Večer v nedeljo: … drvarjevo sekiro na breg. Na Gozdnik (1090 m) se bomo odpravili z vsem spoštovanjem …
… do gozdnih deklic, s katerimi so ljudje nekoč poosebili skrivnostni svet narave, in do gore, ki nikakor ni od muh. Izlet sodi med zahtevnejše planinske izlete.
Nekoč sta stala dva mladeniča, popotnik in drvar, na robu gozda, ki pokriva hrbet mogočnega Gozdnika. Pastir, kiju je zagledal, jima je svetoval, naj ne hodita v gozd. "Kajti," pravi " v gozdu žive strašne vile, gozdne žene, ki ne trpe, da bi jih kdo opazoval ali pa grešil na drevesih, v katerih žive. Podnevi bivajo v jelkah, in če šumi veter skoz njihove vrhove, tedaj se pogovarjajo inigrajo med seboj. Ponoči pa se ob mesečini dvignejo od tukaj v svojih belih oblačilih in polete čez travnike proti celjskemu gradu. Vrte se tako lahkotno v krogu, kakor bi imele krila. Samo od daleč in neopaženo sme človek opazovati veselo kolo gozdnih deklic. Popotnika, ki se je vrinil v njihovo gozdno bivališče, zavedejo v temnem gozdu, drvarja pa, ki se dotakne s sekiro njihovih dreves, grozno kaznujejo, da živ ne zapusti več gozda.” Mladeniča poslušata pastirja, toda ne zmenite se za njegovo svarilo. Popotnik je hotel vile opazovati in se radovati ob njihovem pogledu. Drugi, drvar, pa kljubovati njihovi moči in jim posekati bivališča, vitka debla jelk. Odhitela sta v večno senco gozdov. Kmalu zatem sliši prvi popotnik udarce sekire, torej je bil tovariš že na delu. Prekriža se in odhiti naprej. Kmalu se zgoste temni oblaki na nebu; blisk za bliskom je švigal skozi drevje; v potokih je lil dež, tako da so hudourniki narasli in poplavili ves gozd. Vso noč je divjal vihar in se umiril šele proti jutru. A naša mladeniča?
Prvi je sedel drugo jutro na robu pragozda in razmišljal o čudnih in prečudnih rečeh, ki jih je videl ponoči. Zelena jelčna vejica mu je krasila klobuk, a nikomur ni povedal, kaj je videl, kajti vile, grozne v svoji jezi in vendar tako krasne in dobre, so mu prepovedale, da bi komu le črhnil o tem, kar je smel po njihovi milosti gledati.
O drugem popotniku, drvarju, pa ni bilo nikoli več ne slišati ne videti. Samo hudournik je vrgel njegovo sekiro na breg; torej je drzneža res doletela kazen gozdnih deklic, ker je skrunil njihova domovanja.
Komaj gora, ki ni od muh
Na Gozdnik, 1090 m, se bomo odpravili z vsem spoštovanjem - do gozdnih deklic, s katerimi so ljudje nekoč poosebili skrivnostni svet narave, in do gore, ki nikakor ni od muh. Izlet sodi med zahtevnejše planinske izlete. Gozdnik je vrh v Mrzliškem pogorju, južno od Griž. Čeprav je "komaj" tisočak, je precej strm. Tisti, ki bi jim strmina povzročala preveč težav, naj se rajši odločijo za bližnjo Mrzlico, 1122 m, ki je veliko bolj dostopna, zato pa tudi bolj obiskana.
Na vrh Gozdnika se bomo od Kotnikove domačije povzpeli po strmem zahodnem grebenu, na katerem rastejo mogočne stare bukve. Na Malem vrhu je ob jasnem vremenu lep razgled, ki zajame Paški Kozjak, Poreška planina in Mrzlica. Naša pot vodi deloma po Savinjski planinski poti.
Izhodišče izleta in opis poti
Do Kotnikove domačije (Pongrac), 658 m, pridemo preko Žalca Migojnice, Griž in Zabukovice. Za avtobusno postajo in obratom Minerve je v Zabukovici odcep desno z oznako za Gozdnik, Kal in Mrzlico. Peljemo se po dolini ob potoku Artišnica. Pri kamnitem mostu je označenih več pešpoti, nadaljujemo naprej za Gozdnik. Smerokazi nas kmalu zatem usmerijo levo proti lovskemu domu na Gozdniku. Parkiramo ob na novo urejenem studencu.
Poiščemo markacije, ki nas od domačije, pri kateri je žig Savinjske planinske poti, usmerijo desno v gozd. Kmalu se ločita dve poti: leva gre na Gozdnik preko Malega vrha, desna pa čez Gozdnik naprej na Šmohor. Uberemo prvo, levo pot, kajti po drugi se bomo vrnili. V ključih se vzpenjamo po strmem pobočju. Kmalu se pot odcepi na Mali vrh - razglednik pod Gozdnikom. Ta del poti je nekoliko izpostavljen, zato se mu lahko tudi izognemo in nadaljujemo proti vrhu, na katerem sta nov lesen bivak in razpelo.
Vrnemo se po drugi poti; sledimo oznakam za Šmohor, vendar na prvem razcepu zavijemo desno v dolino. Pot je sicer markirana, toda pri razcepu ni nobene posebne oznake, zato bodimo pozorni. Tudi markacije so slabše vidne. Spuščamo se po bukovem gozdu, ki ga kmalu zamenja smrekov gozd. Pod seboj zagledamo lovski dom in Kotnikovo domačijo. Končni del poti je zaradi sečnje in uničene planinske poti orientacijsko zahtevnejši, toda cilj vidimo pod seboj in ga težko zgrešimo. Upajmo, da bo pot kmalu obnovljena.
(Pravljične poti Slovenije. - Sidarta)