Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Vzhodna Anatolija





Turčija -
Vzhodna Anatolija |
02.04.18
  
nedelja, 8. april 2018, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 535

Turnosmučarski in kolesarski odsek PD Kamnik: Želja po raziskovanju manj obljudenih krajev nas še ni minila.

Tokrat smo se odpravili v Turčijo, natančneje v vzhodno Anatolijo.
Z agencijo, ki je pred leti urejala logistiko za enega od AO-jev, nismo mogli vzpostaviti stika, zato smo se v časovni stiski odločili za enega od njenih ostankov.

Že na samem začetku potovanja smo imeli smolo. Pri Turkish Airlines so nas, potnike, na Brniku čekirali do končnega cilja v Vanu, prtljago pa le do Ankare. Tako smo mi fizično vstopili v Turčijo v Istanbulu, naša prtljaga pa v Ankari. Ker je letalo v Ankari pristalo s polurno zamudo, časa do naslednjega leta pa je bilo le dobro uro, so čekiranje naše prtljage, kljub temu da smo že imeli boarding passe, prekinili in objavili zaključek vkrcavanja. Na stroške letalskega prevoznika so nas sicer nastanili v enem boljših hotelov v Ankari, toda s tem smo izgubili en dan, ki se je kasneje, vsaj kar se tiče našega glavnega cilja, izkazal za najbolj verjetno ključnega. V zameno, toda majhno in borno uteho, pa nam je ostal lep panoramski ogled glavnega mesta.

Naslednji dan smo prileteli v Van, ki leži ob istoimenskem jezeru. To je največje jezero v Turčiji in je veliko skoraj kot petina Slovenije. Obdajajo ga gore, ki so se ob našem prihodu čudovito svetile v belini na novo zapadlega snega.

Za aklimatizacijsko turo smo si izbrali 4058 m visok vulkan Suphan Dagi. Vstali smo ob 2. uri zjutraj in se s kombijem odpeljali do zadnje vasi, na višini približno 2250 metrov, potem pa takoj stopili na sneg.

Naš »profeš’nal gajd« Zeki nam je že takoj na začetku povedal, da sicer ne zna smučati, da pa bo peš oziroma s krpljami vsaj tako hiter kot mi. Že kmalu pa se je pokazalo, da bo to težko držalo. Ko se mu je začelo udirati, si je najprej nadel krplje, kmalu za tem pa si jih je snel in ubral pot po spihanem grebenu. Ko smo v sicer ne preveč dolgih časovnih presledkih prišli na manjši plato na višini okoli 3800 m, je bil že zadnji. Sledil je le še strm zaključni vzpon, ki pa se mu je Zeki odpovedal, češ da je preveč snega. V skromni angleščini, ki se jo je naučil med služenjem vojaškega roka, nam je za silo opisal pot do vrha. O višini, na kateri smo bili, je on spraševal nas, saj ni imel niti kompasa, kaj šele kaj drugega; imel pa je dva mobitela, s katerima se je ukvarjal vsaj tako intenzivno kot naši najstniki. Vrh so začele ovijati meglice in vreme se je začelo slabšati. Ko smo prisopihali na vrh strmine in že mislili, da bomo samo še potrepljali vrh, smo ugotovili, da smo na robu obsežnega kraterja, ki je sestavljen iz neštetih zob, od katerih pa je le eden pravi vrh. Ko smo jih nekaj že prehodili in ker se nikakor ni hotelo niti toliko razjasniti, da bi tudi videli, ali smo za res najvišje, čeprav so višinomeri to potrjevali, smo se odločili, da je zadnji vrh »to je to« in se obrnili po poti navzdol.

Med spustom do platoja smo morali zelo paziti na “mine” v obliki ostrih vulkanskih kamnov, ki so hinavsko prežali na nas izpod ne prav debele snežne odeje. Od platoja dalje pa se je začel drugi del veselega 1800-metrskega spusta. To je bil spust, kakršnih smo imeli v ne tako kratki karieri bolj malo; pravzaprav je bilo vse idealno: pomrznjen sneg v vadijih (arabsko beseda vadi pomeni suha dolina ali graben) je ravno prav popustil, da se je zavijalo v poljubnih radijih, skorja se praktično še nikjer ni predirala, orientacija je bila logična in enostavna, na nebu je bilo le toliko oblakov, da ni bilo že kičasto. Z višino zaradi predhodnega spanja v višinski sobi (še v Sloveniji) nihče ni imel težav. Tik pred zadnjimi zavoji smo dohiteli Zekija; bil je izžet kot cunja in to nas je navdajalo z dvomljivimi občutki, kako bo naprej.

Po končani turi smo se odpeljali v 150 km oddaljeno mesto Dogubayazit, ki je izhodišče za vzpon na Ararat (5137 m), kar je bil seveda naš glavni cilj. Ime gore Ararat nima pojasnjenega izvora. Nekateri ga razlagajo s pomočjo Geneze (prva Mojzesova knjiga) in naj bi pomenilo prekletstvo in tresenje.

Na večernem sestanku nam je Zeki predlagal, da bi za vzpon namesto dveh taborov (na 2900 m in 3900 m) postavili samo enega, in sicer na približno 3600 m, za kar da smo dovolj močni, in tako bi s hribom skušali opraviti v le dveh dneh. Kljub ostrim besedam, da je dogovor drugačen, je ostalo pri njegovem predlogu.

Zaradi spremenjene strategije smo si privoščili dan počitka in si ogledali nekaj lokalnih zanimivosti. Le nekaj sto metrov pred iransko mejo je 35 m širok in 60 m globok krater, v katerega je leta 1913 padel meteorit, ki je menda drugi največji (znani) na svetu. Le streljaj stran, 20 km zračne linije od Ararata, je mesto, kjer naj bi se zgodil prvi zabeleženi brodolom na svetu; to naj bi se zgodilo Noetu in njegovi barki. Vsem nam se je tako ta legenda kot ogled samega kraja zdel bolj približek neke pravljice ali mita kot pa nekaj resničnega. Toda na internetu in v hotelu smo našli »resno« literaturo in filme, ki skušajo obstoj teh »ostankov Noetove barke« dokazati tudi z znanstvenega stališča. Vse kaže na to, da tudi domačini temu ne verjamejo več, saj je bil muzej na kraju, kjer to prikazujejo, prazen in zapuščen.

Po še nekaj kulinaričnih vložkih, mimogrede, hrana je bila vse dni izvrstna, smo se spravili k pakiranju in počitku. Zjutraj so nas zapeljali na višino približno 2200 m. Prtljago so natovorili na konje. Zelo smo se začudili, ko smo opazili, da sta prišla le dva gonjača živine in kuhar; spraševali smo se, kako bodo postavili tabor na obljubljeni višini brez nosačev.
Po nekaj sto metrih se je začel sneg. Mi smo si seveda nataknili smuči. Višje smo bili, več snega je bilo pod nogami. Spihanih in kopnih grebenčkov je bilo vse manj, konjem se je vse bolj udiralo in karavana je napredovala vedno počasneje.

Na višini prvega predvidenega tabora, malo nad 2900 m, se je zgodba zaključila. Konji niso mogli več naprej in ni nam preostalo nič drugega, kot da smo se utaborili.

Sledilo je mučno pregovarjanje o tem, če in kdaj bodo prišli nosači, da bi postavili naslednji tabor na 3900 m. Vendar smo kmalu prišli do zaključka, da je naša edina možnost naskok na vrh s te točke, kajti naslednje popoldne je bil napovedan začetek večdnevnega hudega poslabšanje vremena.

Vstali smo opolnoči in ob enih krenili proti vrhu. Po napovedih bi moralo biti jasno, toda bilo je oblačno, že kmalu po našem odhodu pa je začelo še snežiti in tudi veter je bil precej močnejši, kot je bil napovedan.

Glede vodenja smo bili popolnoma odvisni od Zekija, saj ponoči, v meglenem oziroma oblačnem vremenu, v labirintih vulkanskih grebenov in vadijev niti pomisliti nismo smeli na smer »po lastni pameti«. Zeki jo je seveda peš ubiral čez grebene, in sicer tam kjer je bilo čim manj snega, da se mu je pač manj udiralo. Tokrat s seboj ni vzel niti krpelj. Tako smo morali tudi mi hočeš nočeš nekaj poti prepešačiti, s smučmi na nahrbtnikih, čeprav za to ni bilo nobene potrebe. Pero je že kmalu zlomil palico in ni mu preostalo nič drugega, kot da se vrne. Pridružil se mu je še Ivan.

Ko je spihanih grebenov zmanjkalo, se je Zekiju začelo močno udirati in včasih se je za napredovanje moral dobesedno plaziti po kolenih in rokah. Pavel in Lado sta sklenila, da tega ne bosta več gledala oziroma prenašala, saj je bilo že vsem jasno, da za vrh ni nobenih, niti teoretičnih možnosti več; tako sta tudi onadva obrnila. Z Vitalom sva sklenila, da greva naprej, do koder pač pridemo.

Napredovali smo vedno počasneje, Zeki pa je še kar naprej zatrjeval, da se bodo razmere kmalu izboljšale. Ko se je začelo daniti, so se mraz, veter in sneženje še okrepili; obleči si je bilo treba še en sloj puha in natakniti najdebelejše puhaste rokavice. Vendar ne za dolgo, saj je končno tudi Zeki spoznal, da tako ne bo šlo več naprej in je naznanil, »da so razmere pretežke« in da se bo treba obrniti. V teh okoliščinah je bilo smučarskih užitkov pri spustu bolj malo. Ampak tako se pač kdaj pa kdaj tudi zgodi.

Sledilo je seveda turobno pakiranje z gore in nato še bolj mukotrpno pogajanje za plačilo obljubljenih, a neizvršenih storitev. Za Zekija je bil za vse kriv Alah, ker je pač poslal takšno vreme.

Po vrnitvi z gore sta se nam pridružili Mira in Zdenka, Vital in Pero pa sta odšla domov. Začelo se je 1400 km dolgo popotovanje po turškem delu Kurdistana, katerega osrednji del je Zgornja Mezopotamija, dežela med dvema rekama, med Evfratom in Tigrisom. V Mezopotamiji se je zgodilo veliko tistega, kar poznamo iz Stare zaveze Svetega pisma – Biblije in iz zgodovine najstarejših civilizacij, na katerih temelj današnji zahodni svet.

V prvem delu naše odprave smo bili razočarani nad neprofesionalnostjo vodenja, v drugem delu pa smo doživeli pravo nasprotje. Naš vodnik je bil izjemen in je zelo dobro razumel, da je naš predlog programa le grob okvir, ki ga lahko razširi po svoji presoji. Ko se je povsem prepričal, da nas to, kar nam je pokazal in povedal, zares zanima, da o tem celo nekaj vemo in da nismo ovaduhi (oba s šoferjem sta bila sta namreč Kurda), nas je vodil tudi tja, kamor navadnega turista zlepa ne popeljejo.

Ampak to je že zgodba za kakšen drug prispevek.

Oznake: smuTurno
eXTReMe Tracker