Silvo Baznik: Start na jugu, prvi postanek na vzhodu in drugi
na zahodu mesta, da je ekipa zbrana in vozi proti Gorenjski.
Ob osmi uri smo v nihalki, ki nas popelje na smučišče Vogel. Sonce že prijetno greje, sneg je južen, nebo brez oblaka, mi pa na sedežnico in že smo na Orlovih glavah.
Šija ne dela in zato nalepimo kože na smuči in zakorakamo v strmino pod sedežnico. Višje prestopimo smučišče in po bližnjici pridemo pod zgornjo postajo na Visokem Orlovem robu. Prijatelja skočita do vrhnje postaje, jaz pa se predam fotografiranju in pripravi na smučanje.
Odmor hitro mine, ko prijatelja prismučata in skupaj zapustimo plato in se poženemo po pobočju v smeri Suhe. Obidemo nekaj vzpetin in kotanjic in že smo nad dolino Suhe, kjer se odloćimo za novo varianto. S kožami na smučeh se podamo desno proti grebenu, ki veže Šijo in sedlo Čez Suho. Višje obrnemo proti sedlu, ob večji kotanji se vzpnemo do gole stene in pod njo pričnemo prečenje strmega pobočja. Smuči odrsavajo zgornjo plast snega in potrebna je velika zbranost pri prestopanju, da ne pride do morebitnega zdrsa. Eden za drugim z večjo medsebojno razdaljo počasi prečimo, a kljub pozornosti je nekaj kratkih zdrsov brez posledic. Končno pridemo ven iz težavnosti in korak je lahko bolj sproščen. Smo visoko nad sedlom Čez Suho in svet se tu odpre in položi. Nekaj smučarjev že hiti v dolino, medtem ko se mi pomikamo po široki dolini med okoliškimi neimenovanimi vrhovi, ki kažejo že velike plati kopnin. Počasi bo sneg skopnel in veseli smo, da smo ujeli še možnost smučanja. Počasi obračamo proti vzhodu, se vzpenjamo do velike konte pod vršnjim pobočjem Rodice in spremljamo smučanje še zadnjih smučark, kajti pogled kaže, da ni več nikogar na vrhu. Stopimo proti grebenu z lepim pogledom na Malo Rodico, Špik, Mali in Veliki Raskovec, od koder je potegnil velik plaz. Izognemo se skalnatim predelom in napredujemo proti vrhu. Zapihalo je in potrebno se je obleči. Še nekaj višinskih metrov in že stojimo na vrhu 1966 m visoke gore. Južna pobočja so že skoraj brez snega in globoko spodaj se naselji Grant in Rut kopljeta v zelenju. Na vrhu smo sami in privoščimo si daljši odmor tako za okrepčilo kot počitek ob pogledih na okoliške vršace. Lepo je vidna tudi Črna prst, ki je ovita v snežno odejo. Poreznovo zahodno pobočje ima le še nekaj zaplat snega, ostali nižji vrhovi pa so že goli. Seveda ne gre brez pogledov na očaka Julijcev in njegovih sosedov. Lepo je vidna snežna meja in potrebno bo pohiteti, da ujamemo v bližnji prihodnosti še kakšno turno smuko v naših gorah.
Čas je za odhod. Pripravimo smuči in čevlje za smuko, oprtamo nahrbtnike in že so tu prvi zavoji. Snega ni veliko, ponekod že zelo malo, a kljub temu dovolj za lepo smučanje. Še boljše je smučanje naslednjega pobočja, ki nas popelje do spodnje izravnave, kjer se kratko posvetujemo glede nadalje smuke. Odločimo se za smučanje nekoliko nižje od pristopa in tako tudi naredimo. Najprej nekaj zavojev navzdol in nato prečenje do grebena in prehoda na zahodno pobočje, ki nas popelje nad dolino Suhe in kjer je potrebno ponovno namestiti kože na smuči in pričeti vzpon. Sonce tokrat že močno pripeka, sneg je pravi gnilec in večkrat se ustavimo ob srebranju požirkov tekočine iz naših zalog v nahrbtnikih. Vsaka senca mecesnov, pa čeprav še tako majhna, pride prav. Prehodimo nekaj vzpetin in kotanj in pred nami je še zadnji vzpon na Visoki Orlov rob, ki ga v nekaj minutah tudi dosežemo in nadaljujemo do zgornje postaje sedežnice Šije. Ponovno naredimo odmor, se prepustimo nekaj minut soncu in rahlemu vetru, pa pogledom na gore, ki se razprostirajo nad Komno ter se kar nekajkrat ozremo na danes presmučana pobočja in seveda Rodico, ki sameva v popoldanskem soncu.
Stopimo na smuči in odsmučamo tudi tokrat malce po svoje, da ne izgubljamo preveč višine. Dosežemo ratraktirano cesto, se povzpnemo na vrh klanca s prestopanjem in odsmučamo do Orlovih glav. Smučarske naprave so že zastale in sami se podamo po smučišču navzdol na planino Prvi Vogel.
Zavijemo do zaprte Kavke in nato sestopimo s smuči. Zadnjo vzpetino naredimo peš in sedemo za mizo pri Merjascu. Kako prija hmeljski napitek, mar ne? Ob pol tretji uri smo že v nihalki, ki nas tokrat hitro popelje navzdol iz zasneženega Vogla na zelene površine Ukanca, kjer odložimo smučarske čevlje in ostalo opremo v prtljažnik, posedemo na sedeže avtomobila in se odpeljemo proti domu.