime Triglav. Ko se je Slovenija osamosvojila, je bilo nujno postaviti plapolajočo slovensko zastavo (sicer še brez grba) na njegov zasneženi vrh. Če tega posnetka, torej dokaza, da slovenska zastava plapola tudi na strehi novorojene države, ne bi bilo, osamosvojitev morda ne bi bila tako trdna. Triglav je bil nujen, bil je pogoj, to so vedeli vsi tisti gorski reševalci, ki so se odpravili nanj že dva tedna prej, zato da je bil posnetek lahko predvajan ob osamosvojitveni slovesnosti na Trgu republike.
Pred nekaj leti je odjeknila novica, da je Triglav nižji za 35 centimetrov, kot smo bili prepričani od leta 1985. Pri Triglavu ne gre samo za metre, pomemben je vsak centimeter. Po njem so se imenovale ali pa se imenujejo ulice od Maribora do Domžal in od Kopra do Ljubljane. Po Triglavu so dobili imena hoteli, restavracije in kavarne, slaščičarne, tortice in rulade, največja slovenska zavarovalnica, finančni skladi, prodajalne avtomobilov in avtoservisi, društva Slovencev po svetu, ansambli narodno-zabavne in druge glasbe, kulturna, zgodovinska in seveda tudi planinska društva ter nogometni, košarkaški, atletski in kegljaški klubi, športni centri, radijske postaje, filmska podjetja, narodni park, sedmera jezera in celo vojaška ladja. Senca Triglava je tako dolga, da sega do morja. Prvi slovenski celovečerni film V kraljestvu Zlatoroga je bil zgodba o vzponu treh prijateljev na Triglav, enako tudi drugi, Triglavske strmine, ki je imel to goro že v svojem naslovu. O njem so snemali adrenalinske dokumentarce (Sfinga), v katerem adrenalinci dobesedno poletijo z njegovega vrha. Na Triglav so v začetku dvajsetega stoletja, podobno kot na Eiger in še na kateri vrh v Alpah, hoteli potegniti celo železnico. Ni jim uspelo, čeprav so bili načrti že narisani. Končna postaja bi bila samo nekaj deset metrov od vrha. Sanjarili so o štirinadstropni restavraciji malce pod vrhom in luksuzni postrežbi na terasi, s katere bi gostje lahko uživali v pogledu na okoliške gore in doline. Fantazirali so tudi o astronomskem observatoriju, s katerim bi – zaradi višine, na kateri naj bi bil postavljen – lahko prodrli globlje v vesolje. Ostalo je – na srečo, bi rekli nekateri – pri sanjah. In fantazijah. Obenem pa na Triglavu lahko vseeno kupiš tudi pijačo, od hladnega piva do ledenega čaja, ki jo na ramenih na vrh že dolga leta tovori postaven Gorenjec, ki ga planinci kličejo Lumpi.
Triglav je bil vedno tema, pri kateri so se kresala mnenja, kaj je v hribih prav in kaj ne, pa tudi katedrala, v katero je bilo vedno veliko vhodov. V Sloveniji ni kamna, v katerega bi bilo usmerjene toliko ljubezni, in ni kamnine, ki bi bila tako bogato okrašena s kovino kot Triglav. Je prav, da se nanj lahko povzpne skoraj vsakdo, ali bi bilo bolj prav, da ne bi bil tako ovešen z železjem in bi bil pristop nanj rezerviran zgolj za posvečene? Alpinist in pisec planinskih vodnikov Tine Mihelič se je v znak protesta proti klinom in jeklenicam do vrha bojda sprehodil s prekrižanima rokama, brez dotika skale ali kakega kovinskega oprijemala. Zakaj? Zato, ker je to lahko storil, in zato, ker je želel, da bi Triglav ostal bela, neomadeževana skala, na katero bi se vzpenjali in se vračali nanjo samo kremeniti ljudje. V triglavski severni steni je umrl Klement Jug, edini pravi slovenski filozof gora, utemeljitelj samohodništva, še vedno pa se vnemajo razprave o tem, da morda ni šlo za nesrečo, temveč za samomor zaradi neuslišane ljubezni. Triglav in ljubezen sta si blizu, da si bolj ne bi mogla biti.
“Kaj misliš, koliko ljudi bi obiskalo Triglav, če to ne bi bila najvišja gora v Sloveniji?” me je nekoč vprašal starejši sin Jan.
Pomislil sem na Škrlatico, s katero se Triglav gleda prek doline Vrat, našo drugo najvišjo goro, od Triglava nižjo za komaj dobrih sto metrov, in odvrnil: “Prav imaš, dobro vprašanje. Tisočkrat, morda desettisočkrat manj. Takšni smo ljudje. Privlačijo nas ekstremi, najvišje gore.”
Vse se steka na Triglav. Večina ključnih hitrostnih izzivov, idej in gorskih podvigov vključuje tudi Triglav. Vsak ima svojo zgodbo s Triglavom, ne glede na to, ali je bil kdaj na njegovem vrhu ali ne. Vsako leto se kdo spomni kakega novega, za običajnega človeka neverjetnega izziva, ki ga bo opravil na Triglav. Svoj čas je Tone Fornezzi - Tof na Triglav prinesel lestev, da bi ga umetno povišal. Bil je tudi pobudnik prve čistilne akcije Sto smetarjev na Triglavu. Nanj so prinesli paraplegika ¬Joška Globokarja in mu s tem izpolnili življenjsko željo. Kot prvi invalid brez nog je na vrh splezal Mirko Lebar. S triglavskega vrha so, tudi pri tem je imel Tof prste vmes, spomladi 1973 prvič smučali Janez Brojan, Mitja Košir in Franci Mrak. Pred pol stoletja so se lotili vzpona z imenom Sto žensk na Triglav, ta vzpenjanja pa se odvijajo še danes. Več kot osemdesetletni Franjo Potočnik si je ob odhodu v pokoj, pri petinšestdesetih letih, zadal cilj, da bo Triglav obiskal vsaj dvestokrat. Sedaj ima že več kot tisoč vzponov in še vedno se, čil in prožnega koraka, kdaj pa kdaj odpravi na vrh. Pokojni alpinist Pavle Kozjek je nekoč, ko je bil v dobri formi, kar štirikrat zapovrstjo napol preplezal, napol pretekel severno triglavsko steno. Po vsakem spustu z vrha se je potem skokoma spustil čez Prag na izhodišče, potem pa spet švignil navzgor. Triglav vedno plapola v srcu.
Zadnja leta ga je v svojem slogu zasedla tudi nova generacija ekstremnih športnikov. Nejc Kuhar je iz Krme prek Planike pritekel na vrh v poldrugi uri, za spust nazaj pa je porabil uro, za vzpon in spust je torej porabil samo dve uri in pol. Franci Teraž ga je iz Krme osvojil kar štirikrat v manj kot štiriindvajsetih urah. Vsakič je šel precej hitreje, kot je moj najhitrejši čas za enkratni vzpon nanj in spust z njega. Nedavno se je znanec in triatlonec Klemen Rojnik nanj iz Ljubljane odpravil s kolesom ter se domov vrnil samo petnajst ur pozneje. Zlahka. Tu je želel svoj ultratriatlonski humanitarni podvig Srce Sloveniji končati Matej Markovič, ki je najprej preplaval slovensko obalo, potem dvakrat prekolesaril Slovenijo, vse skupaj pa sklenil s tekom od primorske obale do pod vrha Triglava. Priti na vrh mu takrat ni zneslo. Triglav ne popusti vsakič. Sredi poletja 2017 je ultramaratonec Toni Vencelj ob polnoči s hitrostjo dvanajst kilometrov na uro proti Triglavu startal iz središča Ljubljane. Ker ni (bil) vajen ravninskega teka, mu je pri Naklem že začelo zategovati mišice, tako da mu je tempo malo padel, vendar je v njem zdržal vse do Krme. Od tam do Aljaževega stolpa je potreboval dobri dve uri in pol, za celotni podvig pa je malce manj kot deset ur. Rekel mi je, da bi v optimalnih pogojih lahko šel kako uro hitreje, najhitrejši Slovenci pa bi iz Ljubljane na streho Slovenije po njegovem lahko prišli v dobrih osmih urah. Besede Triglav, rekord in čas se pogosto v enem stavku pojavljajo skupaj.
