Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Planinski vestnik - junij 2018

 6 2018
Kazalo objav v vseh letnikih PV

Arhiv PV: objava celotnih številk (PDF)  

Na ferato ne brez rokavic (plezalka jih ima za kratek čas v žepu le zaradi fotografiranja); plezalna pot Spodnji Plot.
Foto: Aljaž Anderle

 

petek, 15. junij 2018, ob 05:30, Dušan Škodič, ogledov: 1432

Tema meseca: Gremo na ferate! Test varovalne opreme / Lanska katastrofa v Dolomitih / O resničnem heroju Everesta leta 1953 ...

Uvodnik: Po zajlah, po poti ali čez steno. Marta Krejan Čokl

GREMO NA FERATE 
Kupiti ali narediti. Marta Krejan Čokl
Samovarovanje. Mitja Šorn
Planinci, pripnite se. Poleteli bomo. Aljaž Anderle

KANALSKI KOLOVRAT 
Čez Kambreško pogorje. Olga Kolenc

DOLOMITI 
Bomba d'acqua nad Hohe Gaislom. Anka Rudolf

KOLUMNA 
Je opozoriti in naučiti tako težko? Matjaž Jeran

KOLUMNA 
Hitro, hitreje ... Mateja Pate

Z NAMI NA POT  
Kraljestvo visokogorskih jezerc. Vid Pogačnik

ZGODOVINA 
Resnični heroj Everesta 1953. Boštjan P. Strnad

PLANINČKOV KOTIČEK  
Družinski vzpon na Triglav v dveh dejanjih. Peter Pehani

ŠPORTNO PLEZANJE  
Dolžina je pomembna! Jurij Ravnik

INTERVJU 
Zanimajo me dolgi, večurni teki. Marjan Žiberna

RAZMIŠLJANJE 
S športom nisva "na ti". Anja Intihar

RAZISKOVANJE 
Brsna lesa. Andrej Stritar

MINIATURA 
Na Storžič v rekordnem času. Tatjana Rebec

VREME 
Znanilec sprememb vremena. Veronika Hladnik

PLANINSKO GOSPODARSTVO 
Mreža Gorniških vasi tudi pri nas. Po sporočilu za medije povzela Zdenka Mihelič

NOVICE IZ VERTIKALE 
NOVICE IZ TUJINE 
ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE 
LITERATURA 
PLANINSKA ORGANIZACIJA 
TRIGLAVSKI NARODNI PARK 
V SPOMIN


Uvodnik: Po zajlah, po poti ali čez steno

Kaj je najbolj prvinsko? S katerim načinom obiskovanja goram najbolj izkažemo spoštovanje in hkrati ne škodujemo naravi? Gremo po vrsti. Če se sprehajamo po poti, je pot sama poseg v naravo. Z uporabo prehranskih dopolnil in posebne obutve, ki prepreči kak zdrs, je prvinskost v veliki meri že izgubljena. Če se odločimo za plezanje čez steno, je to brez vrvi, plezalnih copat, zatičev in klinov precej tvegano početje. Pozimi vsemu temu dodajmo še dereze in cepine. Pa še lavinski trojček.
Ne, to tudi ni prvinsko doživljanje gorske romantike. Stopnja več so jeklene vrvi, za marsikoga spone, ki ga vežejo z divjimi gorami, nekoč dostopnimi samo najboljšim.
Marsikdo zagovarja trditev, da naj gre v gore samo tisti, ki to zmore, ne da bi pustil sledi. Pa ni mogoče taka trditev svetohlinska in sebična? Mar ne spominja na nikoli končano vojno med avtomobilisti, motoristi, kolesarji, pešci ... Saj veste, za mnogo voznikov avtomobilov so motoristi in kolesarji nebodigatreba, ki se jim nastavlja na cesti ali pa jih nepravilno prehiteva, ko stojijo v koloni. Za nekatere motoriste in kolesarje so avtomobilisti nespoštljivi in nesposobni povprečneži, ki ne razumejo "drugačnosti". Ko sem ravno pri prometu - zelo si želimo avtoceste do Koroške, ampak ko vidimo, da gre trasa čez našo zemljo, nam zadeva naenkrat ni več všeč. Ferate, predvsem nove, včasih opisujemo kot jeklene okove, ki oklepajo naše gore, v isti sapi pa z raznimi pridevniki obkladamo tiste, ki ne prodajo svoje flike zemlje, da bi čeznjo potegnili široko asfaltirano avtocesto, ki bi nam skrajšala potovanje do Kamniške Bistrice.
Že pri vsakdanjih in na videz samoumevnih stvareh se zaplezamo, zato ni čudno, da se nikakor ne moremo dogovoriti, kateri način hoje/vzpenjanja v gore je pravi: s palico v roki, na kolesu, s kladivom in klini za pasom ali s samovarovalnim kompletom? Bodimo dosledni in pošteni: ali bomo rekli, da velja, da se na vrh gore spleza brez kakršne koli pomoči oziroma pripomočka, ali pa se potrudimo in varujmo naravo tako, da napredku in spremembam, ki so smiselne, vseeno pustimo odprta vrata. Prvo se mi zdi možno samo v teoriji, drugo pa je izvedljivo le, če se ne bomo obnašali tako kot nekateri arogantni vozniki ali se na primer odločili potegniti zajle čez triglavsko Sfingo.
Zahtevne in manj zahtevne zavarovane poti v gorah so nastale že pred prvo svetovno vojno, Jakob Aljaž je na primer leta 1895 opremil nekatere izpostavljene dele poti na Triglav, med vojno pa so poti opremljali, da so omogočili prehode vojakom. Hanzova pot na Mojstrovko je stara že skoraj sto let, Kopinškova na Ojstrico pa skoraj osemdeset. Z leti je v gorah nastalo vedno več zavarovanih poti, ker pa ljudje ves čas iščemo nove in drznejše izzive, nastaja tudi vedno več športnih plezalnih poti, ki pa večinoma niti niso visoko v gorah. Moderne športne ferate so pogosto speljane čez "manj ugledne" stene, ki so zaradi te atrakcije dobile obiskovalce, nekateri ljudje možnost za zaslužek, drugi zadovoljstvo, tretji pa so na ta račun izgubili kak odvečni kilogram. Veliko dobrega torej, s čimer pravzaprav nihče nikomur ali ničemur ne škodi in nihče ni za nič prikrajšan.
Vsi načini obiskovanja gora pa imajo eno skupno točko. Varnost. Varnost izvira iz izkušenj, izkušnje pa so plod znanja. Ne, izkušnje brez znanja niso dovolj. So le velika sreča, ki se je ne sme preveč izzivati. O znanju, nujnem za plezanje in gorništvo, smo že pisali in še bomo, v tej številki pa pišemo o varnosti na feratah, natančneje o nepogrešljivem kosu opreme - samovarovalnem kompletu.
Ne glede na vrsto zavarovanih (plezalnih) poti, ne glede na to, ali so v visokogorju ali v "neugledni" steni v dolini, se moramo zavedati, da je plezanje po njih lahko zelo nevarno, če jih podcenjujemo ali precenjujemo sebe. To, da ima alpinist v žepu Čopa, Aschenbrennerjevo smer, Direktno v Štajerski Rinki, JLA v Šitah itd., ne sme biti razlog, da gre lahkomiselno na obisk Ferate Češka koča z dvema pomožnima vrvicama, ki si ju naveže na pas. Po drugi strani pa niti najboljši samovarovalni komplet ob morebitnem padcu ne bo opravil svoje naloge, če si ga bo nekdo, ki je šele začel hoditi po zavarovanih poteh, pripel na bočni pas nahrbtnika.
Nevarne stvari so lahko varne, če se jih lotimo pravilno in s pravo opremo, zato naj nazivi in izkušnje ne bodo razlog za vzlet helikopterja z reševalci in zdravnikom. Nasprotno, naj bodo razlog, da se bo začetnik naučil pravilno uporabljati primerno opremo. In če bomo v svojih željah (ali kljub njim) pošteni do narave ter strpni drug do drugega, bomo ugotovili, da je čisto vseeno, ali v hribe hodimo s samovarovalnim kompletom, s kolesom ali s klini na pasu.
Med iskanjem čim boljšega približka prvinskosti pa bomo najbrž morali obiskati kak delček našega planeta, kamor niti Facebook ne seže. Potem bomo lahko prvinski toliko, kolikor nam bodo dopuščale fizična pripravljenost in zaloge hrane, če si je že ne bomo poiskali sami. Če pa nam prvinskost pomeni predvsem lastno doživetje, potem smo lahko varno prvinski na markirani poti, na ferati ali v steni.

Marta Krejan Čokl

 

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker