Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Pavel Kunaver

Večer v soboto - Zvezdana Bercko: Jurij Kunaver: Pavel Kunaver - Sivi volk.

Prof. dr. Jurij Kunaver (rojen 1933.), sin Pavla Kunaverja, je univerzitetni profesor v pokoju, doktor geomorfoloških znanosti, navdušen jamar in planinec tudi član 4. jugoslovanske himalajske alpinistične odprave na Makalu leta 1972, avtor številnih učbenikov geografije ter strokovnih in poljudnoznanstvenih del.

Prvič na Šmarni gori, prvič na Triglavu
“Gore so bile takrat tihe, snažne in polne cvetja”. V nekem intervjuju ob 90-letnici je Marjan Raztresen izbezal iz očeta izjavo, da je bil najbrž prvič v gorah na Šmarni gori, star štiri leta ali približno toliko, ko sta ga nanjo peljala oče in mati, vsak za eno roko, in da ima v spominu samo svoji dve iztegnjeni roki.
Na Triglavu je bil prvič leta 1905 s starejšim bratom Jožetom, in to 13. avgusta. Na ta dan sta se vzpela po Tominškovi poti in čez Triglavski ledenik do Kredarice, nato pa še na vrh. Štirinajstega avgusta 1906 je zjutraj pred Aljaževim domom prvič zagledal od sonca ožarjeni vrh Triglava: “Ledenik pa, ki je pod njim, se je kakor najhujša belina svetil.” Na isti strani je očetov akvarelček Triglava, stene in majhnega dela ledenika. Šli so po Tominškovi poti, in ko so stopili iz stene, so v nadaljevanju hodili nekaj časa po ledeniku, preden so prišli do Kredarice. Po obvezni grahovi juhi sta z bratom Jožetom takoj krenila proti vrhu Triglava: “Še par korakov in bila sva na vrhu Triglava, 2864 metrov visoko. Izpolnila se mi je vroča želja, ki se je vnela na Tošcu v Polhograjskih dolomitih, ko sem zagledal veličastni Triglav.” V dnevniku je opisu tega dogodka od začetka do konca oče posvetil kar dvaindvajset strani, napisanih ročno, najbrž doma takoj po vrnitvi, in to z najlepšo možno pisavo. Svoja čustva ob tem pospremi z Vodnikovimi verzi: “Tam, kjer v ravno Furlanijo, /.../ Menim, da na neb’ živim!” Potem ko so se vsi vpisali v spominsko knjigo, so zapeli Aljaževo Oj, Triglav, moj dom in še nekaj drugih pesmi. Oče je s seboj pogosto nosil orglice in s tem rad zabaval družbo. Sploh je bil nagnjen k citiranju raznih pesnikov, ki so ga, kot na primer Vodnik, Prešeren, Gregorčič in drugi, navdihovali in podžigali k občudovanju lepega. V dnevniku citira bohinjsko narodno, s katero pospremi njuno približevanje Bohinju:
Triglav naš je kralj planine,
premogočni star očak,
on navduši naše sine,
nepremagani orjak!

Naslednji dan sta z bratom šla do doline Voj in tam prespala, 15. avgusta pa sta šla čez Bohinj peš do Bleda in se vrnila v Ljubljano.
Mladostni planinski spomini Pavla Kunaverja tudi niso brez omembe obveznega nabiranja planik. Na poti do Vodnikove koče so mu pastirji pokazali bogato rastišče na pobočjih Tošca, kjer si jih je natrgal za palico in za klobuk: “Ta planika, koliko moč ima do človeka! Če sem jo videl, morala je moja biti. Na bratov poziv sem se komaj ločil od njih, od teh lepotic.” Istega leta se jih je lotil tudi na Srednjem vrhu in na Zelenici in takrat ga ni bilo sram priznati, “da ga vlečejo kot magnet, naprej, naprej!” Takrat se najbrž še nihče ni zavedal, kaj pomeni v gorah nabirati planike v neomejeni količini. Dolgoletna svoboda je bila kriva za njihovo poznejše številčno in velikostno zmanjšanje. V opisu ture na Zelenico (začetek avgusta 1906), za kar se je odločil predvsem zaradi planik, piše: “Severno stran naslanja Zelenici slikoviti Srednji vrh, na desni tega pa je gora Zelenica (2179 metrov). Po teh dveh vrhovih vedno lazijo Korošci in trgajo, pravzaprav rujejo po cele koše planik. Domači pastirji jih ne morejo videti ...”
Tak je bil takrat Pavel Kunaver, pozneje pa se je spremenil v strogega naravovarstvenika, ko je pod vtisom prevelikega nabiranja gorskih rož, zlasti planik, in njihovega izginjanja uvidel, da tako ne gre naprej. Podobno je bilo tudi z drugimi navadami tistega časa, na primer z ukanjem – vriskanjem v gorah, ki je bilo v njegovi mladosti, tudi v času drenovcev, močno razširjeno. S tem so se pozdravljali ali poslavljali na večjo razdaljo. Pozneje je Pavel Kunaver preganjal vsako glasnejše govorjenje v naravi in vpitje, kakršnokoli že bodi, kar je bila v glavnem posledica vodenja mladine v naravo. Tudi pretirano hitro hojo, divjanje navzgor in navzdol po hribu je obsojal, čeprav je to sprva delal tudi sam. A ker je od tega dobil “srčno napako”, je bilo treba spremeniti slog obnašanja v gorah.
Na Triglavu je bil tudi naslednje leto (1906) in še leta 1907. Podobno opisuje naslednji vzpon (1907), enako po Tominškovi poti. V dnevniku je nalepljena neka razglednica z reprodukcijo oljne slike Triglava z ledenikom. Vanj je bil naknadno vložen siv list z njegovo pisavo v svinčniku in naslednjo vsebino: “Na ledniku leta 1907. Gorniki so se po izstopu iz poti črez Mali Triglav lahko peljali po snegu do sedla pod Kredarico. Danes je ledenik deset do petnajst metrov upadel in velike ploskve svetlorjavega skalovja vidimo tam, kjer je pred štiridesetimi leti še ležal led in sneg tudi pozno poleti.” To je bil skoraj zanesljivo poznejši zapis iz leta 1947 ali nekje tam okoli na hrbtno stran sive podlage, na kateri je nekoliko obledela fotografija, najbrž iz leta 1907. Kaže vrhnji del ledenika pod Kredarico z osebo, ki drsi po snegu. Kmalu po drugi svetovni vojni je tako zabeležil stanje, ki se ga je spomnil ob svojih prvih obiskih in se tudi s tem zapisal med prve opazovalce dogajanja na našem edinem resnem ledeniku.

