Večer, Pogledi - Zvezdana Bercko: Portret tedna - Andrej Štremfelj je dobitnik zlatega cepina za življenjske dosežke, prvi Slovenec ...
Slovenski alpinisti že desetletja sodijo v svetovni vrh. To dokazujejo tudi arhivi podelitev zlatega cepina, najvišjega priznanja za alpinistične dosežke na svetu, ki so ga Slovenci prejeli že sedemkrat. Andrej Štremfelj pa je prvi Slovenec, dobitnik zlatega cepina za življenjsko delo v alpinizmu. Hkrati je tudi edini alpinist na svetu, ki je dobil to prestižno priznanje tako za življenjske dosežke kot za vrhunski vzpon. Z Markom Prezljem sta namreč za prvenstveni vzpon po južnem stebru Kangčendzenge leta 1992 dobila prvi podeljeni zlati cepin sploh.
Mojster, Andreja Štremflja z eno besedo opiše njegov dolgoletni soplezalec Marko Prezelj. Mojster, tako je naslovil tudi svoj uvodni zapis, ki ga je prispeval v obrazložitev podelitve zlatega cepina za življenjsko delo Štremflju. "Le posebni ljudi lahko ohranjajo prvinsko navdušenje do življenja tudi v poznih letih. Andrej je tu unikaten. Njegov odnos do alpinizma in tudi do življenja ohranja tako svežino kot zrelost. Še vedno zna povezovati igrivost z odgovornostjo, kar je ena nujnih veščin, da dosežeš zrela leta zadovoljen in srečen."
In radovednost, bi dodal Andrej sam. Radovednost je bila tista, ki ga je pripeljala v hribe. "Doma pri nas nihče ni niti v hribe hodil, kaj šele plezal. Mene pa je vodila čista otroška radovednost. Ko sem kot otrok hodil čez polje v šolo, sem gledal panoramo Kamniških Alp: Grintovec, Kočna, Kalški greben, Storžič. Zanimalo me je, kako so gore videti od blizu. Ali je Grintovec, ki je videti tako špičast, res tak, da se niti stati ne da vrhu? Vedno sem si rekel, to bom šel pogledal. In še danes me ne vleče le na vrh, ampak vedno še na en rob, še v eno dolino ...," je razlagal v intervjuju za Večer lani, ob prejemu priznanja, ki mu ga je za življenjsko delo na področju alpinizma podelila Planinska zveza Slovenije. Takrat je bil vesel, to že, a zdelo se je, da se to, kar počne, njemu samemu ne zdi kaj posebnega. "To je priznanje za vse, kar sem naredil zgolj zato, ker rad plezam," je izjavil takrat. Plezanje je zanj ne samo ena od osnovnih vrst gibanja človeka, ampak popolno gibanje, pri katerem rešuješ en sam problem: kako s svojo močjo prelisičiti gravitacijo.
Kadar se ne vzpenja po vertikali, stoji zelo trdno na tleh. Tudi ob novici, da je prejemnik zlatega cepina za življenjsko delo, je danes 61-letni oče treh otrok, ki še vedno aktivno pleza in se ukvarja z gorskim vodništvom, ostal popolnoma prizemljen. "Ljudje so si izmislili priznanja, da bi popularizirali alpinizem, kar se mi ne zdi napačno, to mora biti, da bo alpinizem imel veljavo. Ko stopiš ob bok Bonattiju, Messnerju, Kurtyki, Boningtonu, Diembergerju in drugim, se počutiš počaščeno." In spet je ponovil, da je vse to naredil le zato, ker rad pleza.
Če bi želeli navesti, kaj sodi med to "vse, kar je naredil", bi potrebovali celo časopisno stran. Zato zelo skrajšano: 46 let alpinistične kariere, več kot dvajset odprav v Himalajo, prvi pristopi na več sedemtisočakov, vrhunski vzponi v Patagoniji, Pamirju, na Denaliju in Aconcagui. Svoje bogate izkušnje je kot inštruktor prenašal tudi na nepalske vodnike v slovenski šoli za gorske vodnike v Manangu pod Anapurnami.
Sam svojo alpinistično kariero deli na dva dela: prvega, ko je deloval skupaj z Nejcem Zaplotnikom, in drugega, po Nejčevi smrti, ko je moral hitro alpinistično dozoreti in prevzeti vlogo tistega, ki je alpinistični voz vlekel naprej. Iz prvega obdobja za svoj največji dosežek šteje vzpon na Everest leta 1979. Prav z Nejcem Zaplotnikom sta se se 13. maja 1979 zapisala v alpinistično zgodovino kot prva Slovenca in prva Jugoslovana, ki sta stopila na najvišji vrh sveta, in to po dotlej nepreplezanem zahodnem grebenu, ki še danes velja za najtežjo smer na Everest. "Za to je zaslužna celotna ekipa, zadnji dan pa sem imel srečo, da sem dobil priložnost in dosegel vrh. Takrat sem bil še bolj alpinistični otrok in sem sledil Nejcu," se spominja.
Z Everestom se je v anale svetovnega alpinizma vpisal še enkrat. Z ženo Marijo, prav tako vrhunsko alpinistko, sta najvišji vrh sveta leta 1990 osvojila skupaj, kot prvi zakonski par sploh. Pa tega takrat niti vedela nista. Le vesela sta bila. Kajti če nekaj, kar počneš najraje, deliš s tistim, ki ga imaš najraje, veselje ni le dvojno, to je veselje na potenco, pravi Andrej.
Leto kasneje je bil motor vzpona na Kangčendzengo, v navezi s takrat zelo mladim Markom Prezljem. "Uspel nama je tako kakovosten vzpon, da je še danes na najvišji ravni," pravi Štremfelj. Prinesel jima je zlati cepin za najboljši vzpon leta. Marko, ki je nato to priznanje dobil še trikrat, Andreja danes, več kot četrt stoletja po tistim vzponu, opiše takole: "Kljub velikim družbenim spremembam se njegove vrednote, ki jih prenaša na naše kapric polno alpinistično pleme, niso spremenile. Svoje izkušnje in nazore prenaša z neposrednim zgledom."
"Moje dojemanje alpinizma se bistveno ni spremenilo, ves čas sem enako nor na hribe, seveda pa skušam iti s časom naprej. Danes so visoki hribi morda malo manj zanimivi, ker si ne vzamemo toliko časa zanje, zaradi pritiska javnosti pa tudi bistveno težje prenašamo poraze. Včasih smo imeli na voljo več poskusov, kup odprav se je končalo neuspešno, a sem od vsake nekaj odnesel in lahko pozneje uporabil dragocene izkušnje," na to pravi Andrej.
Nagrade, tudi zlati cepin, jemlje kot priznanje ne samo za tisto, kar je preplezal, ampak tudi za vse, kar je drugega naredil v alpinizmu, in zgled, ki ga je dajal tistim, ki so prihajali za njim. Svojevrstna nagrada za življenjsko delo v alpinizmu pa je že to, da jo sploh dočakaš. Ker mnogi je ne. "Alpinizem je nevaren, to je dejstvo. Če gre za varno zadevo v vseh mejah sprejemljivega, potem je to športno plezanje, ne pa alpinizem," pravi Andrej Štremfelj.
Zvezdana Bercko
Fotografije:
(1) Leta 1991, še "alpinistični otrok", na vrhu Everesta. (Nejc Zaplotnik)
(2) V steni Kangčendzenge leta 1991. (Marko Prezelj)
(3) Radovednost je bila tista, ki ga je pripravila v hribe. "Doma pri nas nihče ni niti v hribe hodil, kaj šele plezal," pove. (Osebni arhiv)
Popravni pri športni vzgoji
Zaposlen je na Šolskem centru Škofja Loka kot učitelj športne vzgoje. Dijakom daje, če je treba, tudi popravne izpite. Ja, pri športni vzgoji. "Dobronamerno. Da jim dokažem, da zmorejo. Danes otroke preveč crkljamo, sploh jim ne damo priložnosti, da bi izkusili napor. Zato so po petih minutah hoje v hrib prepričani, da tega ne bodo prenesli in da bodo v naslednjih petih minutah umrli. Sam pa menim, da mora biti vsak zdrav človek sposoben preteči Cooperjev test v dolžini 2400 metrov. Tudi moji učenci. Če jeseni ne zmorejo, imajo do konca šolskega leta čas, da se pripravijo. Če še ne gre, pa do popravnih izpitov. Nekemu fantu je uspelo šele na drugem roku, a je bil potem bistveno bolj srečen, kot če bi mu rekel, ti imaš pa kakšno kilo preveč in ti ni treba teči ..."