Delo - Janoš Zore: ... gorske narave varujejo stražarji
Sevnica – Lovrenc, 722 metrov visoki hrib v sevniški občini, je od zore do mraka znova »zastražen«. Prostovoljci namreč pred plenjenjem varujejo edino ograjeno rastišče encijana v državi, o katerem je načelnik komisije za varstvo gorske narave pri PZS Marijan Denša dejal, da je pravi biser, dragulj.
»V dobrih treh tednih, kolikor bo cvetel encijan na Lovrencu, ga bo varovalo od 30 do 40 prostovoljcev,« pravi Rok Petančič, predsednik sevniškega planinskega društva Lisca: »Stražarji niso le planinci iz naše in radeške občine, za varovanje je dobrodošel vsak človek dobre volje.« V navadnih dneh in med obiski osnovnošolcev je navzoč najmanj eden, ob praznikih okoli prvega maja, ko je na Lovrencu tudi več kot tisoč obiskovalcev na dan, pa najmanj dva. To je minimalno število stražarjev, ki poskušajo preprečiti nenadzorovano hojo po rastišču in prepovedano izkopavanje modrocvetočega clusijevega svišča, najbolj znane od 14 rož, ki iz rodu sviščev ali encijanov uspevajo pri nas.
»Encijan je v Sloveniji zaradi svoje lepote in posebnosti varovan od leta 1922. V Alpah je to splošno razširjena roža, ki ni ogrožena,« pravi načelnik komisije za varstvo gorske narave pri planinski zvezi Marijan Denša: »Rastišče na Lovrencu pa je posebno, saj je izpostavljeno, podobno, kot če bi našli oljko na Gorenjskem. Gre za najbolj jugovzhodno lokacijo encijana pri nas – takšna rastišča so biseri, dragulji. Rožo sicer lahko najdete tudi na Menini planini, na Golteh, Nanosu, v predalpskem svetu, morda nekaj primerkov na Boču. Na Lovrencu cveti dosti prej kot v visokogorju, kjer je zdaj še sneg.« Dušan Klenovšek iz Kozjanskega parka pa pojasni: »Na našem območju varujemo dve rastišči encijana, druga lokacija je tajna.« Na Lovrencu uspeva osem vrst sviščev.
Območja ne smejo gnojiti
Odlok občine Sevnica o varovanju rastišča encijana na Lovrencu je bil sprejet leta 1993, ob sevniških in radeških planincih sta bila pobudnika zaščite tudi zavod za varstvo narave in zavod za gozdove, pravi Petančič: »Ljudje so takrat trumoma hodili na Lovrenc izkopavat encijan. Zaščita je žal še vedno potrebna. Če bi vsi ljudje imeli ponotranjeno zavest, da je encijan del naše narave, da ga ne smemo uničevati in se moramo gibati le po planinskih poteh, fizičnega varovanja ne bi potrebovali. Biotsko bogatost tega okolja želimo ohraniti za nadaljnje rodove.«
Nekaj hektarov velik travnik je danes ograjen, s čimer so preprečili vožnjo po zavarovanem območju. Trije lastniki parcel prejemajo nadomestilo, ker območja zaradi občutljivosti visokogorskih rastlin za dušik ne gnojijo; ravno kmetijstvo je pred desetletji močno razredčilo populacijo encijana na Lovrencu. V času cvetenja clusijevega svišča, ki ga je kot »plavega in prešerno bahavega« v dolini Dragi opeval tudi Avsenik, planinci, da preprečijo hojo po biotskem spomeniku narave, dodatno označijo pohodne poti.
Ljudje, ki pridejo na Lovrenc izkopat korenine, so redki, a na delu so skoraj vsako leto, razlaga Klenovšek: »Lani sem dežural. S skupino planincev sem bil na vrhu Lovrenca. Prijatelj, ki se je sprehodil naokoli, pa je zasačil nekoga na delu. Območje je razgibano. Razmišljamo o namestitvi kamer, a če kdo res želi, lahko encijan izkoplje kljub vsem varovalkam.«
Občudujte in ne škodujte
Novembra je Klenovšek po obvestilu domačina v zemlji odkril približno 60 strokovno izdolbenih lukenj. Prijava policiji ni pomagala razkriti storilcev. »Po načinu izkopavanja smo videli, da ga je opravil profesionalec. Temu rečem vandalizem,« je oster Denša. »Izkopavanje je priljubljeno za skalnjake in grobove. Toda clusijev svišč ne prenese presajanja. Leto po presaditvi požene še kakšen list, nato odmre. Na skalnjakih uspeva kochov svišč, ki ga je mogoče dobiti v boljših vrtnarijah, a kaj, ko je izmaknjeno vedno boljše,« še vedno aktualen vzrok, da Lovrenc za prvomajske praznike ni več tako moder, kot je nekoč bil, izpostavlja Klenovšek: »Če se je lani zgodil tak terorističen napad, se morda zgodi vsako leto.«