Zorenje v hribolazca
Leta 1906 in 1907 se je Pavel Kunaver začel kot mlad planinec postopoma osamosvajati in dobil je nove planinske prijatelje, čeprav mu je bil brat Jože še vedno najbolj cenjena družba. Leta 1906 ga je največkrat spremljal še bratranec Ivan Tavčar, tudi bratranec Rajko Mulaček, večkrat ali posamično pa Knafeljc, Smole, Račič, Aleks Jeločnik, Avgust Jeločnik, Poljanec, Legat, Suhadolnik in Leon iz Trsta. V dnevniku je 2. novembra 1907 mogoče prvič zaslediti imeni sošolcev Ivana Michlerja in Ivana Kovača, ki sta ga skupaj z bratrancem Ivanom Tavčarjem, Suhadolnikom in Račičem spremljala v jamo Skednenco in Ledeno jamo pod Krimom. Iz prvih nekoliko zahtevnejših izletov se pozneje to druženje prelevi v skupno plezanje in v eno prvih slovenskih plezalnih navez v okviru drenovcev.
Zanimiv je zapis Pavla Kunaverja s Kamniškega sedla, kjer so 11. avgusta 1906 odprli Kamniško kočo. Značilno je njegovo mladostniško prekipevajoče navdušenje nad naravo pa tudi vzvišeno razmišljanje o “purgarjih, ki ne spadajo v planinski svet”. Iz daljšega zapisa le najzanimivejši odlomki. V dolini Kamniške Bistrice “je bilo tako tema, da se ni videlo za korak pred sabo. Prižgali smo torej svetilke. Kmalu smo pustili vse zadaj. Kajti šlo je zelo veliko kamniških ‘purgarjev’ in hribolazcev pred nami. Pri Uršiču so bili kljub pozni uri pokoncu, ker je bilo ondi mnogo turistov in so vedno še prihajali ... Visoko gori proti Kamniškemu sedlu smo videli celo vrsto lučij. Imeli so jih turisti, katere smo uro pozneje došli. Kar me opozori prijatelj na bližajoče se ‘oblake’. Pogledal pa je površno, ker so se mu bližnje Branine stene, osvetljene od meseca, tako zdele. Obrnivši se, se nismo mogli načuditi tej krasoti. Na desni strani so se jasno črtali robovi Brane in spredaj Košutine od temno modrega neba, na katerem so migljale kakor biseri svetle zvezde. Mi smo stali še v senci, katera je padala od raztreskane in stolpičaste Planjave. Daleč tam proti Ljubljani pa je iz oblakov Zeus metal strele na ubogo Zemljo. Precej nočij sem že prehodil in prebedel v gorah, toda tako lepe še nisem prebil. In ta sveti mir, kako prijetno je vplival na nas! Toda nekateri ljudje so nepristopni tem čustvom, ki navdajajo vsakega ljubitelja narave. Ko smo prišli do pastirske koče, gorel je pred njo precejšen ogenj in jo osvetljeval. Poleg so stala tudi velika drevesa, ki so poveličevala krasno sliko. Okoli ognja so hodile nekatere osebe; skoraj bi mislil, da je mojster Groga zopet zbral svoje verne pristaše h kakemu posvetovanju (rokovnjače, op. p.). V koči okoli ognja je sedelo precej gospodičenj. Brat je jedno vprašal, kako ji kaj ugaja v planinah ta krasna noč; toda odgovorila mu je, da ji ni nič mar in da ne pojde nikdar več v planine ...”
Nato opisuje novozgrajeno kočo in jutranje razpoloženje v koči in okoli nje pred odprtjem: “Zaradi silnega mraza smo stopili v kočo. Tu se nam je odprla lepa slika. V kuhinji, kje je bilo količkaj prostora, so čepeli, stali in sedeli dremajoči hribolazci in domačini. Z bratom sva šla pogledat v jedilnico. Tu je bilo, kot bi veter na kup znesel. Tu ali tam je ležal turist na deski, za blazino pa je imel par polenov. Tam v kotu je bil kup oblanja, na njem seveda je zopet spal kak utrujeni nosač. Najlepša panorama se nama je pokazala pri steni, kjer sta spali dve gospodični na klopeh. Dve mizi pa sta ju branili, da nista zdrknili na tla. Tako pač krčmar naredi za pijance, ki ne morejo že več hoditi. Kadar se nalezejo božje kapljice. V sili še hudič muhe žre, pravi narodni pregovor.”
Oče in brat Jože sta jo takoj zatem, še pred sončnim vzhodom, mahnila na vrh Brane: “Tako čistega pogleda na Ljubljano še nisem imel od nikoder, niti s Sv. Katarine. Prav razločno se je videl grad in nekatera večja poslopja.” Nato sta se vrnila k množici, ki se je zbirala k odprtju: “Pri koči se je nabralo že veliko ljudij, največ seveda ponosnih Kamničanov in preprostih domačinov. Manjše je bilo število pravih turistov, med katere si drznem prištevati tudi naju ... Ko sva si ogledala družbo, sva šla na rob sedla, kje sva si na bližnjem ognju skuhala nekoliko grahove juhe. Zaradi tega naju bi kmalu srditi Kamničan črez sedlo v prepad zagnal, seveda če bi se mu pustila. Medtem so prišli Čehi, katere smo navdušeno pozdravili.” Sledili so maša, govori in “jako krasno petje kamniškega pevskega društva Lira z nekaj planinskih pesmij, ki so mogočno odmevale od bližnjih strmin Brane in Planjave. /.../ Potem smo odrinili po Bistriški dolini, ki se je vlekla brez konca in kraja, /.../ pa še ta preklicani zid smodnišnice, ki je po mnenju utrujenega hribolazca vsaj 20-krat daljši, nego je v resnici.”
Na vlaku Kamnik–Ljubljana: “V vagonu sta sedeli dve kamniški gospodični, ki sta šli na veselico v Domžale. Ko je ena zagledala Jožkove (brata Jožeta, op. p.) grozno nakovane črevlje, se je glasno izrazila: ‘Križ božji!’ Jožko jih ji je v svoji vljudnosti ponudil za ples ... dobili smo zopet novo družbo v osebi stare mamice v družbi z mlado gospodično, ki se je držala, kakor bi se že davno zapisala k nunam. Tako je minila pot do Ljubljane, skozi njo pa sva napol spala in hiše so se nekatere kar majale, pot pa je bila čudovito zavita.”

