Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Moja hoja na južni Triglav

 

 

 

 

 

 

 

 


Snežnikov svet, 2. junij 2018

četrtek, 21. junij 2018, ob 05:30, Iztok Snoj, ogledov: 837

Srednji svet: Tolikšna pestrost gore ponuja raznolikost doživetij.

Stik

 
Bukov gozd je vedno samo bukov, vendar na tej strani gore vzbuja drugačne občutke kot na primorski. Navidezna nedorečenost gozda me na tem mestu, polnem svetlobe, vedno ustavi. Ustavi, a mi ne vzame sape. Najprej globoko vdihnem in zatem čisto počasi izdihnem. Šele potem me posrka vase. Vsrka mojo pozornost, mojo navdušenost, požgečka moje zaznave, potipa čutenje. Tako zaigra na strune srca.
 
Rož je veliko različnih, cvetenje je v polnem razmahu. En sam par je, zaradi katerega se ustavim, ki me razveseli, in s svojo in mojo pozornostjo notranje obogati. Tako močno sem se osredotočal nanj, da potrebujem kar nekaj trenutkov – šele zatem lahko pozornost ponovno razpršim po celotni okolici. Tu sem stal že ničkolikokrat, toda svet okoli mene vedno deluje drugače.
 
   
 
Narava, ki jo imam rad, mi vedno ponudi kaj novega, drugače doživetega. Obenem mora tudi ona biti tega sposobna – Snežnik je tak. V naravi je lepota, ki vse bolj presega zmožnost našega dojemanja, ker čedalje bolj hitimo, vse manj smo pozorni, vse težje to lepoto občutimo. Vedno se ta lepota ne da videti, neredko jo moramo prej začutiti.
 
Spomnim se prvega potepa po tej poti, kako sem po njej hlastal s pogledi in iskal njeno nadaljevanje. Kot vedno sem hitel z majhno časovno rezervo. Brez mirnosti in sproščenosti. Doživljanja in vživljanja v naravo tistikrat nisem zmogel. Tako skrivnostna je, da se bolj čuti kot vidi. Zanjo sem potreboval veliko izletov, da sem to čudo znal opaziti in kasneje tudi posneti. Še vedno se vračam. Gre za nikoli končano zgodbo, tako kot je življenje samo.
 
Modrina cvetov na zeleni podlagi me najprej pritegne, nato še ustavi. Vse dotlej, dokler se jih ne nagledam. Rože rastejo tudi zato, da razveseljujejo srca ljudi. Polno jih je ob poteh, rastejo celo iz pločnikov, da bi vzradostile naključne mimoidoče.
 
Kraj se imenuje Okence. Primorci na tem mestu lahko pogledajo na notranjsko stran, jaz pa tu neredko pokukam proti zahajajočemu soncu. Na vršnem grebenu zagledam drobne bele rožice, kako drhtijo v rahlem gorskem vetriču, prav narahlo, ljubko. Veselijo se lepote dneva, ki počasi mineva, in ne žalujejo za svetlobo, ki izgineva. Z upanjem, da bo jutrišnji prav tak.
 
   
 
Na vrhu stojita dve anteni. Prvi vikend v juniju je dan za radioamaterje in njihova tekmovanja. Trpel bi, če bi me doma hrbet enako bolel. Na tleh radioamaterske izbe ga poravnam. Malo je ostalo do trenutka, ko bo sonce zašlo za svinjarijo, ki prevladuje v dolinah. Po smeri glede na Mali Snežnik vem, da bo zašlo za Nanosom.
 
Enako počasi, kot se na primorski strani spušča mrak, se na notranjski dviguje noč. Luna se bo začela dvigovati šele kasneje, ko bom legel k počitku, in ob sončnem vzhodu bo še vedno visoko na nebu.
 
Po zvočnem zapisu priredil Iztok Snoj

Komentiraj (1):

Marjeta Štrukelj, četrtek, 21. junij 2018, ob 13:39

Iskrena hvala za iskrico dneva!
Kratek, jedrnat in hudo poveden stavek me je navdušil, saj mi bo poslej humorno olajšal marsikatero muko na turi. In najbrž bom ta stavek smiselno dodala tistemu na kuhinjski steni: »Starost ni za mevže!«.

Zravnan hrbet voščim

Meta

eXTReMe Tracker