Janez Pikon: Od Ratitovca do Bogatina se v grebenu zvrstijo vrhovi, ki visoka temena le malo molijo čez enakomerno sleme. 
Mogočno in visoko zaporo med Gorenjsko in Primorsko tvori tudi Matajurski vrh. Primorska stran je bolj strma od bohinjske, kjer segajo gozdovi visoko v robe s številnimi planinami. Gorski travniki pogosto sežejo visoko pod greben. Zjutraj dosežemo gorsko vasico Stržišče (801 m) in zahodno nadaljujemo v smeri zaselka Lonik (720 m), ter višje sedlo Mrhek (946 m), odkoder se povzpnemo na Stržiško planino (1345 m) do razglednega gorskega travnika na planini in predelom Seneke. Vzemi vse, kar ti življenje ponuja, torej gremo v smeri Stržiške planine in lovske koče na razglednik, kjer široki pogled zajame vasi od Kala, Stržišča in se ustavi na Golakih.
Opazujemo visoke vrhove vzhodno iz smeri Črne prsti (1844 m), ki si sledijo s prvim robatim vrhom Jež (1785 m) nad Vratci in Četrt (1832 m) s travnatim temenom, ter globeljo Žalostnica, ki se dolgo v pomlad ponaša s snežno zaplato v globeli, nadalje si sledijo nižji Nos in Rob v grebenu ob Konjskem vrhu (1879 m), ter Poljanski vrh (1897 m) in Matajurski vrh (1936 m).
Skozi gozd nas vodi neoznačena in bleda stezica pod našo današnjo strmino, kjer vsako zimo na novo odtrgane travnate ruše, manjše drevje in grmičevje odnese snežni plaz. Oblaki delno zakrijejo sonce na pobočje z ogromno rož! Od avrikljev, encijanov, slečnika z resjem, anemone, oklepi ... in snežišča ob vzhodnem robu gore vse pod greben. Dosežemo sedlo in nadaljujemo zahodno na Matajurski vrh, ki ga rahlo še objema megla. Vrh je travnat in rahlo okrogel z velikim obmejnim kamnom in širokim razgledom na sosednji Veliki in Mali Raskovec, Rodico, obsežen Poljanski vrh s travniki planinskega cvetja, zato daljši počitek, bolj za užitek si privoščimo na gori. Vzemi vse, zanemari oblake in sprejmi tople sončne žarke, a na strmini pazi na svoje korake. Nad strmino, po kateri sestopimo po mehki in ravno prav suhi travi in zemljini, ko je sem in tja posuto majavo kamenje. Srečno sestopimo do lovske koče na Stržiški planini in se vrnemo do izhodišča na sedlo Mrhek.
Da pa bo dan popoln, opravimo še obisk pri sorodnici Veri v vasici Lonik. Osamljena kmetija sredi gozda je kot mala graščina na pomolu med dvema globokima grapama, kjer so včasih pokošeno travo z žičnico spravili iz globeli na vrh travnika. V oddaljeni grapi so namestili vodno kolo in pogonsko jeklenico, ki je zaobjela leseno kolo z lesenimi zobniki in opravila prenos vodne moči na nosilno jeklenico, s katero so manjši voziček, obložen s senom spravili navzgor iz strme grape. Lično domačijo krasi »garteljc« z množico cvetja okrog Verine domačije. Zemlja je »zemlja,« kdaj pa kdaj pomladi gospodinja prenese zemljo zopet na vrh strme njive, katere mehkoba med prsti gladko in toplo polzi, občutno bolj prijetno, kot ob morju na poletni plaži z mivko. Njeni pridelki na njivi in »v flančneku« pa so skrbno zaščiteni pred plenilci. Skratka navdušeni nad prisrčnostjo gostiteljice se le nekako poslovimo in zapustimo njeno domačijo v vasici Lonik in se prijetnih vtisov vrnemo preko Soriške planine v domači kraj.
Janez Pikon