Tako v Sloveniji kot zunaj nje obstaja kar nekaj posameznikov in skupin, ki se od doma proti Triglavu odpravijo peš ali s kolesom. Prodajalec pijače na vrhu Triglava mi je svojčas razlagal, da je ena skupina tisto sezono na vrh prišla s Primorskega, drugi so s Koroškega pot nanj zastavili prek grebena Karavank, tretji se je nanj povzpel mimogrede, med svojo kolesarsko turo iz Srbije proti Španiji, četrti je kolo na ramah prinesel kar do vrha. Ko sediš na vrhu in se razgleduješ naokoli, se ti Triglav začne izrisovati v prav posebni perspektivi: kot svojevrsten romarski epicenter Slovencev in drugih planincev, ki v izvirnem pohodu nanj iščejo lastne odgovore na izzive svojega gibanja in tudi bivanja nasploh.
O KNJIGI
Korak za korakom
Vsak vrh, že vsak griček za domačo hišo, je lahko za nekoga Triglav, da se le odloči narediti prvi korak
"Človek je od nekdaj hodil, ko pa je začel pisati, je pisal tudi o tem, kako je hodil in kaj je videl med svojo hojo,” Samo Rugelj zapiše v epilogu svoje najnovejše knjige. Ta epilog je, med drugim, izčrpen pregled pohodno-popotniške literature, domače in prevodne, s kupom sijajnih namigov tako za dopustniško branje kot za počitniške pustolovščine. Kajti “pustolovščina se lahko začne takoj, ko zaklenete vrata vašega doma,” sklene Rugelj svojo, to, ki jo opiše v knjigi Triglavske poti - v dobrem dnevu od Ljubljane do vrha Triglava.
Z Mojco, prijateljico iz mladosti, si zastavita pot, ki ju vodi čez griče in doline, čez hribe in soteske, v sproščenem, zložnem, vendar vztrajnem pohodnem tempu. Rugelj jo popiše v mešanici potopisa, eseja in osebnih spominov in to potepanje hkrati izkoristi kot priložnost za razmislek o blagodejnosti hoje kot najbolj naravnega človekovega gibanja, pa tudi za osvežitev spominov na svoje dosedanje vzpone na najvišji slovenski vrh, ki so v marsičem zaznamovali njegovo življenje. Na Triglavu je bil, še preden se je sploh rodil, še v materinem trebuhu, potem v družbi z očetom, legendarnim psihoterapevtom, ki je gorništvo vključeval v svoj inovativni sistem zdravljenja odvisnosti, tam je bil z dekletom, ženo, z vsemi svojimi otroki, s prijatelji ...
“Ob omembi Triglava se vedno zdrznem. Vedno trznem. Vedno se spomnim, da je čas, da je treba spet gor. Vedno začutim, da me kliče. Sicer morda sedim v pisarni in gledam v ekran, vendar si lahko, kot s kakim sofisticiranim računalniškim programom, vizualiziram vso pot do Triglava. Vsak vzpon, vsako dolino, vsak kilometer. Voham njegov zrak, po licih čutim pihanje vetra z njegovega vrha, njegove meglice mi solzijo oči. Triglav. Vem, da je tam nekje,” piše v knjigi.
Vendar pa noče, da bi bil Triglav le eden. Želi si, da bi bil Triglav zgolj metafora. Vsak vrh, že vsak griček za domačo hišo, je lahko za nekoga Triglav, da se le odloči premakniti se in naredi prvi korak. Hoja je rdeča nit knjige, ki je svojevrstna hvalnica tej najbolj naravni, a v sedanjih časih vse bolj pozabljeni obliki človekovega gibanja. Zato nam Rugelj, izkušeni pohodnik, skupaj s svojo življenjsko zgodbo zaupa obilo koristnih napotkov, predvsem pa nas spodbudi, da naredimo nekaj zase, zaklenemo domača vrata in se odpravimo na avanturo. Morda tudi na transverzalo, ki nosi ime njegovega pokojnega očeta, Transverzala dr. Janeza Ruglja. Pot, odprto leta 1992, bo Samo Rugelj poskusil ponovno oživiti, zato bralce vabi, naj jo obiščejo in prehodijo. V zadnjem delu knjige sta tudi zemljevid in razpredelnica s točkami, ki spadajo v okvir transverzale.
Zvezdana Bercko
Založba: UMco
Zbirka: S terena
Leto izida: 2018
Vezava: mehka
Strani: 285
Cena: 19,90 evra