NeDelo - Jana Zupančič Grašič: ... naju čaka še najmanj en velik podvig v življenju

Petra Karničar, žena ekstremnega športnika, o življenju velike družine, (športnih) radostih in načrtih glede prihodnosti.

Naravna lepota, zdrava kmečka pamet in zares toplo srce – to pride človeku na misel, ko se sreča z ženo enega najbolj ekstremnih slovenskih športnikov, Dava Karničarja, in mamo štirih otrok. A zdi se, da Petra zmore vse, četudi je tako pogosto sama, zato si ni težko predstavljati, kako blagodejno se je njenemu možu po izjemno tveganih naporih ob vzponih in (turnem) spuščanju z najvišjih gora sveta vrniti v topel in urejen dom. V pomoč so ji sicer vsi trije večji otroci, skupaj z njimi je tudi manj nelagodno čakati, da se ati vrne domov. Drugače pa zelo aktivna športnica nestrpno pričakuje, da se tudi sama spet vrne v akcijo.

Po nočni izmeni v transfuzijskem laboratoriju v jeseniški bolnišnici je imela prost dan. Če se temu sploh lahko tako reče. Med igranjem z živahnim 20-mesečnim Martinom je namreč že pripravljala bogato kosilo v velikih loncih, saj so prav vsi trije starejši otroci prizadevni in uspešni tekači na smučeh, ki se zvečer zlakotnjeni vračajo domov na Zgornje Jezersko. »Ko skuham, bova šla z Martinom malo na zrak, potem se začne vožnja: okoli enih najprej po Evo v šolo na Jezerskem, nato po Lovrenca v šolo v Preddvor, pa še po Izidorja v Kranj, da jih peljem na trening. Včasih jih čakam, včasih se peljem domov in se po vse tri znova vračam pozno popoldne. Če mene ni, to počne Davo. No, danes, ko sem jaz doma, je hitro izkoristil priložnost in se s prijateljem zapodil v zasnežene hribe,« je z nasmehom povedala simpatična 43-letnica.

»V teh koncih sem že od leta 2004, drugače sem pa Primorka. Ko sem prišla sem gor, sem še zavijala po primorsko in so me menda kar težko razumeli, zlasti ker Primorci hitreje govorimo, celo pogoltnemo kako besedo, sčasoma pa sem se malo obrusila in zdaj jo tolčem že skoraj povsem po gorenjsko.«

Kje sta se torej spoznala, kleni Jezerjan in prikupna Primorka?
Takrat sem bila v prvem letniku arhitekture. To sem si vedno želela, a po srednji šoli nisem bila sprejeta, mi je pa uspelo kot absolventki laboratorijske biomedicine na fakulteti za farmacijo. Eno leto sem študirala, vmes pa na tečaju turnega smučanja spoznala Dava in kmalu potem se nama je rodil Izidor. Za študij tako ni bilo več časa. To sicer malo obžalujem, zato poskušam otrokom še toliko bolj dopovedati, da se učijo za sebe; da več ko bodo znali, lažje jim bo. Ker ko si mlad, je dobro, da ti starši nekoliko pomagajo, te usmerjajo, sicer se lahko izgubiš v kakem abstraktnem študiju in se potem iščeš … Vsak pa na koncu tako ali tako izbere po svoje.

No, vi ste želeli postati arhitektka, vseeno pa vas je moralo malo vleči tudi v medicino?
Tudi zdravstvo je neka lepa reč … Moram priznati, da imam za našega najstarejšega tiho željo, da bi šel mogoče v to smer, a za zdaj ne kaže zanimanja. Želje staršev so eno, otrok pa drugo. Bistveno je, da delaš tisto, kar ti je všeč, če se le da. Izidorja sicer vleče v Rusijo in čeprav je šele v prvem letniku kranjske gimnazije, kar lepo govori rusko. Ob koncu devetletke sva ga prvič poslala tudi na ekskurzijo med vrstnike v Moskvo. Mlajša dva, Lovrenc in Eva, pa sta v šestem oziroma petem razredu.

Torej ste imeli dva otroka zelo na kupu?
Ko si mlad, vse narediš mimogrede, zoprno je samo, ker je vse tako intenzivno, da se potem komaj kaj spomniš za nazaj. Je pa po mojem zelo dobro, da imajo otroci družbo, ko rastejo.

A tale vaš mali Martin … Bo rastel kot edinec?
Scrkljan je že skoraj tako (smeh). Se pa z njim vsi malo ukvarjajo in igrajo, a še najtežje zunaj, ker je zdaj ravno v tej fazi, ko mu moraš biti nenehno za petami. Niti tri sekunde ni pri miru in to je kar utrujajoče.

Služba, štirje otroci, vsak na svojem koncu v šoli, treningi … zelo pestro za vas, ne?
Mali gre aprila v vrtec na Jezersko, zdaj ga vozimo v Preddvor, a če je kateri od naju doma, ga ne peljeva v dolino. Gor in dol, pa gre čas. Zato mislim, da bom aprila lahko končno malo zadihala, po skoraj dveh letih in pol dočakala nekaj časa tudi samo zase. Pred zadnjo nosečnostjo sem si to že lahko privoščila, ker so bili starejši trije že tako veliki in sva se z Davom lepo zmenila, kdaj si kateri od naju lahko privošči kak odklop. Ker za tri otroke je težko dobiti varstvo, treba jim je skuhati, jih peljati na trening …

So vsi trije v športu?
V šport sva jih vpeljala ne zaradi želje po vrhunskih rezultatih, ampak ker sva hotela vnesti ta plus v življenje, ki ga otrok in pozneje mladostnik doživlja med resnim treniranjem, tudi z vzponi in padci. Pričakujeva trdo delo in zavzetost, ne zlatih medalj. Je pa res, da so prav vsi trije zelo uspešni tekači: trenirajo v TSK Triglav Kranj, kjer z mladimi zelo dobro delajo, a to pomeni, da jih moramo vsak dan voziti v Kranj in nazaj, a se prej uskladiti, da vse tri pravočasno poberemo na treh različnih koncih in jih z vso opremo pravočasno pripeljemo na trening. To bi bilo nemogoče, če bi oba hodila redno v službo. Ponavadi gredo na Pokljuko, od koder se vračajo zgodaj zvečer, in takrat je treba spet ponje; za zdaj so v dveh, kmalu pa bodo celo v treh skupinah, ki bodo časovno različno trenirale. Kako jo bomo vozili takrat, še ne vem … Ker zdaj je to skoraj vsak dan v letu, le z izjemo v aprilu, ko imajo krajšo pavzo. To pomeni vsakodnevne treninge, v sezoni pa ob koncu tedna še tekme.

Vse to uspešno usklajujejo tudi s šolskimi obveznostmi.
Moram potrkati na les, ja. Doslej ni bilo treba z nikomer še nič delati, kar zadeva šolo, obveznosti opravijo zvečer, ko se vrnejo s treninga. Zlasti fanta veliko manjkata v šoli, sploh v času priprav, ko ju ni po nekaj dni skupaj, pogosto morata tudi prej od pouka, ker že tako zgodaj krenejo na Pokljuko, ampak jima kar uspeva.

Brihtni fantje in poklon vajini vzgoji!
Kaj pa vem, koliko sva midva tukaj naredila … No, nekako sva jim dala vedeti, da morajo biti obveznosti opravljene. Res si težko predstavljam, da bi morala s komerkoli od njih delati domače naloge. Že zaradi časa, ki ga zaradi vseh voženj preprosto ni. Upam, da bo tudi Martin tak (smeh).

Vožnja je zagotovo eden od minusov, če živiš daleč od ponorelega sveta kot vi. Ampak prednosti so pa tudi, kajne?
Saj sami vidite (pomigne proti oknu, skozi katero se odpira skoraj kičast pogled na osončeni gozd in našpičene pobeljene gore). Sicer smo pa skoraj več v dolini kot doma ... A tukaj gori najdeš mir, ki ga potrebuješ, da nadaljuješ zastavljeno, poleg tega lahko počneš tisoč in eno stvar, tudi treniraš, je pa res, da strokovno usposobljenega trenerja ne more nadomestiti nihče.

Glede na to, da so otroci tako zelo vpeti v šport, vam sploh ostane še kaj časa za družinsko plezanje, pohodništvo, kolesarjenje, turno smuko?
Moram priznati, da mi je bilo v nekem obdobju hudo, ker se je prav vse vrtelo samo okoli teka na smučeh. Pogrešala sem še kaj drugega … No, ravno pred kratkim smo se vrnili s smučanja na Peci, med prvomajskimi prazniki si bomo – končno tudi sama! – privoščili turno na kakšnem ledeniku. Izidor je sicer že izdelan alpski smučar, mlajša pa potrebujeta še malo vaje. Zdaj sem se že navadila, da se nam življenje vrti okoli teka na smučeh, in se tako skupaj pogosto peljemo kar na tekmo. Če ima Davo čas, gre ponavadi on, da jim še kaj svetuje, jaz pa z malim ostanem doma, ker je res še majhen za tisti mraz in cirkus, če ne, jih seveda peljem jaz.

Če se dobro organiziraš, se tako da narediti lep družinski izlet. Poleti gremo skupaj tudi na morje ... no, zadnji dve leti sem jih peljala sama – lani zaradi K2, predlani zaradi Gašerbruma –, enkrat na Šolto, lani na Korčulo. Na začetku je bilo malo kaotično, potem pa smo si lepo porazdelili naloge in ugotovili, da vse najlepše teče, če vsi sodelujemo. Nazaj grede smo si privoščili še malo potepanja, zavili proti Međugorju, malo raziskovali tudi druge kraje … Radi potujemo, a zdaj smo nekoliko omejeni zaradi malega … Ko še niso trenirali, smo šli družinsko trikrat na Norveško, Nizozemsko, malo po Evropi …

Rekli ste, da čakate na svoj odklop.
Za vse pride čas, tudi zame. Svoje prave užitke si sicer predstavljam šele čez leta, ko bodo otroci samostojni in se bova lahko z Davom bolj umirjeno podajala v hribe, turno smučala … Mislim sicer, da so otroci ogledalo staršev oziroma jim nekam naložimo podlago za poznejše samostojno življenje, v katero smer bodo šli, pa na koncu odločijo sami. Jaz vsekakor zelo rada hodim navkreber po hribih, kamor ponavadi vzamem našo psičko, ki je sicer lavinski pes v pokoju. Čeprav sem lovka, se tako vseeno počutim bolj varno; medved in volk se resda umakneta pred ljudmi, a človek nikoli ne ve. Drugi razlog za pasjo družbo pa je občutek za mojo dušo.

Ja, na spletu obstaja vaša fotografija z uplenjeno gorsko kozico. Ste aktivna lovka?
Trenutno imam pavzo, nisem v lovski družini, tako tudi ni delovnih obveznosti, saj zdaj res nimam časa za to. Slovenci si sicer lovca napačno predstavljajo; kot nekoga s puško, pa v gostilni … Prav luštno zna biti, ko se vzpenjaš v hrib, opazuješ sledi živali, čakaš na divjega petelina, jelene, lisico … Meni je to tisto, v čemer uživam, odstrel je pa pač odstrel, mora se izvesti.

Kot pravite, trenutno nimate nič časa zase, ker skrbite za družino, veliko kuhate … Menda ste zelo dobra kuharica?
S kuhanjem je tako kot z vsako drugo stvarjo: vaja dela mojstra. So dnevi, ko presenečaš, pa dnevi, ko ne gre, se pa pri nas kuha res veliko: po deset litrov juhe, da je vsaj za dvakrat … Vem, da je za otroke dobro, da imajo kuhano hrano, pogosto pripravim domače jedi, medtem ko eksotike ne maram preveč … Ker pa povrhu še trenirajo, sem pozorna na zadosten vnos primernih hranil: meso, veliko sadja in zelenjave, pestra prehrana, skratka, po dveh urah napornega treninga otroku moraš ponuditi kakovostno hrano, da dobi nazaj izgubljeno.

Ko Lovrenca peljemo na trening, mu pogosto pripeljemo še kosilo, ker gre že prej iz šole, in poje na poti na trening. Razmišljam za dan, dva vnaprej, da si priskrbim sestavine, poskušam skuhati tako, da še kaj ostane za naslednji dan, a ko kdaj pridem zvečer iz službe, ni ničesar več. Imamo sicer tudi dva vrtova in manjšo njivo. Ampak pri nas na Jezerskem je precej hladno, tako da uspeva samo osnovna zelenjava: solata, zelje … Pomagajo tudi otroci, ritje po prsti vedno blagodejno deluje na vse ...

Pri tem tempu vam zagotovo pride prav pomoč moža.
Za ta tek na smučeh dobesedno živimo. Davo pogosto spremeni svoje načrte treninga, da se prilagodi njim; gre z njimi na Pokljuko in tam opravi, kolikor se da. To je, skratka, na prvem mestu.

Vseeno pri njegovih 56 letih še ni konec njegovih podvigov, ne? Lani, ko je zaradi poškodbe hrbta odpovedal izredno tvegan prvenstveni turni spust s K2, ste menda pomislili le, da bo zdaj to prestavil le na leto pozneje?
Toliko priprav je bilo, z opremo, logistiko … a je imel pač smolo: s hrbtom, vremenom … Zato sem res pomislila na ta scenarij. Vendar je bila poškodba res kar huda, tako da menim, da se tako ekstremnih podvigov ne bo več loteval. Seveda pa ima želje: pogosto ga poslušam, kako glasno razmišlja, kam vse bi rad šel. Sicer malo manj tvegane ekspedicije, a še nedotaknjene … Veliko jih je še …

Tudi vas ni prav strah na turnih smučeh se pognati v neznano. Torej razumete to njegovo strast, veste, kaj ga tako vznemirja?
Bilo je obdobje, ko je naokoli govoril, da bi še kam šel, pa vedno hoče zraven še njegova žena (smeh). Z njim sem šla v Pakistan, ko je šel na ogled K2, tudi v Južno Ameriko, kjer smo si naslednje leto z dekleti privoščile krasen treking. Sem pa z njim poskušala osvojiti en šesttisočak, a njegov ritem je ubijalski. Skoraj brez aklimatizacije, nahrbtnik težji kot ti sam, tempo … Na dobrih pet tisoč metrih me je ujela višinska bolezen, preprosto nisem mogla naprej. Bolj sva bila skupaj po evropskih vrhovih, na Elbrusu, na primer … Moram priti k sebi, čimprej, da se bo spet lahko kam šlo, tudi za kak dan več.

No, misel, da mož ne bo več silil v popolne ekstreme, je zagotovo pomirjujoča.
Seveda. Je pa dejstvo, da če imaš smolo, se ti lahko najhujše zgodi tudi na domačem dvorišču …

Kako pa ste sicer to preživljali vsa ta leta, ko ste sami z otroki čakali, da se domov vrne živ in zdrav?
Najprej moraš imeti zaupanje v to, da bo vse v redu. Otroci so mu zaupali v smislu, da ve, kaj dela, so pa obljube, če se podajaš v neznano, dokaj tvegana reč, saj se lahko zgodi karkoli. Te občutke je težko opisati: imaš tako majhnega otroka, investicija v podvig na drugi strani pa ogromna, zaupaš Bogu, da bo vse dobro, moliš … No, pri K2 se je obrnilo tako, kot se je moralo. Vesela sem, da se je odločil, kot se je, da ni rinil z glavo skozi zid. Če pa pomislim, v kakšnem stanju smo to spremljali doma … Nisem si pustila pomisliti, da bi šlo lahko kaj narobe. Kolikor se da normalno živiš in čakaš, da se vrne.

Davo je nekoč dejal, da upa, da otroci ne bodo šli po njegovi poti. Jih pa vzame sem ter tja s sabo; Lovrenca na Grossglockner, Izidorja na Elbrus …
Alpinizem je Jezerjanom skoraj v krvi, a zdaj tega ni več toliko, tudi zaradi varnostnih razlogov. Davo jih poleti res kam pelje, fizično so dobro pripravljeni, nauči jih samo še kakšnih fines, na primer, hoje z derezami, a več kot toliko si jih sploh ne želi usmerjati na to. Znajo plezati, se gibati v gorah, tudi alpsko in turno smučati …

Na smučeh je bil letos že tudi vaš malček.
Zelo gibljiv je, zato smo ga res postavili na smuči. Malo je hodil, mahal s palicami, s katerimi hodi tudi po suhem, veliko veselja ima. Je pa nasploh kar hiter, tudi razumsko. Verjetno ga vlečejo naprej starejši bratje in sestra …

Eva je edino dekle. Je zato tudi sama bolj fantovska …?
Ne, sploh ne! Se mi zdi, da ji to zato še bolj seka ven. Jaz ne uporabljam ličil, kupujem gojzarje in tevice, kakšna botra pa ji, na njeno srečo, vendarle kupi tudi kako lepo obleko, balerinke … za posebne priložnosti se z veseljem malo naliči. Ima tudi zelo dober občutek za otroke, je odlična varuška, ki ji lahko zaupam.

Potem pa imate še enega pubertetnika in drugega na pragu pubertete; kako je s tem pri vas?
Izidor k sreči še vedno dopušča, da mu kaj svetujeva, poveva, ni trmast, ne sili po svoje in zna poslušati. Morebiti potrebuje nekaj več časa, da premisli o najinih besedah, in tako dopušča možnost, da imava lahko tudi midva prav.

Delujete res kot topla in razumevajoča mama.
Otroke vzgajaš že od samega začetka. Davo sicer pravi, da mi discipliniranje ne gre dobro od rok, da preveč popuščam, se mi pa pri vzgoji zdi modro, da upoštevaš otroke: večji ko so, vedno bolj. Ko to čutijo, tudi raje sodelujejo s tabo, lažje jim daš vedeti, kaj je prav in kaj ne. Je pa dejstvo, da danes vzgoja res ni lahka: ko so majhni, še gre, potem pa postaja vpliv okolja vedno večji …

Veliko noč verjetno tradicionalno praznujete družinsko, če ste le doma, ne?
Hm, ja, letos bo na velikonočni ponedeljek že 10. Skiventure na Jezerskem, smučarska pustolovščina, ki se je bodo udeležili vsi trije, in to po petkovi tekmi starejšega in sobotni tekmi mlajših dveh … Vseeno bo na mizi vse, kar za veliko noč ne sme manjkati, skupaj bomo šli seveda, kot vedno, tudi v cerkev. Naš Lovrenc je zelo prizadeven ministrant; ne vem, kam ga bo življenje odneslo, a on si želi postati duhovnik. Naju bi to nedvomno razveselilo.

Kaj pa je s projektom Gorniški center, ki je nekaj časa že deloval?
Mišljen je bil kot planinska hiša s hrano, posteljami … in če bi zadeva stekla, tudi z bolj ambicioznim programom. Zdaj, po približno dveh ali treh letih delovanja, že približno pet let miruje, tako da sva ugotovila, da nam bo finančno lažje zneslo, če jaz še nekaj časa hodim v službo. Delam sicer polovični delovni čas, včasih vzamem tudi kakšno dežurstvo, da imam potem prost dan in sem lahko z Martinom oziroma lažje uredim vse, kar je treba.

Pri teh dohodkih morate biti tudi precej iznajdljivi, Davovi občasni projekti in sponzorske akcije verjetno niso dovolj?
Sprašujete, kako nabereš skupaj dovolj za šest članov družine? Prednost dajeva tistemu, za kar smo se odločili, nepotrebnih stvari ni. Jaz sem zadovoljna s tem, kar imamo, ker je to delo najinih rok. Bo pa v prihodnosti še treba kaj narediti poleg vzgoje in skrbi za otroke … In Gorniški center enkrat v bližnji prihodnosti vsekakor bo! Že vsa ta leta namreč njegov razvoj ovira dejstvo, da tam še vedno ni elektrike. Upam, da se bo v kratkem res kaj naredilo v to smer, saj se brez tega ne moreš iti kakovostnega turizma. Ljudje imajo svoje potrebe in danes tudi brez interneta ne gre. Tako da čakamo najprej elektriko, potem pa naprej. Brez dvoma naju torej v življenju čaka še en velik podvig. 

Jana Zupančič Grašič