Gorenjski glas - Peter Colnar: ... – pisatelj, odvetnik in župan
Na Gorenjskem v deželi Kranjski (140)
»… de le petica da ime sloveče, de človek toliko velja, kar plača …« je leta 1829 zapisal France Prešeren v svoji pesmi Slovo od mladosti. Pisatelj, odvetnik in brežiški župan Janez Mencinger, ki se je rodil 26. marca 1838, pa je kasneje to misel obudil v svoji povesti Človek toliko velja, kar plača. Mencinger je sicer bolj znan predvsem po knjigi Moja hoja na Triglav in tudi po tem, da je bil pisatelj, prevajalec, odvetnik in tudi župan v Krškem ter po usodi, saj mu je bila, vsaj koliko je znano, »sreča mila«.
Rodil se je v vasi Brod sredi Bohinja v stari kmečki rodbini pri Kovaču - Grogarju kot najstarejši otrok očetu Gregorju Mencingerju in materi Mariji Sušnik. Na Dunaju je študiral klasično filologijo, nato pravo, iz katerega je doktoriral v Gradcu. Po odvetniškem pripravništvu v Brežicah je bil enajst let odvetnik v Kranju, nato pa v Krškem, kjer je bil tudi župan. Bil je trden narodnjak, ki pa se s politiko ni želel ukvarjati. Posebno je bil aktiven v čitalniškem življenju v Kranju. Njegova najbolj znana dela so Moja hoja na Triglav (spomini na mladost, prijatelje in literarne sodobnike), roman Abadon in satiri Cmokavzar in Ušperna.
Ljudsko šolo je obiskoval v Bohinjski Bistrici, gimnazijo pa v ljubljanskem Alojzijevišču. Po odlični maturi se je na Dunaju preživljal z inštruiranjem, kjer je študiral v letih 1857/1858 klasično filologijo, kasneje pa pravoslovje. Promoviral je leta 1862 v Gradcu in postal odvetniški kandidat pri dr. Jakobu Razlagu v Brežicah. Ko je decembra 1871 v Gradcu opravil odvetniški izpit, je takoj nastopil kot samostojni odvetnik v Kranju. Nekaj časa je bil njegov pomočnik tudi Ivan Tavčar. Leta 1882 je svojo odvetniško pisarno preselil v Krško, rojstni kraj svoje soproge Marije, rojene Barbo. Dve leti pred smrtjo si je sam sestavil nagrobni napis (dan smrti so mu kasneje vstavili): »Tukaj vstajenja čaka Dr. Janez Mencinger, advokat. Svojega življenja pravdo je začel 26. 3. 1838 in nedovršeno končal 12. 4. 1912. Bodi mu sodba milostljiva.«
Slovel je po svoji spretnosti, poštenosti in dobrosrčnosti. Nastopal je kot odločen narodnjak, vendar je odklanjal aktivno sodelovanje v politiki. Sodeloval je le v občinski upravi, kjer je bil tri leta v občinskem odboru v Kranju, v Krškem pa je bil pozneje dve leti župan ter nato »čast odložil«. Dokler ni začel bolehati, je bil s svojo izobrazbo, duhovitostjo, šaljivostjo in dostojanstvenostjo središče družabnega življenja. V Kranju je bil ves čas član in od leta 1874 dalje tudi predsednik Čitalnice. Tam je osnoval in vodil nekakšno »akademijo«, klub deseterice mladih mož, ki so šaljivo ali resno predavali in zlagali pesmi. Izredno je cenil Janeza Bleiweisa.