Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Projekt 300 m

sreda, 13. junij 2018, ob 05:28, Mojca Stritar Kučuk, ogledov: 489

Mojca Stritar Kučuk: O pogledih z višine, hribovski indoktrinaciji in zgodnjem poletju nad Soriško planino.

"Lej, mami, kako majhni so avti! Kako majhen je bager!" Tako je Tastarejša komentirala pogled, ki se nama je odprl, ko sva se s Soriške planine vzpeli na greben med Možicem in Slatnikom. Saj ni bila prvič tako visoko, kje pa! Ampak ko sva lani jeseni z Najdražjim ocenila, da je že prevelika donda, da bi jo kot šerpi tovorila okoli, smo dolžino izletov prilagodili njenim hodilnim sposobnostim. Kar je pomenilo 200 višinskih metrov vzpona in ocenjeno časovnico 30-45 minut za odraslega, vse skupaj za nas torej triurni izlet. Vso zimo smo obdelovali gričke in hribčke po toplejših koncih Slovenije. Odkrili smo kar nekaj cerkvic, ki jih drugače niti slučajno ne bi obiskali, in šment, ujeli nismo prav nobenega "škrata", ki so nam pod klopcami puščali motivacijska darilca ... Zdaj, ko je zima minila in se je tudi za nas odprlo nekaj, čemur bi lahko za silo rekli visokogorje, pa sem ocenila, da smo pripravljeni za dvig nivoja. Čas je za Projekt 300 m - gremo do 300 metrov vzpona!

Da bi projekt uspel, sem ga zastavila premišljeno, saj sem se, upam, nekaj že naučila na lastnih napakah. Fanta sem takoj na izhodišču poslala naprej - z Malim na hrbtu se je pač nemogoče vleči s hčerkinim tempom, kajti breme na ramah hitro postane neudobno, tovor se pa začne pritoževati, če se mu ne dogaja dovolj. Tastarejši se tako ali tako strašno dobro zdi, kadar me ima samo zase, poleg tega pa bistveno manj sitnari, če Najdražjega ni zraven - dovolj prefrigana je, da ve, da je veliko prizanesljivejši od mene in da mora, če ji kaj ni povšeči, samo majčkeno pritisniti nanj, pa jo bo že nesel v naročju, ji vsakih pet minut vlačil vodo iz nahrbtnika in podobno. Izključno ženski ekipi sem dodala še neumorno izmišljevanje bedastih pravljic (z najbolj minucioznimi detajli, da bi ja čim dlje trajale), rahlo nadležni navdušeni ton, s katerim se starši trudimo izžarevati popolno pozitivnost, nekaj kratkih počitkov, nekaj občudovanj metuljčkov po poti (drugih zanimivosti ali razgledov itak ni bilo), nekaj laži, kako je vrh že za vogalom, in potem sva se znašli na grebenu.

Zdi se, da je Tastarejša tokrat prvič zavestno opazila, da je gorsko okolje drugačno od tistega v dolini. Vsaj če sklepam po njenem navdušenju nad pogledi. Seveda ne bi bila jaz, če ne bi takoj zagrabila priložnosti in je začela indoktrinirati v svoje vrednote: "Saj zato pa je fajn iti v hribe. Malo se utrudiš, malo se pogovarjaš in hecaš, potem pa prideš gor in se ti vsi problemi zdijo čisto majhni, tako kot tisti bager." (V hribovskem kontekstu nekoliko neumestno vozilo mi je služilo kot primerjava zato, ker sva na spečem soriškem smučišču šli mimo njega … in ker trenutno vsa družina živi in diha z njimi.) Hčerka ni pripomnila nič, optistimično pa računam na to, da se ji je moja - po moji skromni oceni kajpada nadvse globokoumna - modrost posadila nekam v podzavest, kjer bo kasneje vzklila in vzbrstela.

Pa saj je bilo res lepo - buhteče rožice in zelenje, osamljeni oblaki in sonce, bele ovce in črni jagenjčki … Na iskanje darila, ki naj bi ji ga pustili škrati, se je Tastarejša spomnila šele, ko sta k nama z Možica pridirkala najina moška, in tudi ko se je izkazalo, da sta darilo tokrat jabolko in korenček ("škratje" včasih pač pozabijo spakirati kinderjajček ali kaj primerljivega), je bila čisto zadovoljna. Jaz pa sem bila prav triumfalna - končno spet malo bolj v hribih, na zraku in vetru, in to s celotno familijo!

Naslednjič bomo skušali tempirati le še nekoliko bolj zgodnji odhod. Kajti v hčerkin čas za popoldansko siesto smo tako močno posegli, da sem jo morala na polovici sestopa vzeti v naročje, kjer mi je gladko zaspala, tako da sem jo odnesla do avta. A 17 ali 18 kil se mi še nikoli ni zdelo tako lahkih - neznatna cena za grižljaj pravih in hribov in oceno, da je Projekt 300 m na zelo dobri poti.

Seveda pa s tem mojih projektov ni konec. Do konca kopne sezone moramo priti do 400 m!

Oznake: ČezTriGore
eXTReMe Tracker