Primorski dnevnik: Dve špici - Drugače mladi na Dolenjskem
Dve špici
Skupina pohodnikov SPD Trst se je v nedeljo zbrala že v zgodnjih jutranjih urah in se skupno s prijatelji iz Slovenije odpeljala proti dolini Dunje.
Iz vasi Dunja smo se peljali po cesti, speljani pod dolgim grebenom naborjetskih gora, kjer je še nekaj slikovitih, žal večinoma opuščenih zaselkov. Cesta nas je pripeljala pod mjzahodnejši in obenem čudovito razgleden vrh Dve Špici ali Due Pizzi (2046 m). Nekdanje poti iz prve svetovne vojne so na tej dvojni gori spremenjene v nadvse privlačne in vznemirljive planinske steze. Vozila smo parkirali nad Plan dei Spadovai, se na hitro obuli gojzarje in oprtali nahrbtnike. Vreme je bilo krasno. Nasproti našega cilja se je bohotal mogočni Montaž z Zabusom in Strmo pečjo. Ubrali smo stezo Ziffer, ki se zelo strmo vzpenja skozi macesnov gozd in ruševje do kamnite sivine. Po eni uri in pol grizenja kolen, smo se odpočili na prelazu, kjer se odcepi pot za Piparje. Po krajšem postanku smo se nadeli čelade, saj nas je čakal krajši sestop pod krušljivimi skalami. Prečkali smo melišče in po strmi vijugasti stezi prišli do prelaza Cjanalot.
S sedla smo krenili vkreber proti prvi »špici« Vildiverju. Kmalu smo prisopihali do bivše vojaške kasarne, v kateri je sicer neoskrbovano, a stalno odprto zavetišče Bernardinis. Pred bivakom smo pomalicali, si nadeli samovarovalni komplet in nadaljevali proti vrhu Valdiverja. Ob pomanjkanju markiranih poti, vrha žal nismo osvojili, nekoč je bil proti vrhu speljan rov, ki je danes zasut.
Zavili smo v »pravi« 70 metrov dolg, vijugast rov in iz njega izstopili na severozahodni strani gore. Ob jeklenici smo se spustili na škrbino med obema »špicama«. Vznemirljive poti pa še ni bilo konec; poslastica je prišla šele, ko smo stopili skozi zanimivo naravno okno in se vrnili na južno stran gore.
Tukaj so vojaki pred več kot sto leti v navpično južno steno vklesali polico, ki je dolga okoli 150 metrov in ravna, obenem pa zelo izpostavljena oziroma vrtoglava. Z varovali smo se oklepali jeklenice. Na koncu smo se znašli na zahodnem pobočju Cime Alte, najvišja od obeh »špic«. Tukaj postane prepadna in krušljiva gora nenadoma pohlevna. Prečkali smo rušje in visoko travo. Bolj ko smo se bližali vrhu, bogatejši se nam je zdel alpski botanični vrt okoli nas. Po treh urah in pol zelo zanimive in raznolike poti smo stopili na cilj. Na vrhu se nam je odprl razgled od Montaža do slavnih dolomitskih vrhov, na številne karnijske gore na zahodu in severu. Po krajšem počitku in fotografiranju smo se vrnili do prelaza Cjanalot. Šoferji so se vrnili po zjutraj prehojeni poti do vozil, ostali pa smo sestopili do Plan dei Spadovai po bolj položni stezi št. 605 in se osvežili v prijetni turistični kmetiji.
Drugače mladi na Dolenjskem
Drugače mladi so se v soboto s prijatelji spet podali na zanimiv izlet, in sicer na obisk dolenjskega čebelarskega središča Petra Pavla Glavarja. Čez štirideset nas je bilo na avtobusu, ki nas je peljal po lepi dolenjski pokrajini, ki nas spominja na Jurčiča in na njegove zgodbe o polžu in o sodbah v Višnji Gori. Najprej smo se ustavili doma pri Antonu Koželju, predsedniku regijske Čebelarske zveze. Govoril nam je o čebelah in življenjski važnosti njihovega dela za nas ljudi. Brez opraševanja, ki ga čebelice »naše prijateljice« kot poje lepa Slakova pesem, bi ljudem v nekaj letih zmanjkalo hrane. V svoji hiši je g. Anton nagrmadil nešteto predmetov, ki govorijo o delu na kmetih, o čebelarstvu, o lovu in še o marsičem. Pri njem smo lahko pokusili in kupili med. Ura je bila že za malico pri Mirotu, ki nam je poleg obloženih kruhkov, za pokušino nudil pohan bikov »posebni delček«. Nato smo se peljali na Lanšprež, pri Trebnjem, kjer je kapela posvečena P.P. Glavarju, ki je bil zaslužen prav za razvoj čebelarstva na tem področju. Ogledali smo si še spomenik čebeli in nov čebelnjak, saj je bilo 6. maja tu veliko slavje v počastitev 85 let Regijske čebelarke zveze. Prav Slovenija ima zaslugo, da imamo tudi svetovni dan čebele. Vrnili smo se k Mirotu na kosilo, na golaž. Ni manjkalo žlahtne kapljice in slaščic. Presenetila nas je ogromna torta, saj sta Branka in Paola slavili rojstni dan. Ko je Branka zraven, pa ne manjka vesele glasbe, ki jo izvajajo Larisa na frajtonarci, Kristjan na kitari in Paolo na violini. Tokrat se jim je pridružila še temperamentna in neutrudljiva Klavdija, ki ni znala nehati in nas je spremljala prav do odhoda avtobusa. Pozdravili smo g. Antona Koželja, ki je bil naš vodič, slovenske planince in domačine, ki so se z nami veselili prisrčnega srečanja in si želeli še veliko takih srečanj. (km)