Večer, Reportaže, zanimivosti, 29.07.04 – Viki Grošelj: 8. del nadaljevanke o raziskovalni odpravi
Preko petih visokih sedel v pet dolin - raziskovalna odprava Himalaja 2004 (8)
Himalaja je grob štirinajstih Slovencev
Meteorološki podatki iz italijanske piramide še isti dan v Innsbrucku - K 2 so hoteli povišati nad Everest
Spomin na Janeza Jegliča in druge naše alpiniste, ki so se smrtno ponesrečili v Himalaji
Popoldan se sprehodimo do slovite italijanske piramide. Znanstvena postaja, ki so jo financirali Italijani, stoji v samotni dolinici, deset minut hoje od vasi. Postavili so jo leta 1989, služila pa naj bi za raziskave vremena, okolja, ledenikov in človekove adaptacije na velike nadmorske višine. Pod mogočno piramido, vso prekrito s kolektorji za zbiranje sončne energije, so naredili še hotel. Ko vstopimo, nas Giuseppe, vodja postaje, malo začudeno gleda in pojasni, da postaja ne bo več odprta za obiskovalce, da jo ravno preurejajo in da bo hotel spodaj služil le za prenočišče znanstvenikom. Povem mu, da smo se prišli le poklonit spominu na našega plezalca Janeza Jegliča, ki ga je veter odnesel z vrha Nuptseja, ko sta s Humarjem preplezala novo smer v zahodni steni. Takrat so znanstveniki s te postaje veliko pomagali z radijskimi zvezami, da se je Tomaž sam lahko srečno vrnil iz stene.
Guiseppe je takoj strašno prijazen. Postreže nam s čajem, potem pa nam razkaže vso piramido. Ogrevajo jo izključno s sončno energijo, ki je zberejo dovolj, da poganja vse aparature. Vsakodnevne vremenske podatke pošiljajo v Innsbruck in jih tam obdelajo. Običajna ekipa šteje od petnajst do dvajset ljudi, a tokrat so zaradi obnove tu le trije. Pobudnik gradnje je bil sloviti italijanski raziskovalec in vodja legendarne odprave na drugi najvišji vrh sveta K2 Ardito Desio. Hotel je natančno preračunati, ali ni K2 morda celo višja gora kot Everest. In če je, bi to pomenilo, da je bil on vodja uspešne odprave na najvišjo goro sveta. No, izračuni so seveda pokazali, da je Everest vendarle dobrih 200 metrov višji.
Piramido so hoteli najprej postaviti na tibetanski strani Everesta, a so nemiri, ki so leta 1989 pretresli Kitajsko in Tibet, vznejevoljili oblasti v Pekingu in mednarodnemu znanstvenemu projektu niso dali dovoljenja za postavitev. Nepalci pa so ponujeno priložnost sprejeli z odprtimi rokami in tako sedaj stoji tu.
Prijazno se poslovimo. V dolinici, kjer se odpira pogled na vrh Nuptseja, prižgemo dve svečki. Eno za Janeza Jegliča, po mojem mnenju najbolj univerzalnega slovenskega alpinista vseh časov. V vseh prvinah alpinizma je dosegal vrhunske rezultate, in če bi v alpinizmu obstajal deseteroboj, bi bil Janez zanesljivo svetovni prvak. S pogledom, uprtim v viharni vrh, od koder je strašen sunek vetra Janeza ponesel v večnost, se spomnim nanj kot na prijatelja in velemojstra svetovnega alpinizma.
Drugo svečko prižgemo v spomin na vse ostale slovenske plezalce, ki so umrli v Himalaji. Njihovo število je doseglo že štirinajst...
Zvečer malo za šalo in malo zares pokomentiramo vstop Slovenije v Evropo. Pogovor se razvname, ker imamo različna stališča do ohranjanja slovenskega jezika in naše identitete. Pridružim se tistim, ki menijo, da bolj kot bomo Slovenci izobraženi, razgledani in tuje jezike govoreči, več bomo lahko naredili za svoj jezik, narodovo samozavest in samospoštovanje. In manj ogroženo, obremenjeno in prestrašeno bomo čuvali svoje plotove. Na koncu se bolj ali manj strinjamo. Prav čudno za Slovence. Okrog desetih se odpravim spat.
Zjutraj Tone, Vlado in Barbara s Kamijem odidejo proti Kala Patarju. Niso še bili na tem razglednem griču, 5500 metrov visoko, s katerega je eden najlepših pogledov na Everest. Z Ivčem in Rafom se kako uro kasneje odpravim naravnost navzgor v strma pobočja Lobuča Peaka. Kar zahteven šesttisočak takoj za vasjo naj bi nam odprl imeniten pogled na jugozahodno steno Nuptseja. Približno 2000 metrov visok, povsem navpičen kopen skalnat zid je eden velikih problemov Himalaje. To je še eden vrhunskih ciljev, ki bi se ga Slovenci lahko lotili v prihodnosti.
Sprva nezahtevno plezanje se više spremeni v kar trd oreh. Novozapadli sneg še dodatno oteži vzpon in po treh urah odnehamo na enem od predvrhov približno 5400 metrov visoko. Glavni vrh bo počakal na "veteransko" odpravo prihodnje leto. Žal nam megle zastirajo steno Nuptseja, tako da mi ne uspe dobiti uporabnih fotografij. Vseeno se prijetno utrujeni in zadovoljni vrnemo na kosilo. Vreme se popravlja in tudi trojica s Kala Patarja je navdušena nad dnevom, preživetim na razglednem griču. Jutri nas pa čaka izredno dolga etapa.
S prvim svitom že spet hodimo. Pol ure po dolini navzgor, potem pa proti desni. Ivč v preveliki zagnanosti z Barbaro in Tonetom zaide proti Lobučeju in komaj jih prikličem nazaj. Seveda so takoj predmet zbadljivk in do zajtrka v majhnem lodžu pod divjim šesttisočakom Čolatsejem se na njihov račun imenitno zabavamo.
Dolg, na začetku še položen, na koncu pa pošteno strm vzpon nas ob pol enajstih pripelje na 5400 metrov visoko sedlo Čola. Prekrito je s snegom, a vreme je na naši strani. Modro nebo in izjemen pogled na šestisočak Pharilapča, ki sva ga z Rafom osvojila lansko leto. Sestop zahteva nekaj previdnosti in zbranosti. Dolg vzpon na naslednje sedlo iz večine potegne zadnje moči. Po položni dolini proti zaselku Tang Nag se bolj valimo kot spuščamo. V vasi se ob čaju odločim za krajši počitek, saj bo pot čez ledenik do jezer Gokyo še dolga.
Zadnje metre etape najtežje naredi Ivč, saj ga pesti huda driska. Barbari so petnajstdnevni hudi napori pobrali skoraj vse moči. Samo volja jo še drži pokonci. Iskreno ji povem, kako ponosni smo nanjo, da je zmogla tako pot, in to ji pomaga premostiti še zadnje metre. Res je dobra.
Viki Grošelj