O prvem obisku Trente ...
... in srečanju z župnikom Josipom Abramom ter trentarskima vodnikoma Moto in Špikom. 10.–16. avgust 1907. Od Triglava čez Trento na Jalovec in čez Predel do Trbiža.
“Obiskavši Peričnik nas je vročega popoldneva sprejel Aljažev dom, Knafelca, Ivana in mene. Od tu smo prijazno kimali Triglavu v pozdrav.” A Triglav mu tokrat ni bil naklonjen. Na Kredarici so čakali lepega vremena do popoldneva: “Popoludne nas ni vzdržalo v koči in Ivan, V. ter jaz smo šli v dežju na vrh Triglava, kjer smo dobili dva Nemca. Otožen sem sedel na sivi pleši našega očaka, ki me je prišedšega od daleč, tako nemilostljivo sprejel. Kolikokrat sem gledal od doma nanj in si želel zopet priti na ta Slovencem nekako božanstveni vrh, ki kraljuje vsej Sloveniji. /.../ Pozno zvečer je prišel iz Bohinja g. Abram (župnik Josip Abram - Trentar, op. p.) in z njim smo se zmenili, da jo udarimo po maši drugi dan skupaj v Trento.

Zvezdana Bercko

Fotografije:
Pavel Kunaver,
Jurij Kunaver;
knjižna izdaja, založba Mladinska knjiga, 2017, cena 29,99 evra

Na nikoli končanem potovanju
Pavel Kunaver (1889-1988) je bil eden od začetnikov slovenskega alpinizma, turnega smučanja in jamarstva, pedagog in ustanovni član slovenskega taborništva. Bil je tudi geograf, astronom, ljubiteljski slikar in naravovarstvenik, ki je občudoval in spoštoval naravo ter je še zlasti mladino znal navdušiti za vse, kar se mu je zdelo poučno, zanimivo in lepo. Ob tem pa še ploden pisec, v njegovi biografiji je 39 knjig.
“Pavel Kunaver je bil v eni osebi hkrati neumoren raziskovalec in občudovalec narave, njen varuh in razlagalec ter opisovalec, s čimer si je prizadeval prepričati in vzgajati čim širši krog mladih in odraslih. Bil je pravi poljudni znanstvenik, nedosegljiv v govorniškem in strokovnem žaru, s katerim je očaral vsakogar,” se ga spominja njegov sin Jurij Kunaver, varuh očetove dediščine. Knjigo Sivi volk je napisal ob pomoči očetovih dnevnikov, razmišljanj, člankov in drugih zapisov, s svojimi zapisi pa so jo oplemenitili še prijatelji in sodelavci Pavla Kunaverja.
Avtor je imel po lastnih besedah na razpolago izjemno obsežen arhiv. Njegov oče je dnevnike zelo intenzivno pisal pred prvo svetovno vojno, pisal jih je tudi v vojni. Od 1917 do 1918 je v neposrednem zaledju soške fronte skupaj z Ivanom Michlerjem na novo raziskal in dokumentiral prek sto kraških jam. Po drugi svetovni vojni je v pedagoške namene ustanovil prve astronomske opazovalnice v Sloveniji. Velja tudi za začetnika opazovanja in opisovanja Triglavskega ledenika.
Publicist in založnik Samo Rugelj se iz svojih otroških let Pavla Kunaverja, ki je tudi njega krstil za tabornika, spominja kot starega gospoda, ki je bival v Bohinju na robu travnika, vsak dan so mu nesli kosilo in večerjo in je bil že v tistih časih legenda. O knjigi pa je zapisal: “Nima namena biti definitivna biografija tega velikega človeka, saj je bilo njegovo delovanje preprosto preobsežno: v sebi tako prepleta biografsko rdečo nit, Kunaverjeve zapise iz dnevnikov pa tudi mnenja sodobnikov o njem in njegovem delovanju.”
Jurij Primožič, poznavalec Kunaverjevega dela, pa je ob izidu knjige zapisal: “Prebiranje knjige nam pričara iluzijo, da smo sopotniki na dolgem, pravzaprav nikoli končanem popotovanju Pavla Kunaverja po znanih in neznanih poteh tega planeta, ki mu pravimo Zemlja. Hodimo po poti človeka, ki je vse svoje življenje posvetil odkrivanju in
varovanju narave, zanesenjaka, ki je številnim mladim generacijam odkrival skrivnosti – njim tako blizu, vendar tako neznane.”

Vecer.si 24.03.2018
Jurij Kunaver: Pavel Kunaver - sivi volk


De/G-L, 25.03.18: Ikona slovenskega taborništva

Kategorije:
Novosti ALP BIB SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti