Primorski dnevnik/Žarišče - Adrijan Pahor: ... Kugy med mitom in realnostjo
Podelitev letošnje Kugyjeve nagrade v Celovcu je v meni obudila spomin, ko sem kot šestnajstleten dijak sodeloval pri radijski oddaji, ki jo je vodila prof. Zora Tavčar in sem od organizatorjev dobil v dar Kugyjevo knjigo Božanski nasmeh Monte Rose: takrat sem prvič spoznal znanega alpinista kot pisatelja. Kasneje sem prebral še nekaj njegovih znanih tekstov: Pet stoletij Triglava, Iz življenja gornika in nazadnje Anton Ojcinger: življenje gorskega vodnika. Kot pisatelj je nedvomno uspel umetniško izraziti vso svojo nagnjenost in ljubezen do gora in z njima napolniti srce marsikaterega mladega navdušenca za gorništvo, kakršen sem bil in sem še vedno tudi sam. O literarni in umetniški vrednosti omenjenih tekstov najbrž ne more biti dvoma, saj je avtor uspel s svojim stilom izražanja in bogatim besednim zakladom pričarati tiste občutke in trenutke, ki so ganili tudi negorniškega bralca. Med takimi so tudi nekateri moji dijaki, ki so gore videli samo od daleč in jih - vsaj do tovrstne bralne izkušnje - nič ni vleklo v hribe, vendar so občudovali in cenili Kugyjevo predanost goram in vsemu, kar je z njimi povezanega.
Zanimivo pa je, po drugi strani, opazovati, kako se avtor v svojih tekstih predstavi, oziroma kako izpade kot človek in gornik, skratka, kakšen vtis naredi na bralca. V tej perspektivi je, vsaj kar se mene tiče, najbolj razpoznaven in pomenljiv tekst o Antonu Ojcingerju, slovenskem vodniku iz Ovčje vasi. V tej knjigi hočeš nočeš izstopa Kugyjev značaj in odnos do vodnika, pri čemer sta se moja simpatija in občudovanje v celoti koncentrirali na Ojcingerja, ki skoraj v vseh okoliščinah nastopa v podrejenem položaju, klub temu, da je bil kot vodnik vedno prvi v navezi. Najetje in finanasiranje spremstva je namreč kril Kugy, ki je bil zato odgovoren za potek in vodstvo celotne odprave. Iz njunega odnosa, kot tudi iz tistega s Komacem, Tožbarjem ali Pesamomosco (vsi so bili njegovi vodniki) izstopa Kugyjeva nevsiljiva, ampak očitna in marsikdaj moteča superiornost, ki seje najbolj kazala na intelektualnem, socialnem in narodnostnem področju. Skratka, Kugy se je obnašal kot izobražen gospod in premožen podjetnik, medtem ko so njegovi vodniki bili sicer vsega spoštovanja vredni strokovnjaki, po zaslugi katerih je osvojil marsikatero goro in celo prvenstveno smer, vendar vseeno nekaj manj kot on.
Druga, še bolj izstopajoča in protislovna Kugyjeva »posebnost« je njegova narodna opredeljenost. Sin koroškega Slovenca (Kugaj) in slovenske matere, Goričanke, hčere slovenskega pesnika Koseskega, je do šestega leta starosti govoril samo italijansko, nato pa je po očetovih pritiskih (ta se je bil že popolnoma asimiliral in podredil večinskemu nemškemu svetu) tudi sam izbral dominantno nemško stran in se kot tak tudi obnašal v odnosu do Slovencev in Italijanov. Njegovo iskreno avstrijsko domoljubje se je najbolj pokazalo ob priložnosti prve svetovne vojne, ko se je kljub nesposobnosti za vojskovanje (bil je zavrnjen na vojaškem naboru) javil kot prostovoljec za alpinskega referenta pri avstroogrski vojski, o čemer lahko beremo v odlični knjigi Enrica Mazzolija, Kugy v prvi svetovni vojni in v knjigi Norberta Naua, La guerra nel gruppo dello Jof Fuart (Der Krieg in der Mischberggruppe). V treh letih aktivnega sodelovanja z avstrijsko vojsko (nosil je vojaško uniformo, vendar ni bil oborožen) je imel nedvomno velike zasluge kot velik poznavalec Zahodnih Julijcev pri planiranju drznih vojaških akcij v visokogorju. Poznavalci pravijo, da tega ni počel samo zaradi domoljubja, ampak tudi zaradi samoljubja in tako želenih vojaških odlikovanj (kar postavlja pod vprašaj njegov načelni antimilitarizem). Samo tako si lahko razlagamo njegovo skrajno neumestno in ponižujočo prošnjo po ponovnem odlikovanju, ki je seveda naletelo na skrajno negativen in zaničujoč odziv avstrijskega poveljstva.
Navedene kritike na Kugyijev račun seveda ne morejo in ne smejo zmanjšati njegove veličine in zaslug, predvsem pa umetniški čut in ljubezen do gora in narave, glasbe, botanike in na splošno alpinizma. Vsekakor pa, če je že res, da je Kugy zameril Italijanom, da so se iz zaveznikov Avstro-Ogrske prelevili v njihove nasprotnike po ozemeljskih obljubah iz Londona in tako izdali svoje sosede (Kugy je celo predlagal, da bi na Viševo steno vklesali napis Cave italicam fidem), potem bi tudi njemu lahko očital(i), da je izdal svoje slovensko poreklo in se raje poistovetil z večinskim in seveda bolj spoštovanim in vplivnim nemškim svetom.
Bo Kugyjev mit zaradi omenjenih dejstev zdržal? Zagotovo bo, saj so njegove zasluge na področju gorništva in povezovanja narodov ob tromeji neprecenljive ...