Silvo Baznik: Dobra novica o prevoznosti ceste v Vratih in zapis
na Turnem klubu Gora sta botrovala odločitvi za smučanje krnice za Cmirom.
Zgodnje vstajanje in vožnja v Vrata, kjer kljub rani uri je polno avtomobilov in potrebno je nekaj spretnosti, da parkiramo svoja avtomobila na Turkovem rovtu. Preobujemo se v smučarske čevlje, pritrdimo smuči na nahrbtnike in že smo pripravljeni na turnosmučarsko avanturo. Že po nekaj korakih smo pri potoku Bistrica, ki ga je potrebno nekako prestopiti in pri tem ohraniti suho notranjost čevljev. Najprej po skalah preko prve struge, druga struga je pregloboka in poiščemo višje možnost prehoda po dveh ozkih deblih in že smo na drugi strani potoka.
Po nekaj korakih smo na traktorski vlaki in po njej stopamo skozi gozd. Višje zasledimo oznako PP za pohodno pot Planica – Pokljuka in stezico, po kateri gremo višje in višje, dokler ne stopimo iz gozda na prvi sneg. Smuči gredo iz nahrbtnikov na noge in pričnemo vzpon na smučeh po prostranih plaziščih pod Cmirom. Vzpnemo se tik pod ostenje gore izogibajoč se predelom brez snega in nato zavijemo bolj levo in se povzpnemo do zelo strmega pobočja med Spodnjo Vrbanovo špico in Cmirom, kjer po sredini poteka skalni grebenček.
Nekaj turnih smučarjev gre levo od grebena in hodi v popolni senci, mi pa kot večina gremo desno in stopamo tako po senci kot že po osončenem pobočju. Sneg je glede na temperaturo zraka že dodobra omehčan, a v senci je še pomrzjen. Ko stopimo na prvo izravnavo, naredimo premor in se prepustimo lepim razgledom ter nato nadaljujemo vzpon do naslednje stopnje oziroma nove izravnave, od koder je lepo vidno dve sedli, med katerimi je dvoglavi Begunjski vrh. Do tja nas loči dolinica, ki jo obkrožajo Visoka Vrbanova špica, Begunjski vrh in Cmir. Do tu smo hodili večji del vzpona po senci, od tu dalje pa le po soncu, ki že pridobiva na moči. Nekaj smučarjev preči dolinico visoko v senci na pobočju Vrbanove špice in sliši se prasketanje pomrzjenega snega, mi pa nadaljujemo z rahlim spustom v dolinico in po njej do še vedno pomrzjenega vzhodnega pobočja pod Begunjskim vrhom, kjer trojica iz naše skupine nataknemo srenače, eden pa dereze in gremo naprej. Prvi stopim na pobočje in v cik caku premagujem višino. Za seboj vidim prijatelje, ki se vzpenjajo in tako gre vse do levega sedla, imenovanega Begunjska vratca, na višini 2341 m.
Pri skalah zastanem, odpnem smuči in naredim premor v pričakovanju prijateljev. Čez nekaj časa se pojavi prvi, malce za njim drugi, tretjega pa ni. Zvem, da je imel na začetku zadnjega vzpona majhno težavo, ki je povzročila bolečino v križu in je zato odnehal in nas bo počakal spodaj. Situacija se je spremenila in zato ni volje po vzponu na Begunjski vrh, ki je bil prvoten namen. Ozremo se okoli na Visoko Vrbanovo špico, za njim se bohoti Rjavina, kjer greben preide na Rž, Kredarico in seveda Triglav. Le nekaj metrov nižje je viden Dom Valentina Staniča, kjer je nekaj turnih smučarjev. Še več jih na vrhu Begunjskega vrha in ćez nekaj minut že smučajo z njega.
Po okrepčilu in odmoru se pripravimo na smučanje in odrinemo. Kljub sedaj južnemu snegu je smučanje solidno in hitro izgubljamo višino. Prijatelja se držita skrajno desno, jaz pa grem levo pod Cmir do plazovin in nato v dolinico, iz katere z nekaj prestopanja stopim na vrh izravnave, se spustim do prijateljev in po krajšem odmoru nadaljujemo skupaj smučanje navzdol. Prijatelj si je bolečino v hrbtu hladil s snegom tako, da sedaj lahko previdno smuča. Nižje se izognemo nekaj kopnim predelom in končamo smučanje na mestu, kjer smo zjutraj izstopili iz gozda.
Smuči romajo na nahrbtnike, prijatelja pridobita vsak po eno smučko in tako razbremenita nahrbtnik tretjega. Stopimo v gozd in po stezici in nato vlaki gremo vse do potoka. Obe strugi prestopimo v obratnem redu kot zjutraj in že smo pri avtomobilih.
Tura je zaključena, oprema v avtomobilih in odpeljemo v Mojstrano na pijačo, jedačo in komentar današnjega smučanja.