Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Pred 60 leti

 4 2018
Pred 60 leti so pogoreli prostori PZS
Kazalo objav v vseh letnikih PV
Arhiv PV: objava celotnih številk (PDF)  



Zgorelo je vse - razen peči

Na pogorišču se je našlo še nekaj uporabne opreme.

Od klica do odhoda ena minuta, tri minute kasneje so bila tri vozila s štirinajstimi gasilci gasilci že na mestu požara.
"Teleport" - že v letu 1958!


Vse foto arhiv Miloša Švabića,
Slovenski poročevalec / Delo

Zapisniki in načrti gašenja:
Arhiv ljubljanske gasilske brigade

 

 

 

 

 

 

 

sreda, 18. april 2018, ob 05:31, Dušan Škodič, ogledov: 578

Planinski vestnik: Nesrečni dogodek, v katerem je popolnoma zgorel ves arhiv Slovenskega planinskega društva

Od nesrečnega dogodka, ko so pogoreli prostori Planinske zveze Slovenije na Likozarjevi ulici (v bližini stolpnice Dela), ravno ta mesec mineva šestdeset let. Dovolj dolga doba, da o tem malo znanem dogodku zberemo informacije, ki se jih še da najti.
Na mestu med Parmovo in Dunajsko cesto je v povojnem času stal kompleks velikih barak − provizorijev, v katerih so bili nameščeni razni uradi in industrijska skladišča. Lesene stavbe so bile velike, pritlične, s pozidanimi in izoliranimi stenami, a v osnovi še vedno le barake, občutljive za požar. Večino so z leti podrli in parcele na novo pozidali, nekaj manjših pa je ostalo vse do danes.

Do požara je prišlo 18. aprila 1958 v zgodnjih jutranjih urah. O razlogih in posledicah sem našel podatke v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, kjer hranijo intervencijska poročila ljubljanske gasilske brigade. V primeru Likozarjeve je šlo za pomembnejši objekt, zato je bil gasilskemu poročilu priložen tudi obsežen komisijski zapisnik, ki so ga sestavili kriminalisti.
Iz dokumentacije izvemo, v kakšnem objektu je bil nameščen tedanji sedež PZS in s kom vse si ga je ta delila. Baraka je bila dolga kar petinsedemdeset metrov in široka dobrih deset metrov. Planinska zveza je bila tedaj del Fizkulturne zveze, v katero so bile vključene razne podzveze. V provizoriju so bile poleg planincev še nogometna, košarkarska, odbojkarska, atletska, kegljaška, namiznoteniška in smučarska zveza ter združenje športnih podjetij Jugoslavije, uredništvo revije Polet in projektivni biro športne zveze. Nekatere od športnih zvez so imele v baraki tudi svoja skladišča.
Ko je prišlo do požara, sta bili v objektu le dve osebi. Nočni vratar, ki je skrbel za varnost v urah izven delovnega časa, in snažilka, ki je prišla okoli četrte zjutraj, da bi do sedmih počistila prostore. Tistega dne se je namenila namazati parket z loščilom, ki ga je po potrebi redčila z bencinom, shranjenim v 20-litrski kanti. Verjetno tega ni počela prvič, toda tokrat je bilo drugače. Nočnemu čuvaju je bilo hladno, zato je bila v vratarski loži zakurjena peč, neprevidna snažilka pa se je v toplem prostoru namenila pretakati bencin. Prišlo je do vžiga hlapov in plamen je preskočil v kanto z bencinom. Nočni čuvaj je bil v bližini, vendar je bil, kot preberemo v zapisniku, zaradi starosti nepriseben, in se ni spomnil niti ni znal uporabiti katerega od ročnih gasilnih aparatov na hodniku. Šlo je za upokojenca, starega triinsedemdeset let, seveda pa je vprašanje, koliko bi bil lahko uspešen pri gašenju v danih okoliščinah. 

