Silvo Baznik: Dan za dnem ista pesem: sončni dopoldnevi
in popoldanske plohe.
In zgodba se nadaljuje. V ranem jutru stopim na kolo in odpeljem. Po prvem kilometru preko mostu čez Ljubljanico in ob njenem desnem bregu do Zavoglja in nato na klanec proti Pečarju. Kljub zgodnji uri sonce kaže svojo moč in temperatura ozračja in telesa se počasi a vztrajno dviguje. Premagujem serpentine klanca in prikolesarim na Pečarja, kjer se cesta prevesi v dolino Besnice, a tja ne grem.
Tokrat zavijem desno na še bolj strmo cesto in po njej dosežem Žagarski vrh, kjer je dom radioamaterjev. V zraku je veliko vlage in pogled na okolico je bistveno slabši od včerajšnjega dne.
Sledi spust in vzpon, pa krajša izravnava in zopet vzpon. Pod seboj vidim Javor in v daljavi Lipoglav, malce naprej na drugi strani v daljavi v kopreni zaznam Šmarno goro, medtem ko se Kamniške Alpe ne vidi. So izgubljene v nekakšni sivini.
Nadaljujem mimo nekaj kmetij, se spustim v vas in zavijem na makadam, ki se strmo dvigne skozi gozd na greben, kjer stoji kmetija Pri Teličarju. Od tu gre malce navzdol in nato hitro zapustim makadam ter se podam na gozdno pot, ki se vije po hribovju do Malega vrha. Sprva dobro prevozna gozdna cesta, nato bolj kolovoz in temu primerno vzdrževana nudi kolesarju vse, od napornega vzpona do prijetnega spusta, ki se hitro spremeni v poskakovanje in premagovanje prekopov, lukenj, od drobirja do večjega neutrjenega peska in drobljenca. Močno držim volan in zavore, ko me premetava iz luknje v luknjo in nekako premagujem teren vse do zadnjega vzpona, ko ne gre več in moram zaradi spodrsavanja sestopiti. Peš ob kolesu premagam neprijeten del klanca, nato sedem na kolo in odpeljem še zadnji del gozdne poti ter prispem na Mali vrh in na običajno cesto z asfaltno prevleko.
Bidon je skoraj prazen in zato ustavim pri hiši, kjer mi prijazna gospa natoči vodo, ki jo bom še kako potreboval. Spustim se skozi vas in nadaljujem kolesarjenje po makadamu v smeri Leskovca in Višnje gore. Po dobrem kilometru vzpona se cesta prevesi in tu zavijem desno na kolovoz proti pobočju Kuclja in že sem ponovno v gozdu. Kolovoz je slab in del poti premagam peške. Višje ponovno sedem na kolo, prikolesarim na pokošene travnike in se še malce dvignem po kolovozu do še nedotaknjenih travnikov, kjer med travo cveti nešteto rož. To je pravi travnati raj in vzamem si čas za fotografiranje ter nato odkolesarim do vrha in stolpa na njem, kjer naredim daljši odmor. Splezam na stolp, a zaradi neprimernega vremena ni razgleda in zato sestopim. Nekaj pojem in popijem in se odpravim dalje.
Z vrha zavijem na gozdno cesto in po njej v številnih ovinkih navzdol. Tokrat uberem najkrajšo varianto, pazljivo odpeljem strmino in ovinke ter po nekaj kilometrih pripeljem v Blečji Vrh, naselje hiš, kjer se stare hiše umikajo novejšim in kjer stoji še nekaj kozolcev, pomnikov pteteklih let in kjer prebivalci še kosijo travnike in obdelujejo hribovske njive.
Iz vasi se spustim v lepo vas Polico, kjer odvijem proti severu, se nekoliko povzpnem, da se nato strmo spustim v Kožljevec in zopet spremenim smer kolesarjenje. Vozim proti zahodu po dolini ob potoku, ki se vije med gozdnatima pobočjema do lokalne ceste med Grosupljem, Polico in Višnjo goro. Na križišču grem desno in kmalu kolesarim skozi Veliko in Malo Staro vas, se povzpnem ob avtocesti in se spustim v Perovo pred Grosupljem.
Sledi vzpon na Mali Lipoglav, od koder grem še na Veliki Lipoglav, se vrnem in odkolesarim na Pance, naredim obrat in se po klancu spustim v dolino. Srečujem številne kolesarje, ki se vzpenjajo, jaz pa hitim po dolini, prevozim Podlipoglav, Sadinjo vas, Sostro, Zadvor, Vevče in se vrnem v domači Kašelj, kjer zaključim današnjo petdesetkilometrsko turo.