Silvo Baznik: Upanje umira zadnje in smo šli na
pot.
Ura je pol desetih, ko ustavimo na parkirišču v dolini Vrat. Nebo je sivo, tla mokra od dežja in rahlo rosi. S smučmi na nahrbtnikih pričnemo današnjo turo in stopimo okoli zapornice mimo Šlajmerjevega do Aljaževega doma. O snegu ne duha ne sluha in tako korakamo naprej po stezi do spomenika partizanom gornikom, kjer se odcepi Tominškova pot, mi pa nadaljujemo po dolini proti Luknji.
Kar daleč je potrebno nositi smuči. Malce pod balvanom, kjer gre levo pot čez Prag, pa vendarle stopimo na smuči. Sneg je moker, poln plazovin in drobnega kamenja. Nič kaj vzpodbudno za našo namero smučanja, a se ne damo. Iz severne stene prileti manjši plaz in kamenje, kar kaže, da stene še hranijo nekaj za pot v dolino. Nadaljujemo vzpon izogibajoč se kopnim predelom in počasi pridobivamo na višini. Z višino je več snega in tudi več plazovin.
Držimo se predelov pod severno triglavsko steno, saj desna stran kaže klavrno snežno podobo. Korak za korakom, meter za metrom in dolina se oži in vedno bližje smo zaključnemu vzponu. Pri velikem balvanu naredimo odmor za okrepčilo in nato še zadnji vzpon. Levo, desno, levo, desno si sledijo naše sledi na snegu, da končno dosežemo veterni prelaz Luknjo. Tu se stikata dolini Vrat in Zadnjice, mi pa gremo malce višje in poiščemo manj vetrovno izpostavljen predel, kjer se ustavimo in naredimo drugi današnji odmor v upanju, da bo veter pregnal oblake in meglice nad nami, ki se plazijo po višje ležečem pobočju konte pod Bovškem Gamsovcem. Minute tečejo, a megla noče in noče stran. Sem ter tja se malce odpre pogled na Zadnjiški Ozebnik in Vršac na drugi strani, a nad nami kar prevladuje plast oblačnosti. Naprej ne gremo. Odstranimo kože s smuči, pripravimo vse potrebno za smučanje in stopimo na smuči.
Prvi zavoj, kratko prečenje in smo na prelazu. Še en pogled v Zadnjico in že smučamo v dolino Vrat. Pazljivo vijugamo zaradi kamenja na snegu. Sneg dopušča solidno smuko.
Zavoj za zavojem in nižje odvijemo pod severno steno Triglava, malce navzdol in čez plazovino, pa prečenje in spet navzdol in preko naslednje plazovine ter tako naprej vse do dna, kjer se naša smuka konča pri balvanu z napisom Prag in Luknja. Naprej nima smisla in smuči romajo na nahrbtnike in vse skupaj na naša ramena in pot pod noge. Nekaj metrov naredimo še po snegu, naprej pa po peščeni poti v dolino. Srečamo nekaj obiskovalcev doline in že hodimo mimo Aljaževega doma do parkirišča.
Oprema v avto in odpeljemo do koče pri Peričniku, kjer mogočni slap in potok hrupno privlačita poglede. Od mostu gremo na levo stezico in se povzpnemo najprej do zgornjega slapa. Prek stene pada silovit slap, ki ga obdajata vodni zavesi na obeh straneh. Pod galerijo ne gremo, temveč se vrnemo po poti do spodnjega slapa, kjer ob padcu vode silno buči. Od slapa se vrnemo po drugi poti do koče. Posedemo, naredimo odmor in nazdravimo s kozarci temnega in svetlega hmeljskega napitka. Danes smo šli na pot pozno, a še za kakšno uro prezgodaj, smo tuhtali in se spraševali, ali bi potem vreme omogočilo nadaljevanje vzpona pod Bovški Gamsovec ali ne …
Tako pa smo popili in veseli, da je še ena tura za nami in pred nami morda še kakšna, se odpeljali domov.