Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Po Zeleniških

11.04.2018
Po Zeleniških špicah
G-L
: "
Dnevnik" <> Dnevnik/Planinstvo

 

sreda, 13. junij 2018, ob 05:28, Urednik G-L, ogledov: 756

Dnevnik - Gorazd Suhadolnik: ... špicah = Poletno planinsko sezono smo začeli

... s prečenjem najlepšega grebena v Kamniško-Savinjskih Alpah.

Ena najlepših tur v slovenskih gorah. Za tiste, ki vedo, kaj hočejo. Prava plezalska romantika. Tri ure čiste plezalske uživancije. Tako opisujejo greben Zeleniških špic navdušeni gorniki v spletnih blogih.

Če se boste iz Kamniške Bistrice odpeljali do Jermance, sicer tvegate kakšen zaskrbljen vzdih avtomobila, saj od snega in deževja razdrapane gozdne ceste že dolgo niso obnovili, prihranili pa boste pol ure časa in nezanemarljiv kos poti proti Repovemu kotu, skozi katerega se je treba povzpeti mimo slapu in idiličnih tolmunov, preden prečkate potok in se nad gozdno mejo, mogoče še čez kakšno snežno zaplato, po grapi prebijete na Staničev vrh (1805 m), poimenovan po prvem slovenskem alpinistu Valentinu Staniču. Tam se začne grebensko prečenje oziroma plezanje po Zeleniških špicah, ki delijo dve samotni dolini, dolino Kamniške Bele in Repov kot.

Čeprav sodi prečenje med lažje alpinistične vzpone, terja izkušenega gornika, ki se ga, vsaj prvič, ne bo lotil sam. Pot ni markirana, je pa zgledno označena z možici, vendar vodnika zagotovo potrebujete, ker boste morali po nazobčanem grebenu s kopico škrbin, rogljev, stolpov in vrhov na dveh dolžinskih kilometrih hoje in plezanja vsaj desetkrat gor in dol, po ozkih gruščnatih poteh in večinoma trdni, dobro razčlenjeni kamniški skali z množico stopov in oprimkov. Greben je konkretno izpostavljen, na nekaterih mestih zelo ozek, zato je treba imeti dobro ravnotežje, da bi lahko šli naslednjič že sami, pa si je treba zapomniti tudi nekaj mest, na katerih moraš ubrati pravo oziroma varnejšo inačico poti. Nagrada se ponuja vse tri ure prečenja: krasni razgledi na sosednje gore in osupljive globine ter doline.

Nebeška lojtra

Kot je mogoče prebrati v Sidartinem vodniku Brezpotja, je vrhove Zeleniških špic prvi obiskoval Valentin Slatnar - Bos, legenda druge polovice 19. stoletja, strasten in nevaren lovec, prvi gorski reševalec v Grintovcih, prvi pa so, poleti 1911, v dveh delih, izvedli prečenje drenovci Bogumil Brinšek, Ivan Kovač, Pavel Kunaver, Ivan Michler in Ivan Tavčar.

Naenkrat prihrumi iz Logarske doline vojaški helikopter, nekaj sekund lebdi nad Korošico, zaokroži nad nama z Aleksandrom, zavije proti Kamniškemu sedlu, preleti Brano in izgine za Kalškim grebenom. To je poleg dveh plezalcev v jugovzhodni steni Planjave, ki ju niti ne vidiva, slišiva le njuno dretje – »Še pet metrov štrika!« in potem »Podri var’vanje!« – tudi vse, kar v petkovem dopoldnevu zmoti blaženi mir najine ture. Sašo, moj plezalski vodnik, soplezalec, ki mi nikoli ne odreče želje po spoznavanju novih smeri, me zanesljivo vodi med plezanjem po izpostavljeni in strmi steni s Staničevega vrha, na škrbino, čez grebenske vrhe in stebriče, po »nebeški lojtri«, najlepšem delu grebena, na Največji špic (1937 m) in na Najvišji rob Zeleniških špic (2127 m). Vmes obujava spomine, jaz na mojo prvo plezalsko smer, Humar-Škarja v Planjavi, kamor me je peljal Tomaž Humar, on na neko drugo, ki se je končala tragično za mladega plezalca v sosednji smeri… In uživanja je prehitro konec. Skuhana od silne vročine in zadovoljna, ker se naenkrat z vseh strani zgrnejo grmade oblakov – posledice podnebnih sprememb se v naših hribih že nazorno kažejo – se odpoveva daljšemu sestopu s Srebrnega sedla pod Planjavo in čez Kamniško sedlo in se vrneva skozi Repov kot ter napolnjena z energijo najlepšega grebena Grintovcev začneva samodejno teči proti Jermanci.

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker