Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Den

10.03.2018
Življenje Danila Cedilnika - Dena, ki je lani praznoval 70 let, je že več kot pol stoletja tesno povezano z gorami. 


  ...04.2018
Danilo Cedilnik, alpinist: "Rad bi še velikokrat stal na kakšnem vrhu!"  


 

torek, 3. april 2018, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 1021

Jana - Marjan Žiberna: ... Danilo Cedilnik, gornik z dušo in srcem, s svinčnikom in čopičem

Danilo Cedilnik - Den, gornik in slikar
POSLEDNJI MOHIKANEC

Življenje Danila Cedilnika ‒ Dena, ki je lani praznoval 70 let, je že več kot pol stoletja tesno povezano z gorami.

Kot otrok je iz domačih Guncelj, ki so danes del Ljubljane, zahajal v bližnje Polhograjske Dolomite, potem so prišla plezališča in domači hribi, ki jih je začel v študentskih časih osvajati po vse zahtevnejših smereh.
Leta 1970 je bil prvič na veliki odpravi, v Hindukušu v Afganistanu. Tam je bil ponovno devet let pozneje, vmes pa še na treh odpravah v Himalajo. V tem času je bil tudi inštruktor v novoustanovljeni alpinistični šoli v Manangu v Nepalu, kjer je s pokojnima Nejcem Zaplotnikom in dr. Jožetom Andlovicem začel uresničevati zamisel Aleša Kunaverja o alpinističnem usposabljanju domačinov. Sledili so Andi in evropski hribi, vmes pa plezanje in nenehno odkrivanje domačih gora ...

Bil je odličen plezalec, a ob mnenju, da mu preplezana stena celo takrat, ko se je alpinizmu najbolj posvečal, ni pomenila največ, prikimava. Prav tak je vtis ob branju dveh njegovih knjig ‒ obe, Congma je hodil spredaj in Sledovi ptic, sta zelo poetični. Den, ki je kot likovni pedagog poučeval na osnovni šoli v Šmartnem pod Šmarno goro, je v hribih našel tudi navdih za likovno ustvarjanje. Gore so prevladujoč motiv mnogih njegovih grafik pa tudi razstave akvarelov najbrž ni imel nihče višje kot on ‒ slike vrhov, ki jih je naslikal sredi gorovja Karakorum v Pakistanu, je razstavil prav tam. V gore še vedno zahaja z nezmanjšanim veseljem. In v plezališča ‒ za plezalne vodnike je izrisal skice takorekoč vseh v Sloveniji pa tudi v Istri in na Tržaškem. Veliko mu pomeni vrt ob domači hiši, ki se mu posveča od konca zime do pozne jeseni.

Bili ste eden od devetih otrok v času, ko je bilo življenje, vsaj v materialnem pogledu, pri nas še zelo skromno. So vas, ko ste začeli zanimati za 'nekoristni svet', čudno gledali?
Ja, časi res niso bili lahki. Oče je moral, da smo lahko skromno živeli, zelo trdo delati. Ampak ob nedeljah, ko si je vzel prosto, nas je kljub utrujenosti vedno peljal v Polhograjce. Včasih so bile to precej dolge ture ... Seveda so nas čudno gledali, saj takrat pohodnikov ni bilo, ampak so se na nas sčasoma navadili.

Ste se takrat okužili s hribi in plezanjem?
Morda, ampak stvar, ki je name napravila zelo močan vtis, je bilo plezanje v Turncu (plezališče na Šmarni gori, op. p.), kamor me je peljal starejši brat Milan, ko sem imel kakšnih deset let. Seveda je bilo to plezanje 'na fraj', brez kakršnegakoli varovanja. Kasneje, ko sem jih imel 16 ali 17, me je bratranec pozimi peljal na Jalovec. Nekoč pa sva, prav tako pozimi, šla na Cojzovo kočo na Kokrškem sedlu. Nameravala sva prespati v zimski sobi, a sva zgrešila in prišla pod Kogel in bivakirala v Gamsovem skretu. Ko sem šel v srednji šoli s svojim profesorjem Dolganom pozimi na Krn, so mi v prisilnem bivaku zelo pomrznili prsti. To so bile prve izkušnje. Kot srednješolec sem s prijatelji kar veliko hodil v hribe, ampak plezati sem začel kot študent. V Guncljah nas je bilo šest alpinistov ‒ brata Silvo in Viki Grošelj, Marjan Brišar, Slavko Švegelj, Rado Šerjak pa jaz ... Mislim, da so bile takrat Gunclje poleg Mojstrane vas z največ alpinisti.

Vaš mladostni idol je bil menda Hermann Buhl, legendarni avstrijski alpinist, ki je kot prvi osvojil osemtisočaka Nanga Parbat in Broad Peak.
Eden do klape je prinesel Buhlovo knjigo o Nanga Parbatu in seveda smo jo vsi navdušeno brali. Sicer pa sem gledal starejše alpiniste z velikim občudovanjem in se jih sprva skoraj ogovoriti nisem upal. Franceta Zupana, Staneta Belaka ‒ Šraufa, Tineta Miheliča ... Sem pa imel že na začetku srečo, že hitro sem prišel v super klapo. Mislim, da so bili Boro Krivic, Šrauf, Marjan Manfreda ‒ Marjon takrat naši najboljši plezalci. Skupaj smo šli leta 1970 v Hindukuš v Afganistan, ki je bil odlična izkušnja.

Smrt soplezalca je za alpinista huda preizkušnja. Že leta 1969 se je na primer ponesrečil Silvo Grošelj, kasneje Nejc Zaplotnik ... Kako je to vplivalo na vas?
Vsaka smrt je bila šok, a par dni po pogrebu si že pozabil in smo spet šibali naokrog. Šok je bil predvsem za starše. Malo smo jim lagali, češ, da gremo samo do neke planinske koče, in hodili plezati. Po Silvovi smrti je Viki staršem obljubil, da ne bo več plezal, a je imel pri meni skrito opremo in hodil na skrivaj trenirat na Turnc. Veliko soplezalcev je šlo.Včasih je bilo plezanje bolj nevarno. Manj smo se varovali, navezovali smo se kar s t. i. najlonskimi vozli okrog pasu, ni še bilo čelad in plezalnih pasov, oprema nasploh je bila slaba.

Zdi se, da niste imeli nikoli tako močno izražene želje po alpinističnih uspehih, kot nekateri drugi plezalci, da ste bili manj tekmovalni. Je ta vtis pravilen?
Nedvomno, sem pač drugačen karakter. Vedno me je zanimala celotna pustolovščina, ne samo osvojeni vrh ali preplezana stena, ampak tudi vzdušje, tovarištvo. Vzpon mora biti, vsaj zame, doživetje. Včasih smo se prepirali, ali je alpinizem šport ali ni. Seveda je šport, ima pa tudi neko dodatno vrednost, vzbuja veliko čustev. Če jih ne bi, najbrž alpinisti ne bi toliko pisali, fotografirali, predavali ... Vsak šport ima svoj specifiko, alpinizem, kjer so doživetja zelo močna, ima tudi veliko filozofskih razsežnosti.
Na zgodnjih odpravah je bilo celo govor o tem, da imen tistih, ki so prišli na vrh, sploh ne bi objavili. Cilj je bil, da nekdo osvoji vrh, zanj pa so delali vsi člani odprave. Dosegel ga je, če je bila odprava uspešna, le tisti, ki je bil ob pravem vremenu na pravem mestu. Če je nekdo na primer slabše prenašal višino, je bil za odpravo izjemno pomemben, ko je organiziral transporte v višinske tabore, da v steni plezalcem nikoli ni zmanjkalo opreme ali hrane. Bil je izjemno koristen za odpravo, pa čeprav ni stal na vrhu. Lahko napravim primerjavo z nogometom, kjer neštetokrat ponavljajo ime tistega, ki je dal gol, čeprav brez celotne ekipe nikoli ne bi prišel do priložnosti za strel ... Nekoč so bile velike odprave nujnost. Oprema je bila neprimerno slabša, ni se načrtno treniralo, bili smo po službah ... Kasneje je hitro prodrl individualizem, uveljavil se je alpski stil. Ne predstavljam pa si, da bi leta 1975 na Makalu lahko plezala naveza v alpskem stilu.

Kaj imate za svoj največji dosežek v športnem pogledu?
Prav gotovo to, da lahko danes pripovedujem te stare zgodbe ... Omeniti pa moram južno steno Makaluja (osemtisočak v Himalaji, op. p.), čeprav nisem bil na njegovem vrhu. Bil sem odlično pripravljen. Na taboru 5 sem igral orglice, verjetno je to svetovni rekord (smeh), pa čeprav sem malo dihal vmes ... Štartal sem proti vrhu, a sem moral obrniti. Imel sem smolo, v koleno mi je priletel kos ledu. Če ne bi pravočasno obrnil, mi ne bi mogel nihče pomagati. Smo pa v Hindukušu na obeh odpravah zlezli par imenitnih stvari. Na prvi sva z Borom Krivicem potegnila novo smer na Kišmikan, ki je takrat veljal za sedemtisočaka, kasneje pa so mu namerili nižjo višino. Na drugi smo z Zoranom Bešlinom in Vikijem Grošljem v hitrem in zelo tveganem vzponu ‒ plezali smo nenavezani ‒ v enem dnevu dosegli vrh 6800 m visokega Gumbaz-e-Safeta, kjer smo bivakirali brez opreme. Dobro se spominjam zahtevnega solo vzpona na še neosvojeni 6500 m visok vrh v pogorju Kangčendzenge. Imam tudi kar nekaj zelo lepih prvenstvenih smeri v naših hribih.

Alpinizem se je od časov, ko ste bili sami najbolj dejavni, zelo spremenili. Kako gledate na primer na množično naskakovanje Everesta v zadnjih letih, ko se ga lotevajo celo ljudje, ki še v baznem taboru ne vedo natančno, kako si natakniti dereze?
Včasih je bila v dolini pod osemtisočakom ena odprava spomladi in ena jeseni. Za več ni bilo nosačev, ni bilo dovolj hrane ... Potem je Nepal ugotovil, da lahko dobro zasluži, zgradili so ceste v visokogorje, tako da lahko pripeljejo hrano, zgradili so lodže, na razpolago je bilo več in več nosačev. Nedvomno je dobro, da lahko od tega mnogi domačini živijo. Razvpiti Everest je res velikokrat na tapeti, pa čeprav je v Himalaji veliko lepih gora, kjer je zelo malo ljudi. Ampak očitno si ga mnogi neznansko želijo. Napeljane so vrvi nanj, oprema je veliko lažja in veliko bolj topla, problem pa je čakanje. Ne bi si želel stati v vrsti samo zato, da bi lahko prišel na vrh Everesta. Poleg tega si ne predstavljam, da bi lahko šel mimo umirajočega človeka, ne da bi mu vsaj poskušal olajšati trpljenje. To so slabe plati komercialnega alpinizma. Sam sem za klasični alpinizem, ki pa ni več moderen. V mislih imam plezanje v navezi in da se ti, razen če ni nujno, preveč ne mudi. Saj je zraven še toliko drugih stvari. Gledaš okrog in doživljaš stvari, se usedeš, pogovarjaš, fotografiraš ... Sicer pa zelo občudujem vrhunske vzpone današnjih alpinistov, zlasti mi je všeč moderen pristop Marka Prezlja in mladih plezalcev, s katerimi se naveže na vrv.

