Večer, Maribor - Jaša Lorenčič: Po vzhod na Pohorje: Ljudje kresničke, ljubiteji granodiorita.
Kako smo šli v četrtek na vrh Pohorja gledat, kako sonce vzhaja na najdaljši dan v letu.
Bilo je na prelomnici pod Lukejem. Točno tam, kjer je za tabo v bistvu že najhuje. Nisi pa še na vrhu. Še malo. Še. Ko se dejansko spomniš, da si v maternici dihal na škrge. "Ja, ki pa te maš palce?" se je zasmejala pohodnica prijateljici. "Eh, tak sn bla pozna, da sn jih kuj v avtu pustla." Lahko bi malo pojamrala. Ni. Eh. Samo smeh in dobra volja. In so se zarežale. Kot je kasneje rekla gospa na vrhu: "Če bi mojemu rekla, naj gre ob pol štirih gor z mano na Pohorje gledat, kak gre sonce gor ... Bi me po zdravju vprašo!" Ampak kako je to zdrava stvar! Gledati ne samo, kako gre sonce gor na najdaljši dan v letu. Kajti skoraj vsaj tako fajn je gledati vse druge, kako gledajo na vrhu brega, kako gre sonce gor. Saj je res, da gre sonce gor vsak dan. Ampak tole je nekaj drugega. Ni težko razumeti, zakaj so naši predniki prižigali kresove, pekli kruh, slavili Nikrmano in pletli venčke.
No, to je (naj)lepši del. Ob pol treh zjutraj pa se med metanjem budilke v steno najprej spomniš na prebrisanega Janeza Mencingerja. Pa ob pol štirih, ko že rintaš navkreber, tudi. Ne, ne na tistega Mencingerja. Na onega drugega. Pisatelja. Kako je spisal precej zabavno, duhovito, humorno branje Moja hoja na Triglav iz leta 1897. In če se čtiva dobro spomnim, tip na Triglav ni nikoli dejansko splezal. Zgolj gledajoč in občudovaje ga je popisoval. Breg, kulturo in sodobnike. Res dobro. Samo gor pa vseeno ni šel. No, mi "mencingerja" nismo izvedli. Nismo samo gledali. Mi smo šli. Na Pohorje. Spet. Gledat, kako sonce vzhaja na najdaljši dan v letu.
Štosi, vici, legende, debate. Pač, bolfenki
Ob pol štirih, ko se je velika večina podala proti vrhu Pohorja (tisti z gondolo pa uro kasneje), je, če slučajno ne veste, še trda tema. Najdaljši dan gor ali dol. Samo naglavne lučke. Ljudje kresničke, paličnjaški mesečniki, ljubitelji strmega granodiorita. Ja, za tale hec moraš biti tič posebne sorte. In na točno take smo v vse bolj razpotegnjeni koloni tudi nabasali. Štosi, vici, legende, debate. Pač, bolfenki. "Pazi, da te pecikl ne povozi!" se je nekdo zarežal malo pred Trikotno jaso.
Ura še ni bila pol pet. Zjutraj. Počasi so pohodniki ugašali lučke. Danilo se je. Na vrhu se je začela nabirati gruča ljudi, na svetovni dan selfijev so vzeli ven telefone. In čakali. Da se bo zemlja počasi le dovolj zavrtela okoli svoje osi. In ko se je, se je sonce narisalo kot rdeča žoga.
Drugič je Maribor lazil gor na Pohorje ob poletnem solsticiju, sončevem obratu. Dočakati - minutko, dve, tri, uradno pa štiri čez peto zjutraj - sončni vzhod na najdaljši dan v letu: 15 ur, 49 minut, 54 sekund. Dve sekundi daljši kot v sredo, tri sekunde daljši, kot bo današnji. Če bo konec sveta, je jasno, kje bodo Mariborčani. Gori na vrhu Pohorja. Morda bo videti podobno kot tole včeraj zjutraj. Ko se pozabi na vse drugo. Rajali, žingali, peli, pili bodo. Dan ljubezni je šel ne samo v uho, ampak iz grla. Da, dober, ravno prav mešani repertoar sta predstavila pubeca iz tandema Akustični orgazem, svoje je dodal tudi Kristalni orkester iz zavoda Šola luči.
Človek bi kar ostal tam gori
"Vlado," je glavnemu natakarju na - tipično pohor(jan)sko poimenovani - koči Koča zakričala gospa, "daj tu še tri borovničke!" Pekli so se čevapčiči, pilo se je toplo kavo in hladno pivo, ljudje so se na stojnicah pridno podpisovali. Vse za dober namen, vse za dober dan. Za vsakega obiskovalca bodo tri javna podjetja (Marprom, Energetika Maribor, Mariborski vodovod) humanitarnemu društvu Up-ornik - Boris Krabonja, mimogrede, je na Pohorje prikolesaril - donirala po en evro, denar bosta prispevali še podjetji Neuroth in Press Clipping. Skratka, cel žur, prava čaga. Človek bi kar ostal tam gori.
"Pričakovala nisem ničesar," nam je na vrhu povedala organizatorka Martina Rauter. "Prepustila sem se, ker sem vedela, da je bilo že lani tako zelo fajn. Vsaka čast Betki Šuhel Miholič, da je lani to začela. Verjela sem, da bomo želeli sončni vzhod na Pohorju vsaj še enkrat doživeti. Nujno je to nadaljevati!" Pozitivna naravnanost po prepričanju Rauterjeve prinese lepo vreme. Dan pred res grdo vremensko napovedjo. "21. junija je taka krasna energija. Mesto se prebuja. Ta dogodek je samo pika na i. Bilo je obdobje, ko smo vsi čutili krč mesta, ampak ta čas je mimo. Po sončni vzhod je samo korak proti temu, da gremo naprej." Ni bilo težko videti, zakaj. Zaradi še vedno velikega števila ljudi. Bilo naj bi nas okrog 700, torej polovica lanske številke, ko sta nastopila tudi Alfi Nipič in policijski orkester. V vsakem primeru pa še vedno veliko. Ni kaj, Maribor je šel številčno gledat - Maribor.
Jaša Lorenčič
Fotografije (vse Sašo Bizjak):
(1) Sonce vzhaja ...
(2) Ni kaj, Maribor je šel številčno gledat - Maribor.
(3) Pohodniki se vzpenjajo proti vrhu.
(4) Pobudnica dogodka Martina Rauter in up-ornik Boris Krabonja, ki je na vrh Pohorja prikolesaril.
(5) Tudi tistih, ki so se pripeljali z gondolo, ni manjkalo.
Zbrali skoraj 2500 evrov
Po lanski uspeli akciji Od vzhoda do vzhoda, ki jo je na Pohorje pripeljala Betka Šuhel Mikolič, je letos, na dan poletnega solsticija, potekala druga ponovitev, in sicer dogodek Po sončni vzhod na Pohorje. Dogodka se je udeležilo več kot 700 obiskovalcev, skupaj z donatorji - tri javna podjetja, Energetika Maribor, Mariborski vodovod in Marprom, so donirala vsako po en evro za vsakega pohodnika - in s prispevki posameznikov pa so zbrali 2465,94 evra. Organizatorji dogodka, Martina Rauter z ekipo zanesenjakov, ki je uspela dogodek organizirati v vsega dveh tednih, so zelo zadovoljni in obljubljajo, da bo dogodek prerasel v tradicijo. (mbk)
Foto: Donacije udeležencev za pomoč pomoči potrebnim.