Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

SkyMarathon

Bojan Ambrožič: Monte Rosa - Iz Alegne (1198 m) do vrha Signalkuppe (4554 m)

Po uspešnem teku na Elbrus sem si letos zadal še en ekstremen tekaški projekt – udeležbo na tekmi Monte Rosa SkyMarathon. Gre za tekmo kjer je potrebno teči iz Alagne (nadmorska višina 1198 m) do koče Regine Margherite na vrhu gore Signalkuppe (4554 m) in nazaj dol.
Proga je v obe smeri dolga 35 kilometrov in skupno je potrebno premagati več kot 3500 višinskih metrov vzponov.
Tekma je bila letos ponovno organizirano po 22 letih premora. Rekord proge, neverjetnih 4 ure 24 minut 27 sekund*, sega v leto 1996 in ga še vedno drži Italijan Fabio Meraldi.
Ker se je letos na štartu pojavila sama smetano gorskega teka, na čelu s Kilianom Jornetom in Emelie Forbserg, se je pojavilo vprašanja, ali lahko kdo letos ta rekord izboljša?

GPS sled najinega nastopa na tekmi: dropbox.com

Zaradi varnosti je tekmovanje potekalo v parih. Sam sem imel srečo, da je bil Jure Šuligoj takoj za, da se mi pridruži na tej avanturi. Aprila sva šla na ogledno turo na Monte Roso. Takrat sva se z žičnico zapeljala do postaje Indren na višini 3260 m in od tu dalje do koče Margherite. Že to da je z Alagne do Indrena eno uro vožnje s tremi gondolami nama je povedalo kako zelo dolgo je ta pot. Na tekmo sva se pripravljala vsak zase. Najbolj pomemben del priprav pa je bila aklimatizacija na višino, ki sva jo izvedla en teden pred tekmo s turo na Grossglockner. Ravno pri aklimatizaciji je ostalo še največ rezerve, saj se brez nje na tej tekmi preprosto ni mogoče dobro odrezati. To pa pomeni bodisi spanje v kočah na veliki višini bodisi v višinskih sobah v Planici. Oboje pa je precejšen strošek in sva se temu odpovedala.

V Alagno sva odpotovala v petek in tja prispela po sedmih urah vožnje. Nato sva prevzela štartne številke in se kar se da hitro odpravila k počitku, saj je bil štart tekme naslednji dan že ob šesti uri zjutraj. Pomemben del priprave na tekmo je bil tudi priprava opreme oz. tekaškega nahrbtnika. Ker se precejšen del proge teče čez ledenike, kjer kar mrgoli ledeniških razpok je med obvezno opremo sodila deset metrov dolga vrv. Nekateri odseki poti pa so bili opremljeni s pritrjenimi vrvmi. Zato smo morali nositi tudi plezalne pasove in samovarovalne komplete. Zaradi poledenele podlage (ledenikov) pa tudi tekaške dereze. Med predpisano opremo je sodilo tudi precej opreme za mraz in veter na gori. V praksi se je izkazalo, da zahtevana oprema ni bila dovolj, da bi nas ščitila pred mrazom, ki je tokrat vladal na gori. Pri Margheriti je bilo v času tekme – 8 °C, kar ob vetru 40 km/h nanese občutek mraza – 20 °C. Zato sem jaz tovoril celo več opreme, kot je bilo zahtevano. To je bila odločitev, ki mi jo na koncu ni bilo niti malo žal, saj je bilo res zelo mrzlo. Le nahrbtnik je bil celo tekmo zelo zelo težak. Skratka predpisane obvezne opremo za na tekmo je bilo za celo stran v Wordu. Neodgovorno in ne fer od organizatorjev pa je bilo, da opreme potem niso preverjali. Tako sva potem npr. videla tekmovalce, ki so imeli namesto plezalne vrvi, nekaj podobnega kot je vrv za obešanje perila. Namesto samovarovalnega kompleta pa le vponko in meter dolg prusik.

Zjutraj pred tekmo je sledil hiter zajtrk in še zadnje preverjanje opreme. Nato pa sprehod do štarta, ki je bil od kampa oddaljen manj kot kilometer. Na štartu sta se pojavila tudi Kilian in Emilie, ki pa sta komajda lahko dihala ob vsem obleganju s strani oboževalcev. Ob odštevanju zadnjih minut pred štartom je vznemirjenje zraslo v nebo. Po vseh dolgih mesecih težkih priprav sva zdaj končno tu in ne bi se mogla počutiti bolje. Pred nama pa je neverjeten izziv – eden najtežjih gorskih tekov na svetu. Štart tekme je bil sicer tako hiter, kot da bo tekme čez 10 minut konec. Midva sva se postavila v ospredje štartne kolone, da ne bil po ne potrebnem izgubljala preveč časa in energije s prehitevanjem. Prvih 5 minut smo tekli skozi ozke uličice Alagne in nato naslednje pol ure ob smučišču skozi gozd. Pot je ves čas strma, prehitevati pa je bilo nemogoče.

Na višini 1900 metrov se pot dvigne nad gozdno mejo in se nadaljuje po smučišču. Počutim se dobro. Le krivim se pod težko nahrbtnika. Še vedno tečemo v dolgi zelo strnjeni koloni. Nato sledi zelo strm vzpon do postaje gondole Bochetta della Pisse (2396 m), kjer je bila prva okrepčevalnica. Že tu se je začel sneg. Zato smo morali na tekaške copate namestiti dereze. Po 1200 višincih v nogah to ni bilo tako preprosto, kot običajno ko sem spočit. Zato sva zaradi mene z Juretom izgubila precej časa in prehitelo naju je kar nekaj dvojic. Sledil je edini ravninski del proge (s celo rahlim spustom). Tu ves čas tečeva in nazaj prehiteva vse dvojice, ki so naju prej prehitele. Napor je bil vseeno hud, saj so bile na snegu skodelice, ki zahtevajo precej pozornosti.

Na koncu doline se je proga spet začela strmo vzpenjati proti postaji Indren (3260 m). Sneg je bil na srečo še dovolj trd, da se ni prediralo. Na Indrenu smo se dvojice morale z vrvjo navezati v ledeniške naveze, saj se od tu dalje do vrha ves čas teče čez ledenike. Spet pri tej proceduri nisva bila med najhitrejšimi. Ti postanki za pripravo opreme so se izkazali za pomemben faktor tekme, podobno kot so menjave pri triatlonu.

Za Indrenom smo do koče Gnifetti vzpeli po strmem ozebniku. Čez ozebnik so nam namestili fiksne vrvi. Ena dvojica pred nama je bila zelo počasna in, ker se prehitevati ni dalo je nastal pravcat zastoj. Kočo Gnifetti (3647 m) smo obšli po ledeniku Lys, kar nam je prihranilo precej časa, saj običajna pot na Monte Roso poteka precej bolj naokoli mimo koče Mantova. Do sem smo imeli idealne pogoje za tek: jasno vreme brez vetra. Potem pa je zaradi višine nenadoma postalo strašansko mraz. Zato sva bila z Juretom prisiljena v še en postanek. Nase sva navlekla vsa oblačila, ki sva jih imela: vetrne hlače, flis, vetrovko ter rokavice.

Tu se je meni tudi močno začel poznati efekt višine, ki se je samo še potenciral z dejstvom, da sem bil že zelo utrujen zaradi 2500 višinskih metrov nepretrgana vzpona. Na drugi strani Juretu najin tempo sploh ni bil noben napor in je imel dovolj časa, da je vmes še slikal z mobitelom in posnel eno uro videa. Jaz nisem imel časa za nič drugega kot za to, da sem predstavljal eno nogo pred drugo. Ostalega sveta okoli sebe se sploh nisem zavedal. Trpel sem tako kot že dolgo ne. Iz z naraščanjem višine je vse skupaj postalo samo še težje. Nisem hotel biti breme v Juretu, ampak enostavno hitreje ni šlo. Približno na višini 4000 m srečava prvo dvojico, ki teče že nazaj v dolino. Popolnoma izčrpan se privlečem do sedla Col de Lys (4250 m), kjer spijem tri gele, da pridem k sebi. Nato sledi rahel spust in ravnina. Tu je bil šele drugi del proge, kjer sva res tekla in ne hodila. In to na višini krepko čez 4000 m! Nato sledi še zadnji strm vzpon proti koči Margheriti (4554 m). Do koče se privlečem s povsem zadnjimi močmi in se nato popolnoma izčrpan sesedem v sneg. Iz doline sva do Margherite potrebovala 4 ure in 18 minut, kar je 44 minut za zmagovalcema. Če ne bi bilo Jureta, ki je ves čas vodil navezo, bi sam potreboval vsaj 20 min več. Zato hvala Jure! Pri koči pijem čaj in stiskam gele. Po kakšni minuti pridem dovolj k sebi, da se počasi začnem zavedati, da sem šele na polovici poti. Spusti pa so element gorskega teka v katerem nikoli nisem blestel. Sedaj me pa čaka kar 3500 višincev spusta!

Jure me povleče in reče: “Greva!” Na začetku spusta naju prehitijo tri naveze. Nato pa nobena več. Zelo težko mi je. Predvsem na vzponu do sedla Col de Lys. Nato je precej lažje, saj višina ni več tako ekstremna. Sneg, ki pokriva ledenik, pa je ravno prav mehak za hiter tek. Spet se ustavi v ozebniku, kjer naju ustavi gneča na fiksnih vrveh. Sneg je močno olajšal spust, saj se do višine 2400 m dobršen del poti posankava po riti. Tako gre namreč najhitreje! Nato sledi le še dobrih 1200 višincev spusta po kopnem do Alagne.

V cilj pritečeva po 6 urah 34 minutah in 59 sekundah, kar je zadostovalo za 24. mesto. Občutki v cilju so bili neverjetni. Za nama je neverjetna pustolovščina, ki si jo bova oba zapomnila vse življenje. Hvala Jure za vso motivacijo in potrpljenje. Res super tekaški partner si bil! Zmagovalca, Italijana Franco Collé in William Boffelli, pa sta progo premagala v 4 urah in 40 minutah, kar pomeni da 22 let star rekord proge še vedno stoji*.

Po tekmi pa se z Juretom nisva odpravila domov, ampak sva šla takoj naslednji dan na Mont Blanc, o čemer pa v naslednjem zapisu.

STROŠKI:
Štartnina za tekmo: 150 €
Bencin za 1300 km: 90 €
Cestnine v obe smeri: 120 €
Nočitev v kampu pred tekmo: 10 € in v hotelu po tekmi: 35 €
Skupaj: 300 €
 
* Pet dni po tej tekmi, 28. junija 2018, je v solo izvedbi italijanski superšampijon Marco De Gasperi postavil nov rekord proge: 4 ure 20 minut 33 sekund.

26.06.2018
MONTE ROSA SKYMARATHON 
Rezultati: 
trailive.wedosport.net



 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45945

Novosti