Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Srečno, knapi!

petek, 22. junij 2018, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 621

GRS Rateče - Jurij Jeršin: Končno je prišel zadnji dan dolgega spomladanskega helikopterskega izobraževanja, in sicer modul A za ...

... velenjske knape oziroma jamsko reševalno službo.

V Radovljici poberem Tonija in že sva na avtocesti v gneči jutranjih potovalcev v službe in redkih srečnežev s prikolicami, ki bodo zvečer že vriskaje skakali v osvežujoče morje. Obeta se soparen dan, ki nam ga bo k sreči lajšal Cougarjev rotor.

Pred osmo sva na letališču v vojaškem delu našega največjega letališča, kjer počakava še na Robija, Brigito iz URSZR ter jamske reševalce iz Velenja. Ti se kaj kmalu pripeljejo z avtobusom, med njimi spoznam Borisa, ki mi »greni« življenje na testiranjih nas jeseniških gasilcev v prostorih za usposabljanje velenjskih jamskih reševalcev. No danes bova zamenjali vlogi. Vsaj tako mislim.

Robi začne s teoretičnim delom tečaja, ki poteka v večji učilnici v prostorih naših gostiteljev SV. S Tonijem, Brigito in posadko se dogovorimo kako bo potekal praktični del tečaja. Cougar s svojo velikostjo vedno poskrbi, da so taka usposabljanja krajša, saj gre v plovilo neprimerno več moštva kot v 412-ko, vendar pa se obnašanje in postopki okoli helikopterja ne spreminjajo.

Po dveh urah gre teorija h koncu, mi pa smo z mislimi že pri dinamičnem delu usposabljanja. Ravno, ko se odločim nadeti si opremo, proti pisti zakoraka Damijan s telefonom v roki. »Greš z nami? Mamo reševanje v Korošici!« Nejeverno pogledam Tonija, a Toni samo prikima. Rudarje bosta z Robijem usposobila sama. »No pa pejmo!« Hitro navlečem pas, čelado, radijsko postajo in ostalo prepotrebno kramo ter nahrbtnik, v katerem je vrv in pol litra vode. Ko prečkam pisto pred hangarjem, Damijan, Jernej in Primož že pripravljajo 412-ko, ki bo naše delovno mesto naslednjih nekaj ur, vendar tega še ne vemo. Prideta tudi zdravnica Lili in tehnik Žiga iz ekipe HNMP. Sledi še nekaj telefonskih pogovorov s centrom 112 in lokalnimi reševalci, da točno določimo kraj nesreče.
Tu izvem, da se je alpinistki v drugem raztežaju težke Akademske smeri v Vežici, zaskočilo koleno. Smer s težko oceno nam bo začinila reševanje, vendar se skrbi razblinijo , ko izvemo, da se sami ob vrvi spuščata pod steno. Punce, ki plezajo take smeri so pač iz drugačnega testa!
Ker pa ima hudič »tamlade« v najbolj neprimernih trenutkih, na pomoč ekipe HNMP ne moremo več računati. Na Petrovem brdu je namreč pri kolesarju prišlo do težav s srcem. Na pomoč mu odletijo s helikopterjem, ki je opremljen za potrebe HNMP.

Odločimo se, da s plovilom namenjenim GRS vseeno odletimo puncam na pomoč. Zaprosimo ekipo ZD Kamnik, da nas z rešilnim vozilom počakajo v Kamniški Bistrici »Pr Jurju«, kjer kanemo odložiti dekleti.
Ko odletimo proti Kamniški Bistrici nam nizka baza oblakov zastira pogled na KSA. Vendar Damijan in Primož vešče krmarita med puhasto belino. Kmalu smo pod steno, vendar deklet ne vidimo. Zakrožimo še dvakrat in jih lociramo na melišču pod steno. Kljub relativno nezahtevnem terenu, bo potrebno »vitlanje«.

Oprtam si vakuum opornice, nahrbtnik z opremo in že sem na poti k njima. Po kratki oceni poškodbe se odločim, da se opornice enostavno ne bo dalo namestiti, saj ponesrečenki najbolj godi popolnoma skrčena noga. Zanko na pasu za take primere vitlanja, vpnem v manevrsko zanko alpinistke in pokličem plovilo. Še nežni dvig izkušenega Primoža in že sva na poti v kovinsko gmoto, ki nam je že tolikokrat pomagala v sprejemljivih časih rešiti ljudi iz pogube.
Previdno zlezeva v notranjost ropotajočega stvora, zavarujem ponesrečenko in že sem na poti po njeno soplezalko. Tudi ta cikel poteka brez težav.

Pristanemo »Pr Jurju«, kjer nas že čakajo reševalci NMP Kamnik, katerim predamo ponesrečenko. Pogovorimo se še z reševalci GRS Kamnik in se zahvalimo za pomoč pri lociranju mesta nesreče. Odletimo nazaj na Brnik: posadka v pripravljenost, jaz pa na tečaj rudarjev.

Ko pospravljam svojo opremo, se vrne tudi ekipa HNMP. Posadka napoji 412-ko, ki jo je po reševanju močno zažejalo. Zažejalo je tudi hudiča, ki je nam in sebi pripravil nov coctail in sicer v Matkovem škafu, kjer je na snežišču prišlo do poškodbe noge. Tako pravi Damijan, ki sprejema klic iz centra 112. »Jure, ne boš še fraj! Ala hrjemo!«, po ajdovsko kot se za ajdovca spodobi.

Rudarje vidim le iz zraka, ko odletimo proti Logarski, vendar so v dobrih rokah Tonija, Robija ter posadke Cougarja z Davorinom na čelu. Ko sedim na podu helikopterja, razmišljam o poteku naslednje intervencije. Tega konca ne poznam prav dobro in upam, da čim prej najdemo tale Škaf.
Čas do prihoda v dolino poleg Logarske, mine kot bi mignil. Zagledamo Škaf, ki ga je nemogoče zgrešiti, vendar ponesrečenca ne vidimo. Zakrožimo še enkrat in Damijan olajšano pove, da je ponesrečenec lociran. Takrat tudi sam zagledam svetlečo folijo v katero so prijatelji zavili nesrečneža. Sicer na snegu, leži pa med manjšimi balvani v grapi pod Matkovim škafom. Vitlanje bo neizbežno.

Pripravim identično opremo kot v Vežici z dodatnim Petzlovim trikotnim sedežem in že se spuščam globoko v grapo.
10 m | 5 m | 2 m | Na tleh! | Jeklenica prosta!
Po hitrem ogledu se odločim, da ponesrečenca oskrbim sam. To bo najhitreje, sicer ima poškodovan gleženj, vendar drugih poškodb nima. Ob pomoči Jožefovega prijatelja, mu namestim vakumsko opornico ter Petzlov trikotni pas, pokličem posadko in že visiva na nitki življenja, s katero nežno upravlja Primož.

Brez večjih težav se vkrcava v plovilo. Pristanemo na bližnji jasi, kjer dokončno imobiliziramo Jožefovo nogo, ki zgleda precej slabo. Nehote se spomnim svojega reševanja pred letom in pol, ko so sta moja gležnja izgledala precej slično. Le padec je bil drugačen kot moj. Dvojica planincev je namreč prečkala snežni »velb«, ki se je pod njuno težo vdal in sta padla okoli tri metre globoko. Na Jožefovo nesrečo njegov gleženj ni prenesel silne moči gravitacije. Prijatelj jo je odnesel brez poškodb.

Vzletimo, glede na vremenske razmere je najboljša izbira UKC Ljubljana in tam smo v 15 minutah. Predamo Jožefa, ki je celotno reševanje sodeloval, ni obupaval v dani situaciji, še celo šalil se je celo pot v UKC.
Ponesrečenca predamo vedno »gnečasti« ljubljanski urgenci, pospravimo opremo in odletimo na Brnik.

Usposabljanje Velenjskih rudarjev je že zdavnaj končano, le Toni me čaka za ograjo v vojaškem delu letališča, da se odpeljeva proti Radovljici. Ko mečem opremo v avto je na letališču mirno in samo upam, da je »tajfl« danes zaključil s svojimi vragolijami.
Odpeljeva se domov z mislijo na oba reševanca, ki se upam da, čim prej vrneta med hribe.

Kaj reči na koncu? Dan, namenjen vse kaj drugemu, se je spremenil v zelo delovnega, vendar mi ni žal, da sem bil ta dan naključni del reševalne ekipe. Bili smo hitri, ker ni bilo potrebno iskati reševalca letalca, kar se mi zdi ključna prednost pri tovrstnem delu, reševalec letalec s tem pridobiva prepotrebne izkušnje na terenu in postaja samozavestnejši.

In kaj reči res čisto na koncu? Sicer mi ni bilo dano delati z vami, pa vendar: SREČNO KNAPI!

Jurij Jeršin, GRS Rateče

Oznake: USP
eXTReMe Tracker