Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Prehiteli

14.05.2018
Prehiteli Titov rojstni dan in osvojili Everest

Vzpon na Everest je Slovenijo postavil med svetovne legende. Foto: AP


Jugoslovansko odpravo je sestavljalo 21 slovenskih in štirje alpinisti iz drugih republik. Foto: arhiv Dela

torek, 15. maj 2018, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 1487

Slovenske novice - Tina Horvat: ... Titov rojstni dan in osvojili Everest

13. maja 1979 sta na vrh sveta kot prva Slovenca stopila Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik
Čeprav še ni bilo interneta in mobilne telefonije, so v eks Jugoslaviji že čez pol ure izvedeli za uspeh

LJUBLJANA • Na včerajšnji dan pred 39 leti smo se Slovenci z zlatimi črkami vpisali v svetovno zgodovino, saj je takrat še jugoslovanska odprava, a v glavnem sestavljena iz Slovencev, po prvenstveni smeri, ki je še danes najtežji pristop, osvojila Mont Everest. Toda če vzpon na najvišjo goro sveta dandanes ni več nič posebnega, saj jo oblegajo množice brez alpinističnega znanja, le s pomočjo vodnikov in nosačev, je bilo tistega 13. maja 1979, ko sta nanjo kot prva Slovenca stopila Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik, to nekaj čisto drugega.

Osvojite ga 25. maja!

Jugoslovani so se osvajanja Everesta lotili zelo velikopotezno, dotedanje lažje smeri jim namreč niso bile noben izziv.
Zahodni greben, ki je mnogo bolj zahteven od jugovzhodnega, kjer poteka tudi prvopristopna, najlažja smer, je zahteval izjemno dobro logistiko in organizacijo, ogromno denarja ter seveda izjemno dobro ekipo alpinistov. Vse to se je zbralo v obliki vodje odprave in največjega stratega slovenskega himalajizma v sedemdesetih in osemdesetih letih Toneta Škarje, s pomočjo podpore političnega vrha takratne Jugoslavije ter, ne nazadnje, v obliki 21 slovenskih vrhunskih alpinistov in štirih iz drugih republik, skrbno izbranih najboljših med najboljšimi, da so uresničili to veliko dejanje, ki je iz njih naredilo narodne heroje. To so postali po vrnitvi v domovino, čeprav niso izpolnili želje, ki jim jo je prišepnila takratna oblast. Ta jim je namreč namignila, da bi bilo idealno, če bi zgodovinski korak načrtovali in izpolnili kar na Titov rojstni dan, to je na 25. maj.

Titov rojstni dan so sicer prehiteli za 12 dni, šlo pa je za izjemno tehnično in tudi sicer zahteven izziv. Imeli so več sto nosačev in 25 šerp, okoli 20 ton opreme. Na gori so »delali« več kot en mesec, kar 45 dni, postavili so pet višinskih taborov in tako rekoč sami napeljevali vrvi, in to kar 11 kilometrov. Vreme ni bilo najlepše, če je bilo sončno, je pihal orkanski veter, ali pa je bilo oblačno, megleno in je snežilo. Štremflju in Zaplotniku je uspel šele tretji poskus osvojitve vrha, prej sta poskusili dve navezi, a sta se morali zaradi ozeblin in orkanskega vetra vrniti. Za njima so na vrh prišli še Stane Belak - Šrauf, Stipe Božić in Angh Phu, vendar se je njihov vzpon tragično končal s padcem slednjega čez zahodno steno.

Nejc dal Andreju prednost

Kljub temu da je Phujeva smrtna nesreča zelo zaznamovala jugoslovanske alpiniste, pa se je novica o uspehu v domovini s pomočjo radioamaterjev razširila kot blisk. Od Vardarja pa do Triglava so ljudje vseh narodnosti, poklicev, starosti in obeh spolov spremljali alpiniste in njihovo napredovanje, kar je bilo za tiste čase, ko še ni bilo mobilne telefonije in svetovnega spleta, prav neverjetno. Menda je edino Tomaž Humar kasneje dosegel takšno priljubljenost, seveda le v okviru Slovenije, kot so jo takratni jugoslovanski alpinisti.

»Res smo se počutili, kot da smo narodni junaki, to je v tistih časih veliko pomenilo. Prav neverjetno je bilo tudi, kako hitro so se novice širile s pomočjo radioamaterjev. Moja žena je že čez pol ure vedela, da sem bil na vrhu,« se veličastnih dni spominja Andrej Štremfelj, ki se poleg preostalih vrhunskih dosežkov lahko ponaša tudi s svojevrstnim rekordom – je prvi Slovenec in prvi, ki je nekaj let kasneje v paru, z ženo Marijo Štremfelj, stopil na najvišjo goro. Kako pa bi po 39 letih opisal tiste občutke na vrhu sveta? »Res je bilo fenomenalno, ko sva dojela, da sva na vrhu, a je zelo kratko trajalo. Malo sva se trepljala po ramenih in malo jokala pa srce nama je od veselja hitreje utripalo. Ko je Nejc novico sporočil v bazo, pa se je zaslišalo huronsko vpitje ... A midva sva morala še dol, zato nisva mogla ravno dolgo uživati na vrhu,« pripoveduje.

Čeprav je bil to ekipni uspeh, saj so se vsi člani odprave nagarali za vrh in se tudi brez vsakršne zavisti počutili, kot da so bili na njem, Andreja še povprašamo, kdo je dejansko prvi stopil na vrh sveta. To se mu sicer sploh ne zdi pomembno, saj v alpinizmu vzpon velja za oba člana naveze, ne glede na to, kdo ga je dejansko prvi končal, a vendar nam razloži, da sta pred Everestom že skupaj osvojila osemtisočak Gašerbrum in tam je Nejc naredil zadnji korak na vrh, zato mu je na Everestu prijazno odstopil prednost in rekel, da je zdaj Andrej na vrsti.

Vrh za bogate gospodinje

Kako velik podvig je bila osvojitev Everesta po Zahodnem grebenu, pove podatek, da so smer v 39 letih številne odprave poskusile ponoviti, a je dejansko uspelo le Bolgarom leta 1984, vendar se je vodilni alpinist Hristo Prodanov pri tem smrtno ponesrečil. Jugoslovanska oziroma slovenska smer je zato obveljala za eno najtežjih, nekateri trdijo celo, da je najtežji pristop na Mount Everest, kar naš alpinizem uvršča v svetovni vrh.

Po 13. maju 1979 je še 13 Slovencev in ena Slovenka stalo na vrhu najvišje gore, za Marka Lihtenekerja pa je bil vzpon usoden in od leta 2005 še zdaj leži nekje na v led uklenjenem pobočju.

A Everest že dolgo ni več sanjska gora vrhunskih alpinistov, spremenil se je namreč v cilj gornikov brez alpinističnih izkušenj, ki se za denar pustijo gor pripeljati gorskim vodnikom, višinske šerpe pa jim kuhajo čajčke in nosijo opremo. »Dandanes lahko že vsaka bogata gospodinja osvoji Everest, kar v kolonah jih vlečejo gor. Nihče od njih sploh ni sposoben priti na vrh brez vodnika, ker še poti do baze ne bi našli, ne znajo niti prečkati ledenika in bi padli v prvo razpoko. Zato imajo nešteto šerp in vodnikov, da jih dobesedno vlečejo na vrh. Če bi ljudje vedeli, da kupljen vzpon na Everest z vodnikom po normalni poti ni prav nič posebnega, ne bi šel nihče od teh 'alpinistov' gor, saj tega ne počnejo zaradi vrha samega, ampak zato, da v očeh drugih veljajo za osvajalce Everesta in se vpišejo v častni klub,« je že leta 2003 v intervjuju za Ono dejal legendarni alpinist Reinhold Messner.

Tina Horvat  

Oznake: HIM, VTG, ZGO
eXTReMe Tracker