Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Princeskaste peripetije

ponedeljek, 4. junij 2018, ob 05:28, Mojca Stritar Kučuk, ogledov: 558

Mojca Stritar Kučuk: O žabah, balerinkah, policajih in Peči.

Priznam, z najnovejšo hčerkino strastjo imam nekaj težav. Moja Tastarejša se trenutno namreč ukvarja predvsem s tem, da je "gasilka-reševalka-zdravnica-PRINCESKA-PEPELKA-baletka-frizerka-lubica" - predvsem in samo prečudovita, prelepa princeska. Meni so rožnato-metuljčkaste zadevščine nekoliko tuje, in če bi morala izbirati, bi se raje odločila za gasilski dizajn, še raje pa za kaj tretjega … Dodaten problem je, da si punca prekrasen stajling razlaga tako, da nase navleče VSE modne dodatke, ki jih ima. Torej ima na glavi elastiko, dve navadni špangi, dve špangi z veliko pentljo, tri špange z dolgimi, tankimi roza kitkami, kronico in obroč za lase. Naenkrat. V svoji okolici žanje nejevero (sosedo jo je nekoliko presenečeno vprašala, na kateri nobel prireditvi je bila, ko se je tako uštimana žogala po ponevihtnih lužah) in občudovanje (kolegice iz vrtca so menda očarane nad njeno "lepoto"), doma pa trenutna razvojna faza - sem mislila, da se ji bomo izognili, ampak očitno je vkodirana v ženski genski zapis - botruje marsikateri peripetiji.

Recimo:

Peripetija št. 1: žabji cirkus

Zjutraj sem v desetih minutah, v katerih sem Tastarejšo božala, ji prigovarjala in jo drezala, pa od nje še ni prišel znak, da je med živimi, nanjo že navlekla čisto nove, turkizno-roza-rumeno-bele pajkice. Upala sem, da bom s tem prelisičila morebitni odpor, in seveda sem imela pripravljeno nakladaško utemeljitev, zakaj je ta barvni vzorec kot nalašč. Ko se je Tastarejša le začela kotaliti po postelji, se je pretegovanje hitro sprevrglo v norenje.

"Hočem ta lepe žabice!" Tiste roza, z vijoličnimi samorogi, ki jih je imela prejšnji dan pod svojo frfotavo roza oblekico.

"Žabe so bile umazane in so v pranju," sem ji pojasnila. Čista resnica, je pa tudi res, da ji jih v tej vročini v nobenem primeru ne bi dala.

"Ampak jaz hočem žabe!"

"Sušijo se na podstrešju, ker so mokre."

"Bom mela pa mokre!!"

"Zeblo te bo v njih."

"Ne bo me zeblo! Hočem žabice!!!"

"Poglej, kake lepe nove pajkice imaš. Malo so turkizne, pa roza za princeske, pa rumene za gasilce …"

"Te pajkice so grde! HOČEM ŽABE!!!!!"

Poskusila sem jo zamotiti in ji prinesla druge, čisto roza pajkice.

"Ne, pajkice so grde! Hočem žabe!!!!!!!"

Saj uganete, kaj je sledilo. Tri četrt ure cepetanja, kričanja, metanja po tleh, utapljanja v smrklju, neumornega ponavljanja mantre o žabah, slačenja in tolaženja v naročju. Mali je solidarnostno malo vreščal in zmedeno korakal po dnevni sobi - ubogi revež je bil lačen, ker v džumbusu njegov zajtrk ni prišel na vrsto. Sčasoma nam je le uspelo priti v vrtec. S Tastarejšo sva dosegli celo nekakšen komprompis, kar je dobrodošla novost - sprijaznila se je s pajkicami, ampak s tistimi roza, ki jih je imela pod vso princeskasto feršterkerijo.

Peripetija št. 2: balerinke in policaji

"A sem lepa?" me je vprašala Tastarejša, ko je na izhodišču ture na Peč oz. Tromejo nad Ratečami iz avta skočila našemljena kot indijanska princesa (z roza kitkami na glavi).

Nisem je ravno šparala: "Ne. Preveč stvari imaš na sebi."

Kar presenečena sem bila, ko je moj stilistični nasvet deloval in je pristala na to, da smo kronico in obroč za lase spravili v nahrbtnik. Še bolj pa sem bila presenečena, kako učinkovit je bil protibalerinkasti argument. Tastarejša je namreč oznanila, da bo hodila v prekrasnih balerinkah, ki sem jih zadnjič privlekla iz lidlhoferja (tistih z roza bleščicami ji vendarle nisem nabavila - tako rada je pa kljub vsemu nimam). Jaz sem ji na to (podlo) natvezila: "Lahko se zgodi, da srečamo kakega policaja, in potem bova midva z atijem dobila kazen, ker se po hribih ne sme hoditi v neprimernih čevljih, kakršne so balerinke."

Čista laž, jasno. Če bi se na hribu že znašel mož v modrem, bi nas kvečjemu opozoril, in zaradi laži imam gigantsko slabo vest (kot človek liberalnih nazorov imam presenetljivo krščansko moralo). Delovala je pa izvrstno. Tastarejša je takoj pristala na to, da se preobuje v gojzarje, seveda pod pogojem, da balerinke nesemo s sabo. Na vrhu, na meji treh držav, smo ji dopustili, da si da duška v popolni princeskasti opravi, pred sestopom pa se je še enkrat pozanimala, ali res obstaja nevarnost, da srečamo kakega policaja.

"Res, res," sem ji zagotovila in potem je varno sestopila v spodobnih hribovskih čevljih.

Pa saj mi organi pregona ne bodo preveč zamerili. Mogoče sem ji s tem vlila nekaj nezasluženega strahu pred to cenjeno institucijo, sem pa poskrbela za večjo varnost na poti! A si predstavljate, koliko davkoplačevalskega denarja smo s tem prihranili?

Tehnični podatki za Alenko, Katjo in ostale zainteresirane

Peč (1508 m), Karavanke nad Ratečami

Iz Rateč se peljemo za tablami Peč po makadamu, ki je višje vedno slabši. Parkiramo pod vršnim delom Peči, malo nad ovinkom, kjer se cesta usmeri izrazito desno (table "Krajša pot" za Peč). Po tej, krajši poti je do vrha ok. 45 minut ali 31 oštevilčenih ovinkov. Pot je mehka, večinoma v prijetni smrekovi senci in ne prestrma, med sestopom pa si lahko privoščimo nekaj bližnjic.

Oznake: ČezTriGore
eXTReMe Tracker