Delo/Sobotna priloga - Viki Grošelj: ... ki je zaradi njene osupljive lepote nikoli ne bom mogel do konca prehoditi

Osemnajstdnevna »strokovna ekskurzija« je bila čustven stik z Nepalom, meni tako ljubo deželo.

Po marcu 2017, ko sem dosegel najbolj južno in s tem najnižjo točko mojega križa čez Nepal, izjemne himalajske dežele, ki jo želim po etapah prehoditi v smeri jug–sever in vzhod–zahod, mi je proti zahodu ostalo le še za tristo kilometrov zračne črte poti. Ta del je bil zame popolna neznanka. Vsekakor dodaten izziv za potešitev moje prvinske radovednosti.

Sedemindvajsetega marca letos smo štirje odpotovali proti Katmanduju. Pridružila sta se mi moja himalajska soplezalca Stojan Burnik in Ivč Kotnik, vsi trije pa smo bili dodatno veseli še četrte sopotnice, zdravnice in izkušene himalajske popotnice Dade Kastelic.

Dan po pristanku v glavnem mestu Nepala smo odleteli v Nepalgunj na indijski meji, še dan kasneje pa pristali v naselju Jumla na višini 2500 metrov, nekje na sredini med severnim, tibetanskim in južnim, bolj indijskim delom države. Tam nas je pričakala naša spremljevalna ekipa. Vodja Bakti in nosači Lacin, Bagi, Ramsur in Binod iz rodu Magar. Kuhar Tek in njegov pomočnik Dil sta Tamanga, gonjača petih oslov pa Ašok in Arsi iz rodu Četri. Tu, v zahodnem Nepalu, moraš nositi s seboj prav vse, kar potrebuješ.

Šotor sredi ceste

Še isto popoldne smo opravili prvo etapo. Pet ur hoje skozi neznani del dežele je bilo popolno presenečenje. Slikovita, bogata pokrajina, vasi z lepimi hišami, obdelanimi polji, čredami domačih živali. Naseljujejo jo lepo oblečeni, nasmejani, prijazni in naravno radovedni prebivalci, pripadniki rodu Četri. Samooskrbni in samozadostni dajejo občutek, da je cesta, ki jo prek njihovega območja gradi vlada z namenom, da bi jih povezala s svetom, povsem zgrešen projekt. Trgovanje jih ne zanima, turizem še manj. Vse, kar potrebujejo, pridelajo ali pa si naredijo sami. Padci na svetovnih borzah se jih ne dotaknejo, tudi energetske in druge krize ne, saj niti ne vedo zanje.

V štirih dneh hoje po cesti, ki bolj spominja na razširjeno pešpot, smo videli le dva traktorja. Enega povsem zveriženega v reki pod cesto, ki ga ne morejo ali pa se jim ga ne splača izvleči. In drugega, ki je četrti dan hoje prihrumel za nami v trenutku, ko smo končali postavljanje kuhinjskega šotora in jedilnice. Seveda smo ju postavili kar sredi ceste, ker je bilo tam pač najbolj ravno. Prepričani, da še kako leto ali dve po njej ne bo pripeljalo nobeno vozilo. Podrli smo ju le na pol, da se je traktor nekako prevlekel mimo, postavili nazaj in traktoristovo ekipo povabili na čaj. Odzvali so se in s seboj prinesli domače pivo – čang. V kuhinjskem šotoru je bilo potem veselo pozno v noč.

Simpatičnim in samozadostnim prebivalcem v prvem delu poti res ne bi imel kaj očitati, morda le preveliko navdušenje nad bodečo žico, s katero ograjujejo svoja polja. Še to ne bi bilo prav hudo, če je ne bi postavili tako blizu poti, da so osli, ki so nosili transportne vreče, z nehotenim rahlim dotikom dve tako razrezali, kot bi po njih potegnil s skalpelom. Komaj smo jih za silo polepili. Bodeča žica očitno niti za ograjevanje polj ni dobra, kaj šele za ograjevanje, recimo, države.

Parkirišča za živali

Drugi dan smo se ob električnih žicah, ki jih imajo napeljane kar po rastočih drevesih, povzpeli do vasi Čotra na 3200 metrih. Vas je že tibetanska, saj nas pozdravijo plapolajoče budistične molilne zastavice. Le petnajst minut niže, v vasi Piraure, še živijo Četrije, ki so hindujske vere. Tu je stičišče dveh svetov, dveh ver in dveh načinov poseljevanja. Četrije iz dolin navzgor, Tibetanci iz višin navzdol. Lepo je videti, kako spoštujejo drug drugega, kljub drugi veri in drugačnemu načinu življenja.

Tretji dan smo prek 3900 metrov visokega sedla Maure La dosegli slovito pokrajino Dolpo. Kar mimogrede smo se povzpeli na tri razgledne štiritisočake nad sedlom. Očaral me je izjemen pogled na pogorji Patarasi in Kanjirova Himal. Lepi, strmi, tudi alpinistično zanimivi šesttisočaki, kot nalašč za kako manjšo odpravo v ta skoraj neraziskani del Himalaje.

V Kaigaonu na 2700 metrih smo taborili na idiličnem otočku sredi reke Bheri Nadi, naslednji dan pa zagrizli v strmino proti 3800 metrov visokem sedlu Balangra La. Z Ivčem sva mimogrede skočila še na lep razgledni vrh, 4500 metrov visoki Jarine Kadh, a z razgledom ni bilo nič, saj so naju ovile megle in je padlo celo nekaj zrn sodre. Med sestopom sva se izvila iz njih in pozno popoldne dosegla že postavljen tabor na 3400 metrih. Spremljevalno moštvo je ujelo svoj ritem in vse je teklo, kot je treba.

Spet 1300 metrov navzdol v dolino reke Tili Beri Nadi in zgodovinskega Tripurakota z mogočno trdnjavo na griču nad mestom. Povsem tibetanska pokrajina in naselja, a vendar prevladujejo tukaj hindujci. Dan kasneje, v nekaj urah hoje ob reki, smo dosegli Dunai, okrožno središče pokrajine Dolpo, na višini 2200 metrov. Naselje je z eno besedo – slikovito. Namesto parkirišč za avtomobile so po vsem naselju razporejena parkirišča za osle, mezge, konje in zopkije – mešance med govedom in jakom. Vsa so bila polna. Dunai je pomembno vozlišče trgovskih in transportnih poti. Trgovci, ki v majhnih prodajalnah, odprtih na ulice, prodajajo vse, kar potrebuješ in še veliko več tistega, česar ne, so bolj ali manj spretni pri svojem poslu.

Kupovanje po himalajsko

Pri prijazni, priletni domačinki sem se skušal oskrbeti z dvema dodatnima podlogama za spanje. A gospa ne le, da ni znala angleško, tudi po nepalsko mi ni znala povedati, koliko podloga stane. Celo večnost je brskala po nekem predalu v zadnjem delu trgovine in nazadnje, že kar malo upehana, predme položila različne bankovce, ki so sestavljali ceno 315 rupij, kar znese slabe tri evre. Stvar je bila videti dobljena, a dopovedoval sem ji, da bi rad dve podlogi. Z vzdihom se je zavlekla v ozadje trgovine in še naprej kopala po predalu za novimi rupijami. Trajalo je naslednjih pet minut in potem je končno, že vidno izčrpana, predme namestila 700 rupij! Z veseljem sem ji plačal in nič nisem spraševal, zakaj je pri njej 2 krat 315 kar 700. Himalajska matematika, pomanjkanje pravih bankovcev ali pa le občutek, da tudi ona trdo dela za svoj denar. Tako nenavadnega in po svoje ljubkega načina nakupovanja še nisem doživel.

Dan kasneje smo se vzpeli na planino Essy, 3750 metrov visoko. Pred nami je bil najvišji prelaz na naši poti, Jung La, ki meri spoštljivih 4530 metrov. Prek njega naj bi naslednji dan iz Dolpa prestopili v pokrajino Rukum, od koder so doma naši spremljevalci. Veseli so bili, da so tako blizu doma, in pred šotori je prvič zagorel velik taborni ogenj. Le vreme je bilo malo bolj kilavo, tako da smo nekaj časa kar pod dežniki sedeli ob prijetni toploti in očarani strmeli v plamene.

Jutranje sneženje nas je prisililo v dan počitka. Bakti je predlagal, da gremo naslednji dan karseda zgodaj naprej, ko bo sneg še pomrznjen, da se oslom ne bi preveč prediralo. Ob enih me je prebudilo ropotanje sodre po šotoru, ob petih pa je bilo jasno! V nekaj minutah smo bili pripravljeni. Z Baktijem sva pohitela po zasneženem žlebu navzgor proti sedlu, ves čas pričakujoč kakšen zaplet, a ga k sreči ni bilo. Nori razgledi na Kanjirova in Čuren Himal, katere vrhovi segajo že krepko čez 7000 metrov.

Rastlinska viagra

Med čakanjem na ostale mi je Bakti pripovedoval, da vsako leto maja in junija prebivalci njegove vasi pridejo sem na te višine nabirat yarsagumbo (Cordiceps sinesis). Imenujejo jo tudi poletna rastlina in zimski insekt. Podzemne gosenice iščejo simbiozo z majhnimi gobami stožčaste oblike. Z glavo se zarinejo v njihov spodnji del in ga potiskajo ven iz zemlje, vse dokler se pri tem ne zadušijo. Ta redka mešanica rastline in živali uspeva na višinah nad 3500 metri. Posušena yarsagumba zdravi zobobole, glavobole in sploh vse bolezni. A ne le to. Predvsem Kitajci verjamejo, da zdravi impotenco. Bila naj bi prava himalajska rastlinska viagra!

Povpraševanje po njej je tolikšno, da kilogram posušene zeli odkupujejo po 1500 dolarjev, a cena še naprej skokovito raste. Zato se ne le prebivalci Baktijeve vasi, ampak tudi drugih, za čas nabiranja z družinami vred preselijo na te višine in si ustvarijo prave višinske vasi. Takrat v teh pokrajinah ne moreš dobiti nosača, saj vsi raje nabirajo yarsagumbo. »Lahek posel in velik denar,« kot pravi Bakti.

Vesel sem za te ljudi, da si s tem dodatnim zaslužkom lahko nekoliko olajšajo težko življenje, ne morem pa verjeti, da je vse skupaj res tako, kot je pripovedoval Bakti. Pred tremi leti so mi v Manangu domačini podarili zavojček te posušene zeli, a mi je doma obležala v predalu. Morda pa sploh ne vem, kakšno bogastvo hranim doma …

Z Ivčem sva stisnila lep pettisočak na levi. Zaradi novega snega in nekaj zračnih prehodov sva morala biti v zgornjem delu kar malo pazljiva, potem pa sva le dosegla najvišjo točko. Višinomer je kazal 5050 metrov. Daleč na vzhodu sem skozi oblake slutil zahodno steno 8167 metrov visokega Daulagirija, a nisem bil povsem prepričan. Do tja je še dober teden hoje.

Lagodno sem se za vsemi spuščal navzdol. Lotevala se me utrujenost in sicer lepa, a dolga dolina Madjila mi je bila kar malo odveč. Še toliko bolj, ko sem se moral dvigniti dobrih 200 višinskih metrov na naslednje sedlo. Tudi sestop na drugo stran je bil videti dolg, a mi ga je popestrilo lepo rogovje slovite modre ovce, ki sem ga našel ob komaj vidni stezi. Modra ovca (Pseudosis nayaur), sorodnica našega gamsa oziroma košute, je zaščitni znak tega dela Himalaje. Odrasel primerek tehta od 60 do 70 kilogramov. Modro ovco krasijo lepi rogovi in sivo modrikasta dlaka, po kateri je tudi dobila ime. Je prava trofeja za lovce, tako zaradi rogov kot kožuha pa tudi zaradi dragocenega mesa. V lovskem parku Dorpatan, skozi katerega smo šli čez nekaj dni, jih za lepe denarje lovijo petičneži z vseh koncev sveta. Meni pa je glavna trofeja, rogovi, tu kar sama, brez streljanja, padla v naročje. Vzel sem jih s seboj za spomin na te samotne, od ljudi in bogov pozabljene kraje.

Svet je ena sama restavracija, v kateri nenehno jemo drug drugega. In res je, da je človek pri tem najhujši plenilec.

Lunapark na planoti

Ko sem pogledal čez rob na naslednjo visokogorsko planino pod mano, sem bil za hip prepričan, da se mi blede. Od višine, utrujenosti in še česa. Sredi divjine, sredi ničesar, do najbližje vasi je od tod najmanj tri dni hoje, je stal kovinski stvor, ki je od daleč spominjal na orjaški ventilator. Ko sem povsem osupel prišel bliže, sem spoznal, da gre za pravo zabaviščno kolo iz lunaparka! Kovinsko kolo premore šest dvosedih klopi in te med vrtenjem ponese kakih pet metrov visoko. Se mi res blede, sem se spraševal.

Ko sem se ozrl okoli in opazil veliko količino živalskih iztrebkov in nekaj ostankov kamnitih zidov, me je prešinilo, da sem na območju ene od višinskih vasi, ki jih maja in junija poselijo nabiralci yarsagumbe. Da odraslim in otrokom ne bi bilo preveč dolgčas med nabiranjem, so si sem gor, na višino 4200 metrov, prinesli razstavljeno zabaviščno kolo in ga ponovno sestavili. Kakor sem bil prvi hip še naprej osupel, pa sem postajal vse bolj navdušen nad igrivostjo domačinov. Zaslužek, ki ga prinaša nabiranje, ne porabijo le za preživetje, ampak poskrbijo tudi za svojo zabavo in dobro počutje. V vseh 43 letih mojega zahajanja v Himalajo česa tako kontrastnega še nisem doživel.

Dvesto metrov niže, ob rečici Saure kola, smo spet postavili šotore na travnatem otočku. Ponoči je zapadlo nekaj centimetrov snega in namesto v idilično zelenilo smo se prebudili v malo manj idilično belino. Pred nami je bilo še eno visoko sedlo, ki ga sploh ni na zemljevidu. To je 4510 metrov visoki Panidal La. Prek njega smo se spustili v prepadno dolino reke Sen kole in smo se ob njej tik pred izbruhom neurja s sodro utaborili.

Krščanski otoček sredi morja budizma in hinduizma

Tisočmetrski spust v dolino reke Nipare kole in nazaj na 3200 metrov visoko planino Kajam, kjer nas je čakalo še eno presenečenje. Na strehah dveh planšarij smo opazili nekakšne, vsaj zdelo se mi je, okrasne križe. Ko sem vseeno povprašal domačine iz rodu Magar, ali so hindujci ali budisti, so mi z nasmehom odvrnili, da so kristjani! Spomnil sem se ameriškega misijonarja, očeta Morana, ki je pred desetletji v Katmanduju vodil katoliško osnovno šolo. Kljub zagnanosti in predanemu delu z mladimi je črnogledo ugotavljal, da na nepalskem podeželju krščanstvo kot religija nima nobenih možnosti. A glej čudež! Tu, v popolni divjini, smo naleteli na krščanski otoček sredi morja budizma in hinduizma.

Nekoliko bolj urejena pot nas je naslednji dan spomnila, da smo prestopili mejo lovskega rezervata Dorpatan. Lova iz užitka nisem nikoli razumel. A kot mi je povedal Bakti, imajo zaradi lovcev domačini delo in država dodaten zaslužek. Lovec odnese domov le rogovje, kože ustrojijo, meso pojejo. Res je svet ena sama restavracija, v kateri nenehno jemo drug drugega. In res je, da je človek pri tem najhujši plenilec. S stališča živali pa nisem več čisto prepričan, kaj je bolje. Živeti recimo na kokošji farmi, kjer je od rojstva do smrti vse skupaj en sam pekel, ali pa svobodno živeti v naravi, kjer ti, upam, da dobro merjen strel, v trenutku prekine življenje?

Visokih sedel še ni bilo konec. Iz Tankurja na 3300 metrih smo se ponovno dvigali. Najprej na 4100 metrov visoki Palangra La, potem pa daleč proti vzhodu na 4160 metrov visoko sedlo Daha La. Malo nas je zbegal kar strm sestop na drugo stran. Našli smo ga še pravi čas, da smo na hitro postavili šotore, in spet nas je zajela sedaj že kar običajna nevihta s sodro.

A jutro je bilo jasno in pot pred nami do 4000 metrov visokega sedla Notargaun La je bila kot v pravljici. Zasnežena planota, na kateri se je pod močnim soncem topil novozapadli sneg, in razgled, kot da ni s tega sveta. Dosegli smo sedlo in se po lahkem grebenu usmerili proti 4200 metrov visokemu razglednemu vrhu. Na desni je padal pogled prek razbrazdanih predgorij prav do indijske ravnine. Na levi zadaj smo komaj še slutili verigi Patarasi in Kanjirova Himala, od koder smo prišli. Vzporedno z nami so bili kot na dlani sedemtisočaki Pyuta in Čuren Himala, pred nami pa vseh šest vrhov skupine Daulagiri. Med le petnajst kilometrov oddaljenima vrhovoma Daulagiri I (8167 metrov) in Daulagiri II (7753 metrov) je lepo videti najglobljo dolino na svetu. Dolinsko dno med njima je na višini 3600 metrov. Več kot štiri tisoč metrov relativne višinske razlike. Desno pa je začaral pogled na gigantsko verigo skupine Anapurn, kjer najvišja doseže 8091 metrov. Na jugovzhodu se je izza nje kazal dvoglavi vrh Mačapučareja. Nekaj čez 7000 metrov visoki »Ribji rep« je ena najbolj drznih, elegantnih in zahtevnih gora na svetu. Kot bi hodil skozi sanje.

Srečno novo leto 2075

S sedla Chantung La smo se spustili v istoimensko naselje na višini 3100 metrov. Na koncu etape nam je nasmejani Bakti voščil srečno novo leto! Štirinajstega aprila 2018 je baisak, uradni prvi dan novega leta za ves Nepal, kjer se začenja že leto 2075. Še en dan po izjemno lepi, skoraj ravni dolini reke Uta Gange. Na sicer idilični planini Jaljala nas je ujelo novo neurje. Kar z lončki za kavo smo metali vodo iz šotorov. A kaj dosti se nismo sekirali, saj je bil pred nami zadnji dan hoje.

Lepo jutro in vzpon na res zadnje sedlo na naši poti, 3415 metrov visoki Jaljala La. In potem nova pravljica. Dve uri smo se skozi morje cvetočih rododendronov spuščali proti reki Myagdi, v kateri smo si dodobra namočili otrple in razbolele noge. Za naseljem Lamsung sem ves čas pogledoval proti levi, kjer se bo naša pot spojila s tisto, po kateri sem pred dvajsetimi leti prikorakal izpod Daulagirija. Ko sem dosegel stičišče poti, sem bil kar malo ganjen. Uspelo mi je podaljšati prečenje Nepala v smeri vzhod–zahod, od vrha 8586 metrov visoke Kangčendzenge vse do Jumle! Stik s potjo pod Daulagiri me je spomnil, da je tod pred 64 leti že hodil prvi slovenski himalajec Dinko Bertoncelj kot član argentinske odprave na takrat še neosvojeni Daulagiri I.

Za mostom na drugi strani reke so me pričakali prijatelji. Objeli smo se. Lepo smo dokončali načrtovano pot. Naslednji dan nas je iz nekaj sto metrov oddaljene Mune lokalni avtobus odpeljal do Darbanga. Tam pa nas je čakal naročeni prevoz do Benija in naprej do Pokare.

V veselem, sproščujočem popoldnevu, ki smo ga preživeli v vaški gostilnici s tako nizkim stropom, da se nismo mogli normalno zravnati, sem našel čas tudi za malo statistike. V osemnajstih dneh nam je uspelo prepešačiti za 160 kilometrov zračne črte dolgo pot po razgibanem zahodnem Nepalu. To je 18 odstotkov celotne zračne dolžine države. Dejansko prehojene poti je bilo za dobrih 360 kilometrov. Pri tem smo opravili dobrih 13.000 višinskih metrov navzgor in 13.500 navzdol. Prekoračili smo šest sedel, višjih od 4000 metrov, se povzpeli na en pettisočak in kar sedem štiritisočakov. V vseh osemnajstih dneh smo na poti srečali le tri tujce.

A to je le bolj ali manj zanimiva statistika. Tisto, kar šteje, so bila srečevanja z domačini, njihovimi navadami in načinom življenja, ki v marsičem tako zelo odstopa od našega. In čedalje manj sem si na jasnem, za koga je to dobro ali slabo. To je bila osemnajstdnevna »strokovna ekskurzija«, polna novih izkušenj in spoznanj. Naporen, a zato še toliko bolj čustven stik z meni tako ljubo deželo, za katero postajam vse bolj prepričan, da je zaradi njene osupljive lepote nikoli ne bom mogel do konca prehoditi.

Tekst in foto Viki Grošelj