Gorazd Suhadolnik: ... na pragu devetdesetih - Rado Kočevar in France Zupan

BESEDA LEGENDA JE RESDA IZGUBILA PRAVI POMEN, a ko poslušaš Rada Kočevarja in Franceta Zupana, se ji vrne stari sijaj. Opraviti imaš z legendarnima alpinistoma prve povojne generacije, ki je živela za plezanje v skali in v slovenski alpinizem vnesla nezlomljivega športnega duha.

Rado Kočevar, Jeseničan, ki bo poleti dopolnil devetdeset let, in France Zupan, Ljubljančan, ki za njim zaostaja za pet mesecev, sta v začetku leta prejela priznanje PZS za življenjsko delo v alpinizmu. Slišati je bilo, da sta bila na druženju po podelitvi med najživahnejšemi. Kako ne bi bila, čeprav že dolgo ne plezata več in tudi smučata čedalje redkeje, še vedno skupaj zajahata kolo in se odpeljeta na lepše.

Kočevar je starejši, a je Zupan prej začel s plezanjem. Že kot otrok je bil kuhan in pečen pri gorenjskih sorodnikih, kjer je hodil nabirat planike v strme peči pod Stolom in tam se je porodila njegova plezalska zasvojenost. “To je bil nevarnejši šport od alpinizma, naenkrat si se znašel nekje, kjer ni bilo več lahkega izhoda in zavedel si se, da ti nihče ne bo pomagal, ampak se boš moral znajti sam. Za nameček pa smo šli še na planino, kjer so imeli res sladko “smetanco”. Gorenjci so med vojno veliko bolje jedli kot mi v Ljubljani, zaprti za bodečo žico, z margarino so si loščili čevlje,” pravi Ljubljančan, rojen na robu Barja.

Fanta sta se seznanila v začetku leta 1946 kot sedmošolca na prvi moški realni gimnaziji v Ljubljani. Predvojni alpinisti, Boris Režek, Vlasto Kopač, France Avčin, Marjan Keršič, Dušan Lasič in Daro Dolar, so se vrnili iz Dachaua, italijanskih zaporov, izgnanstva in od drugod. Različni po značaju in prepričanju, a enotni v stališču, da se mora slovenska alpinistika nadaljevati, so si izborili Odbor za planinstvo in alpinizem pri Fizkulturni zvezi Slovenije, ta pa je začel takoj ustanavljati alpinistične odseke in prirejati tečaje. Kočevar in Zupan sta prijavila med prvimi, a za začetek so morali tečajniki znositi material za gradnjo bivaka pod Skuto. “Z Radom sva vse poletje tovorila les, izolacijo in pločevino iz Kamniške Bistrice do Malih podov,” se spominja Zupan. “S Kamniškega sedla sem čez Kotliče in Tursko goro na primer dvakrat na dan na rami nesel sveženj štirimetrskih desk. To je bila hudirjevo dobra vaja za ravnotežje. Jeseni je bil bivak narejen, mi pa smo postali alpinisti. Bili smo važni, vzvišeni nad navadnimi “šodrovci”. Takoj smo šli pogledati v severno steno, v Slovensko smer.”

Strah na Konju, drama v Dedcu, lepota v Koglu

Že pred tem, v zgodnjem poletju 1946, so se trije sošolci, plezalski “zelenci”, Zupan, Kočevar in Srečo Pogačar, znašli na grebenski turi med Rinko in Skuto, v plezanju prve do druge stopnje. “Na edinem izpostavljenem delu, imenovanem Konj, sem obstal,” se spominja Kočevar. “Prvič sem videl nekaj več zraka pod seboj. Dlje časa sem čakal. Takrat mi je France vrgel gospodinjsko vrv in šele nato sem preplezal Konja. France mi je leta pozneje dejal: “Rado, če bi takrat obrnil, ne bi nikoli več plezal.” Imel je prav.”
“Takrat, ko je zacvikal na na tistem gladkem in prepadnem stolpu, sem ga prepričal, da je obvladal strah,” se pohvali Zupan. “Potem pa je Radivoj postal najboljši in najpametnejši v naši generaciji, točno je vedel, kaj hoče od alpinizma, kako bo to naredil, izbiral si je dobre soplezalce in imel neizčrpno energijo. Rekli smo mu “živa mišica”.” Tako so ga poimenovali, doda Kočevar, tudi zato, ker je kot študent praznih žepov pogosto nosil tovore s hrano do planinskih koč, v zameno pa dobil kakšen dan brezplačnega bivanja.

Skupaj imata preplezanih 16 smeri. Nepozabnih, pravi Kočevar, ki jih je več kot v navezi z Zupanom, skupaj 22, preplezal le s Cirilom Debeljakom - Cicem, odličnim celjskim plezalcem. Prvič je zares udaril informbirojevskega leta 1948, ko sta z Janezom Frelihom, sinom predvojnega alpinista in železarja, opravila prvo ponovitev Aschenbrennerjeve smeri v severni steni Travnika, plezalskega bavbava tistega časa. Naslednje leto je Kočevar udaril še silovitejše. S Cicem sta v Centralnem stebru v Dedcu preplezala prvo smer pri nas z oceno 6+. “Za tisti čas nekaj neverjetnega, starejša generacija kar ni mogla razumeti,” pravi vedno nasmejani Kočevar. “Če je le bilo mogoče, sva kline sproti izbijala. Le na stojišču nad črno steno ga je Debeljak res močno zabil. Potem je v previsu nad stojiščem padel in na tistem klinu sem ga zadržal. Vrv mi je ožgala dlani in prste.”

Zupan ima svojo najslavnejšo, za vsakega zagnanega plezalca obvezno smer v Koglu. “Najlepša skala, vertikala z majhnimi previsi in krasnimi oprimki, najbolj je podobna moderni plezalni smeri,” jo opiše Zupan. “Plezal sem jo s Ksavom Šemrovom, velik, močan in miren alpinist je bil, varoval me je, jaz pa sem brez skrbi užival v iskanju in plezanju. Pozneje je šel Šemrov kot inženir delat v Libijo in je tam med izletom v puščavo nesrečno umrl v viharju.”

“Zupan je bil enkraten plezalec. Suh, lahek. Previse je z lahkoto premagoval v lepem plezalnem stilu, najboljši plezalec v prostem stilu, kar sem jih do tedaj poznal,” polaska Kočevar svojemu davnemu soplezalcu. “V steni moraš plezati lahkotno,” pritrdi Zupan. “Nisem imel veselja plezati s tehničnimi pripomočki, užival sem v čim bolj prostem plezanju.”

S kolesom čez Kamniško sedlo

Bili so sladki časi in tudi poškodb ni manjkalo. Še neizkušenega Kočevarja je skupaj s soplezalcem pod Planjavo zajel plaz, nesel ju je kakšnih sto metrov po pobočju, ju vrgel čez previs in na srečo odložil v mehkem snegu. “Zbilo mi je prednje zobe, zvil sem si nogo. Sestopila sva do Kamniške Bistrice in se s kolesom odpeljala v Ljubljano,” pove.
Iz Ljubljane do Kamniških Alp se je obvezno kolesarilo. Kočevar je enkrat s soplezalcem odkolesaril kar do Logarske doline, tam sta preplezala neko smer, potem pa sta si vsak svoje kolo privezala na hrbet in se ob slapu Rinka ter čez Okrešelj povzpela na Kamniško sedlo. “Navzdol, v Kamniško Bistrico, sva se peljala, kjer se je le dalo. Na Pastirjih sva srečala planince, kar za glavo so se prijemali,” navihano opiše gorsko-kolesarsko turo.

Zupan je doživel trd pristanek v prvenstveni smeri v Šitah - še eni obvezni slovenski klasiki -, ki sta jo preplezala z Marjanom Keršičem Belačem. Smer ni slaba, pravi Zupan, škoda pa je, ker je bila na vrhu ena ogromna luska, idealna za to, kar si je vroče želel - da bi plezal kot Comici, oporno, s preprijemanjem roba luske. A te luske ni več. “Ko sva priplezala pod njo, je Belač rekel: “O, to boš pa ti.” Bilo je res elegantno plezanje, a nenadoma sem zagledal v steni senco nekoga, ki mu lasje štrlijo in leti dol. To sem bil jaz. Luska se je odklala v celoti. Imela sva blazno srečo, Belač je bil toliko stran od vpadnice, da skala ni priletela nanj, jaz pa sem poletel mimo njega in obvisel na vrvi pod njim, z nogami kvišku. Poškodoval sem si hrbtenico, nisem mogel več plezati v vodstvu in izhod iz stene je potem poiskal Belač,” pripoveduje upokojeni umetnostni zgodovinar, ki je, ko ni plezal ali smučal, na ministrstvu za kulturo skrbel za obnovo stavbne dediščine.

Zamrznjena vrv

Kočevar je preplezal več kot 30 prvenstvenih smeri. Poleg tiste v Dedcu se mu je najbolj vtisnila v spomin prvenstvena v Zadnjem Prisojniku, ki sta jo preplezala z Marjanom Perkom. “Še zdaj ne vem, kako sem preplezal zadnji del nad drugo polico, bilo je na meji mojih možnosti, in če bi naredil le majhno napako, bi šla oba v globino,” pove, ne da bi trenil z očesom. Po sestopu sta izvedela, da se je v “bižnji” severni steni Špika hudo ponesrečil plezalec, ki ga je soplezalec pustil navezanega na vrv. Obtičal je pod najtežjim mestom, pred izstopom iz Direktne smeri. “V uri in pol sva prišla na vrh Špika, sestopila do vrvi in ponesrečenca še pred nočjo privlekla na vrh ter ga z reševalci odnesla v dolino. Podobnih akcij je bilo še več,” magister geografije, ki je učil zemlejpis in zgodovino po šolah v Kranjski Gori, na Jesenicah in v Kranju. Tudi Zupan je bil gorski reševalec, vodil je ljubljansko postajo in sodeloval pri reševanjih velikih tragičnih nesreč, leta 1950, ko so v Jalovcu umrli trije in dve leti pozneje, ko so v Špiku umrli bratje Uršič in še dva mlada alpinista. “Vse te nesreče so se zgodile v lahkih smereh, a v tistih časih smo imeli res zanič oblačila in zaradi vremenskega preobrata, dežja, ki se je spremenil v sneg, je bila ena noč dovolj, da so pomrli od izčrpanosti,” pove Zupan.

Niso bila zanič le oblačila, tudi oprema je bila skrajno skromna. “Bilo je decembra, ponoči smo prišli iz Martuljka in prespali v koči pri Peričniku,” se spominja Kočevar. “Zmrznjenih konopljenih vrvi, zavezanih okoli pasu, nismo mogli razvezati, spali smo za pečjo in čakali, da se bodo odtajale. Potem je moral eden od nas ponoči ven in vsi smo morali iti z njim, počakali smo, da je končal svoje opravilo in šli “v navezi” nazaj v kočo.”

Šviganje s smučmi in brcanje gonilk

Oba sta že zdavnaj, konec petdesetih prejšnjega stoletja - prišle so služba, družina in te zadeve -, prenehala z resnimi plezalskimi izzivi. Kot gorska vodnika sta še plezala, vodila ljudi po lažjih smereh v naših stenah, na Grossglockner in Mt. Blanc in na lažje Igle tam v bližini. Kočevar je vodil tudi še po upokojitvi. In, oba sta “odkrila” turno smučanje, ki so ga pravoverni alpinisti vzvišeno prezirali. “Nekega dne smo na Vršiču, padlo je kakšna dva metra snega, skrbeli za varovanje smučarskega kluba Enotnost in eden se je polomil, pa smo ga vlekli do Kranjske Gore. Le glave so nam gledale iznad snežnega rova, nad nami pa so elegantno švigali smučarji. Takrat sem si rekel, da to smučanje mogoče le ni tako brezvezno,” pove Zupan. Kočevar je obiskal vse evropske smučarske centre, tudi turni smuk z Aiguille du Midija v Chamonix je odpeljal. “Čudovito je bilo. Še pred štirimi leti sem smučal pod Matterhornom, ves dan,” pove kleni Jeseničan, ki še vedno vsako jutro vadi na ergometru in dela vaje z utežmi. Obilno kolesar tudi na prostem, z zadnjim biciklom, ki si ga je kupil pred šestimi leti, je pridelal več kot 44 tisoč kilometrov. Smučal je na zadnje lanskega marca na Kaninu, letos mu bolečine v kolenih niso dovolile.

Gospoda se še vedno živo zanimata za dogajanje v alpinizmu. “Na podelitvi priznanj sem bil ganjen, še posebej, ko so mi čestitali letošnji mladi nagrajenci. Ob njihovih dosežkih se počutim strašansko majhnega,” prizna Zupan, prepričan, da svet še vedno stoji na mladih. Kočevar kar ne more pozabiti leta 2010, ko je Silvo Karo s sodelavci v filmu Tista lepa leta, obudil spomine na prvo povojno generacijo alpinistov. “Takratno moje predavanje so mladi alpinisti bučno sprejeli in od takrat sem predaval po številnih alpinističnih odsekih, nazadnje konec februarja v Radovljici. Vesel sem uspehov mladih alpinistov in jim vedno čestitam,” pove.

V prihajajočih toplih dneh bosta mogoče kam skupaj odkolesarila. “Še danes sva zvesta prijatelja,” pravi Kočevar. “Saj nama ne preostane drugega, drugih ni več,” hudomušno doda Zupan. “Ostala bova tako skupaj do konca,” reče eden od njiju, ni pomembno kdo, saj oba tako mislita.

Gorazd Suhadolnik