Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Planinski vestnik - maj 2018

 5 2018
Kazalo objav v vseh letnikih PV

Arhiv PV: objava celotnih številk (PDF)  

Ines Papert med prvenstvenim vzponom na Mount Waddington v Kanadi
Foto: Paul McSorley

 

ponedeljek, 14. maj 2018, ob 05:30, Dušan Škodič, ogledov: 593

Tema meseca: O planinskih poteh in ljudeh, ki zanje skrbijo / Treking okoli Mont Blanca / Novi predsednik PZS / Planinska doživetja ... 

Uvodnik: Kje so tiste stezice. Zdenka Mihelič

TEMA MESECA 
Kako so nastale planinske poti. Jana Remic, Zdenka Mihelič

TEMA MESECA 
Izjemni radovljiški markacisti. Jana Remic

TEMA MESECA 
Številni izzivi markacistov. Zdenka Mihelič

TEMA MESECA 
Na hrbtih opreme za žakelj cementa. Zdenka Mihelič

RAZMIŠLJANJE  
Trenutek. Marko Mavhar

INTERVJU
Ines Papert. Mire Steinbuch

TREKING
Razgibana in dolga pot. Lidija Zajec 
Okoli Mont Blanca. Andrej Gazvoda 

PLANINSKA ORGANIZACIJA 
Jože Rovan na čelu planinske organizacije. Zdenka Mihelič

DOŽIVETJE 
Bivakiranje v negotovosti. Damjan Slabe

Z NAMI NA POT 
Družinski izleti v okolici Tržiča. Mojca Stritar Kučuk

VZGOJA 
Zakoplji, spakiraj, razmaži ali odvrzi? Mateja Pate

ZDRAVJE 
Bistra studenčnica: piti ali ne piti? Barbara Šoba Šparl

KOLUMNA  
Strah ima bujno domišljijo. Mateja Pate

ZGODOVINA  
90 let Planinskega društva Mežica. Uroš Podovšovnik

ČRNA GORA  
Okus mehkobe pršiča. Andrej Trošt in Jovan Šibalić

ZGODBA  
''Ta aparat vam je padel v morje.'' Miro Štebe

PLANINČKOV KOTIČEK 
Spomladanske težave medveda Dema. Kristina Menih

GORSKO REŠEVANJE  
Analiza nesreč v letu 2017. Matjaž Šarkezi

ZGODOVINA 
240-letnica prvega pristopa na Triglav. Martin Šolar

GEO IZLET 
Črmošnjiška dolina. Rok Brajković

NOVICE IZ VERTIKALE 
NOVICE IZ TUJINE 
ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE 
LITERATURA 
PLANINSKA ORGANIZACIJA 
NOVICE 
SLOVENSKI PLANINSKI MUZEJ 
TRIGLAVSKI NARODNI PARK 
V SPOMIN 


Uvodnik: Kje so tiste stezice

Na tokratni turi sem bila še posebej pozorna na planinske poti, na njihovo urejenost, označenost, na postavitev usmerjevalnih tabel na mestih, kjer bi lahko odjadrala v napačno smer. Lahko samo rečem, kapo dol. Na vseh mestih, kjer sem ravno dvignila pogled, da pobrskam po spominu, ali sem še na pravi poti, in katero pot ubrati na razpotju, je bila tu markacija, ta rdeče-bela prijateljica, in me usmerila k tokratnemu vrhu. Pot je bila očiščena in prehodna kljub hudi zimi, zato je bilo pravo veselje stopati vrhu naproti.
Vem, ni povsod tako. Nekaterih poti, na našo srečo so redke, skoraj ne moremo več imenovati tako, ker jih načenja zob časa in prerašča grmičevje. Pogosto je vzrok v premajhnem številu ljudi, ki bi lahko poskrbeli, da bi poti ponovno zaživele in razveseljevale pohodnike. A v splošnem so naše planinske poti med najlepše urejenimi in markiranimi planinskimi potmi v Evropi in verjetno tudi na svetu, kar nam priznavajo gorniki tujih držav. Naša planinska društva in markacisti zanje skrbijo na najboljši možni način. To pa seveda za nas še ne pomeni uspešne ture.
Podajmo se le na poti, ki smo jim dorasli in nanje pripravljeni psihično, fizično, z opremo, ki jo potrebujemo in znamo uporabljati, že doma pa proučimo tudi potek poti z vsemi značilnostmi. Planinska zveza Slovenije, krovna organizacija vseh gornikov, je uredila kataster planinskih poti. Vse so zabeležene, popisane, premerjene s sistemom GPS in shranjene v geografskem informacijskem sistemu. Zadnji podatek pravi, da imamo v Sloveniji 10.064 kilometrov markiranih planinskih poti. To je 1,5-krat toliko kot vseh kilometrov avtocest, hitrih, glavnih in regionalnih cest skupaj. Pri čemer naši markacisti za vse planinske kilometre poti skrbijo prostovoljno in v svojem prostem času.
Zanimiva se mi je zdela tudi primerjava števila markiranih poti, članov planinskih organizacij v Nemčiji in Avstriji ter velikosti držav. Planinska zveza Nemčije (DAV) ima po zadnjih podatkih 1.237.810 članov (21,7-krat toliko kot PZS, ki jih ima 57.148), država je po površini 17,6-krat tolikšna kot Slovenija, DAV pa ima le 30.000 kilometrov planinskih poti. Avstrija je nekaj več kot štirikrat tolikšna kot Slovenija, največja planinska zveza v Avstriji (ÖAV) s 545.000 člani (9,5-krat toliko kot PZS) pa premore le 26.000 kilometrov planinskih poti. Naša dežela je z markiranimi potmi dejansko prepredena po dolgem in počez. Zato sem še posebej vesela, da imamo v naši planinski organizaciji tako marljive markaciste, ki svoje delo opravljajo srčno in zagnano. In vse to za svoj lasten hobi, za svoje in naše veselje.
Če kdaj potarnamo zaradi kakšne zaraščene in slabše markirane poti, vzemimo v zakup, da je markacistov PZS le dobrih sedemsto, da na enega markacista pride povprečno štirinajst kilometrov poti (pogosto pa mnogo več) ter da imajo le po dve roki in omejene možnosti markiranja - zaradi službenih obveznosti, številnih dni slabega vremena, dolgih zim itd. Vsega dela naenkrat naši markacisti ne zmorejo opraviti, zato pa lahko naredimo precej tudi sami. Prispevajmo svoj delež, pazimo na poti, ne ubirajmo bližnjic, povprašajmo markaciste lokalnega planinskega društva, ali potrebujejo prostovoljca za pomoč, obnašajmo se odgovorno, spoštujmo naravo, gore in delo markacistov. K temu nas spodbuja tudi Častni kodeks slovenskih panincev, v katerem je od leta 1973 zapisana strateška usmeritev naše planinske organizacije, zadnje spremembe in dopolnitve pa je Skupščina PZS potrdila spomladi leta 2015.
Spomladi - sploh letošnjo pomlad, ki je razkrila številno podrto drevje in neprehodne poti po decembrskem vetrolomu in mnogih plazovih - če se le da, odmaknimo vejo ali dve. Če bi vsak gornik na vsaki svoji turi ravnal tako, bi skupaj naredili veliko. Kar prevečkrat pričakujemo, da bodo vse pospravili in uredili markacisti in skrbniki gozdov. Za nas. Da se bomo laže podajali v hribe in gore. A potem se ne sprašujmo, kje so tiste stezice, ki so včasih bile.

Zdenka Mihelič

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker