Silvo Baznik: Kolesarjenje in sprehod po planini, združeno
v eno dejanje.
Počasi se dani v lepo jutro in pred sončnim vzhodom se prične kolesarska tura. Iz Ljubljane preko Domžal v Kamnik, kjer je že prometna gneča in nato v Mekinje, kjer kolesarim po skoraj prazni cesti v Stahovico.
Še je hladno, zlasti v senci in ob srečanju z avtomobili čutim jutranjo svežino. Počasi se vzpenjam. Ne hitim, saj vem, da je pred menoj še lepo število kilometrov, Sonce je že visoko in pridobiva na moči, ko peljem skozi Krivčevo in nadaljujem vzpon po cesti, ki vodi preko prelaza Črnivec v Gornji grad. Pred prelazom odvijem levo v klanec. Vozim v najlažji prestavi, da prihranim na moči. Prvi odmor naredim, ko prikolesarim do cerkvice Sv. Ahacija, kjer je lep razgled na okoliške hribe in dolino spodaj.
Naredim nekaj posnetkov in stopim na kolo ter poženem do Kranjskega Raka, kjer odvijem na makadam in ponovno prestavim v lažji prenos. Cesta ima mnogo valov in kjer je mogoče, se jim ognem. Še nekaj ovinkov in sem na Rakovih ravneh. Parkirišče je še prazno. Nadaljujem po cesti proti Kisovcu. Prehiti me nekaj avtomobilov in že sem pred zapornico ceste, ki vodi na Malo planino. Obidem zapornico in se vzpenjam ob kolesu, saj na strmini ni mogoče pognati kolo. Srečam traktor, ki se vrača v dolino in ko strmina popusti, sem na kolesu, a ne za dolgo, ker moram še enkrat sestopiti in odpešačiti do parkirišča z nekaj avtomobili pred planino. Veter že močno piha in me hladi, ko ponovno kolesarim in pridem na rob Male planine.
Predahnem, fotografiram cvetje, bajte, govedo in sprehajalce in nato sem zopet na kolesu. Zapeljem na drugo stran in se povzpnem mimo Jarškega doma na vrh planine in Domžalskega doma. Spustim se navzdol pod Poljanski rob in kolesarim do Velikega stana. Na planini je čreda govedi. Paša je v polnem zamahu. Zapustim bajte Velikega stanu in se povzpnem pod Gradišče, kjer odvijem proti Zelenemu robu. Še nekaj vzpona in spusta in ustavim med zavetiščem Društva GRS Kamnik in gostiščem. Kolo naslonim na ograjo in se povzpnem na vrh, od koder so prelepi razgledi na visoke gore.
Vrnem se po kolo in odkolesarim nazaj do Petrovega kota, kjer sedem za mizo in se okrepčam z dobrotami iz nahrbtnika. Mimo hodijo popotniki, meni pa se ne mudi, čeprav pošteno piha. Oči počivajo na gorah in zeleni okolici, po kateri se imenuje ta konec planote. Veter podi oblake, ki mečejo senco na gore in planino. Čas je za odhod.
Ponovno sem na kolesu. Previdno kolesarim in vijugam na slabi cesti. Spustim se med bajte Velikega stanu, sestopim in se vzpnem do kapelice Marije Snežne, kjer ostanem le kratek čas in se vrnem na kolovoz in po njem odkolesarim proti Domžalskemu domu.
Zadnji vzpon grem peške in nato na kolo ter mimo Jarškega doma do stičišča poti, kjer odvijem levo in v velikem ovinku z nekaj spusta in vzpona prikolesarim na Gojško planino., Odločiti se moram med nadaljevanjem kolesarjenja proti Ušivcu ali pa med spustom s planine do Marijaninih njiv. Odločim se za slednje.
Čez planino kolesarim, nato sestopim in ob kolesu pridem po zelo slabem kolovozu do spodnje ceste nad Marijaninimi njivami, kjer ponovno zajaham mojega jeklenega konjiča in se spustim na Rakove ravni, kjer je sedaj parkiranih nekaj avtomobilov. Cesta je polna lukenj, valov in ponvic in pošteno je potrebno poprijeti za krmilo, previdno odpeljati vsak ovinek in ob stalnem tresenju kljub vzmetenju srečno pripeljem z makadama na Kranjski Rak.
Ne ustavljam se, le pozdravim kolesarja in švignem po asfaltu po jutranji poti. Peljem na polno, le ovinke prevozim previdno z manjšo hitrostjo. Če je šlo navzgor bolj počasi, sedaj gre hitro in en, dva, tri sem v Stahovici. Tokrat grem skozi Stranje v Kamnik in nato v Voljči potok ter preko Vira v Ihan. Nadaljujem vožnjo skozi Bitnje in čez reko Kamniške Bistrice in preko Pšate v Šentjakob.
Še kilometer in vozim po mostu preko reke Save v družbi številnih drugih udeležencev v prometu. Pritisnem na pedala in čez nekaj kilometrov ustavim kolo pred domom. Stotri kilometrska kolesarska tura s pridihom gora je tako končana.