Poklicna gasilska četa Ljubljana je imela leta 1958 sedež na Krekovem trgu 2 pri glavni tržnici. Alarmirana je bila ob 4.35, ko je po telefonu poklical občan iz soseske. Minuto kasneje so v akcijo krenile tri avtomobilske cisterne in bile na mestu požara v treh minutah, ob 4.39. Ogenj je v trenutku prihoda že zajemal srednji del barake v dolžini petnajstih metrov. Poklicnim gasilcem so se kmalu pridružile še enote prostovoljcev iz PGD Spodnja Šiška, Dravlje, Bežigrad, Železničar in industrijske gasilske enote Globus. Požar je bil tako močan, da so morali srednji del objekta prepustiti ognju, saj ga je zelo hitro upepeljeval, s curki so ogenj zgolj omejevali, da se je nehal širiti navzven, in hladili sosednje barake, ki so bile oddaljene manj kot petnajst metrov.
V kratkem času je bilo vsega konec in komisija je v zapisnik napisala, da je do tal pogorelo petintrideset dolžinskih metrov barake v srednjem delu, precej škode pa je nastalo tudi na obeh koncih, ki nista pogorela, a sta bila zalita z vodo zaradi gašenja.
Poleg poškodovanega inventarja so bila uničena skladišča materiala raznih društev, največjega je imela ravno PZS. V skladišču je bilo marsikaj, vsebina nam razkriva tudi delovanje tedanje planinske organizacije in alpinističnih odsekov ter razpolaganje s skupno opremo. Zgoreli so šotori, odeje, vetrovke, spalne vreče, vponke in klini, še posebno huda je bila izguba več deset svitkov uvoženih najlonskih plezalnih vrvi (pri nas se jih tedaj ni dobilo), za katere je PZS plačala lepe denarje. Zgorel je tudi medicinski material, projektorji, nekaj radijskih postaj, barve za markaciste, oprema za GRS, konzervirana hrana ter skoraj vse knjižne edicije.
Delno je zgorela soba, v kateri je posloval Planinski vestnik. Srečno naključje je pomagalo, da so na pogorišču našli ožgan seznam naročnikov revije in tudi s pomočjo povečevalnega stekla uspeli rekonstruirati 5400 od 5700 naslovov. V nasprotnem primeru naslednja številka sploh ne bi mogla iziti, kajti ob tedanjih možnostih bi trajalo izredno dolgo, preden bi ponovno sestavili bazo naročnikov.
Zanimive spomine na nesrečni dogodek ima planinski kronist Franci Savenc, ki je povedal, kako je v naslednjih dneh kot mlad alpinist skupaj z drugimi pomagal brskati po pogorišču, v katerem so iskali kovinske vponke in kline. Alpinistična oprema je bila zelo dragocena in komisija za alpinizem jo je po potrebi razdeljevala alpinističnim odsekom. Seveda klini po požaru niso imeli več potrebnih lastnosti, in alpinistični odseki so jih prejeli skupaj z opozorilom, naj jih imajo le za enkratno uporabo. Zanimivo bi bilo vedeti, ali je obstajal kakšen alpinist, ki je to navodilo tudi upošteval.
Kako je potekalo brskanje po pogorišču na Likozarjevi, nam lepo prikažejo fotografije iz zapuščine reporterja Miloša Švabića, ki je prizorišče poslikal za časopis Delo (takrat se je imenovalo še Slovenski poročevalec). Iz pogorišča so reševali tudi ostanke zalog plezalnega vodnika V naših stenah (bil je težko pričakovan, saj je od izdaje prejšnjega plezalnega vodnika minilo že dvaindvajset let, op. a.).
Usoda vodnika se je kar srečno končala, saj je ostalo precej izvodov celih. Žal pa je bil v požaru popolnoma uničen ves stari planinski arhiv, ki je segal še v čas nastanka Slovenskega planinskega društva, kar je − zgodovinsko gledano − naredilo planinski organizaciji neprecenljivo škodo.

Dušan Škodič

Oznake: PV
eXTReMe Tracker