Bili ste med prvimi inštruktorji alpinistične šole v Manangu v Nepalu, ki je nastala na pobudo Aleša Kunaverja. Vam je bila ta vloga kot pedagogu in alpinistu pisana na kožo?
Ko sem se vrnil z drugega tečaja kot vodja šole, sem ravnatelju šole, v kateri sem bil zaposlen, rekel, da sem bil ravnatelj v veliko višji šoli kot on, saj je tečaj potekal na 3500 metrih (smeh) ... To je bila izjemna izkušnja. Kunaver je bil alpinistični vizionar v svetovnem merilu. Z Zaplotnikom sva bila inštruktorja, Andlovic pa je bil zraven kot zdravnik. Napisati sva morala program čisto od začetka. Pripravil sem na primer plakate o nevarnostih v gorah, ki sva jih izobesila med teoretičnim delom tečaja, med praktičnim smo ogromno plezali po okoliških hribih. Predvsem pa sva jim skušala vcepiti misel, da so oni tam doma, da smo popolnoma enaki, da nismo mi sahibi. Mislim, da nama je kar dobro uspelo. Na tečaju niso bili le Šerpe, ampak tudi nosači iz drugih plemen in nekaj predstavnikov nepalske vojske. Z Nejcem sva imela več kot 30 tečajnikov, ki so morali na koncu opraviti izpit. Dobili so značke in diplome in z njimi lahko več zaračunali za svoje delo. Naslednje leto, ko sem bil vodja, nas je bilo že šest inštruktorjev. Čez leta se je izkazalo, kako pomemben je bil ta tečaj. Nimam sicer podatkov, a slišati je bilo, da je bilo smrti med višinskimi nosači, ki smo jih naučili uporabljati dereze in cepin in se varovati, veliko manj.

Kako pa so se skozi čas spreminjali motivi, zaradi katerih ste zahajali v gore?
Po velikih odpravah v 70-ih letih sem raje šel v Ande in druge gore, kjer si v nekaj dneh gor in dol. Kasneje pa sem cepin vse bolj zamenjeval za čopič. Ko smo imeli 2005 jubilejno odpravo na šesttisočak Ama Dablam (ob 30-letnici druge odprave na Makalu, op. p.), sem šel do višine 6000 metrov. Ko bi čez nekaj dni lahko poskusil priti na vrh, sem se odločil, da ga raje 'namalam', in napravil nekaj akvarelov. Ko smo šli nekaj let kasneje na bolj pohodniško odpravo v Karakorum v Pakistanu, sem na Concordii (na stičišču ledenikov Baltoro in Godwin-Auster, op. p.) napravil 12 akvarelov in jih razstavil v jedilnem šotoru. S ščipalkami za perilo sem jih obesil na vrv in morda imel najvišjo slikarsko razstavo na svetu.
Ko sem najbolj intenzivno plezal, slovenskih hribov sploh nisem kaj dosti poznal. Poznal sem vsak oprimek v Tamarju, Vratih, Krmi, drugega pa ne. Pred 20, 30 leti sem začel odkrivati, kako je naš gorski svet lep, zadnja leta sem na primer do podrobnosti spoznal Trento, njene kozje stezice ... Z gorami se lahko ukvarjaš vse življenje, le cilje si prilagajaš.

Kakšni pa so vaši načrti za prihodnost?
Poleti, ko lahko zračim prostore, se veliko ukvarjam z grafikami, saj zaradi barv in razredčil pri tem precej smrdi. Jeseni in pozimi pa je čas za čopič in slikanje. Kar se hribov tiče ‒ zadnja leta hodim najraje novembra in decembra. V dolini je megla, v hribih pa malenkost snega in lahko hodiš po soncu v kratkih rokavih ... Torej: želim naslikati še kakšno dobro sliko, rad bi imel pregledno razstavo pa da bi še velikokrat stal na kakšnem vrhu in tiho strmel v daljavo.

Besedilo: Marjan Žiberna
Fotografije: Goran Antley

Oznake: ALP

Komentiraj (2):

Marjan Bradeško, torek, 3. april 2018, ob 06:43

Odličen pogovor, Den je res eden tistih zadnjih gorskih romantikov v pravem pomenu besede. Kdor ne ve, Den se prav tako dobro kot s čopičem izraža tudi s peresom - priporočam, da preberete njegovo odlično knjigo Sledovi ptic. Komaj čakam tudi na novo razstavo!

Dejan Koren, torek, 3. april 2018, ob 09:18

ooo koliko manjka danes takega mišljenja ...
Lp, DeKo

eXTReMe Tracker