Silvo Baznik: Moto gremo na turo s smučmi od avta do avta
nas popelje ponovno v Selško dolino.
Iz Selške doline pri Zgagi odvijemo v levo in hitro pridobivamo višino. Na prvem križišču peljemo ponovno levo. Cesta je v glavnem suha, snega ob cesti je vedno več in tudi nekaj kamenja je padlo s strmih pobočij. Po nekaj kilometrih ceste se ustavimo v Zgornji Davči, kjer povprašamo za pot do kmetije Jurež in nadaljujemo vožnjo sprva navzdol, pa po ravnem in ostro desno v klanec, kjer ustavimo pri hiši št. 9 na našem izhodišču.
Z lopato odmečemo sneg in si naredimo prostor za parkiranje poleg ostalih vozil. Ko pripravimo smučarsko opremo pa domačin s strojem poskrbi za dodatna parkirna mesta. Lepo število avtomobilov kaže, da bodo danes okoliški vrhovi dobro obiskani. Seveda je glavni cilj večine Porezen, ki je viden z izhodišča. Naša pot gre direktno na zahod, kar bo najkrajši možen dostop na greben med Poreznom, Pohoškim Kumom in Hočem.
Sledimo smučinam predhodnikov in najprej v rahlem vzponu, ki mu sledi spust, prestop potoka s smučmi v rokah, nadaljevanje po zgornji smučini, ki se hitro vzpenja in temu sledi seveda spust, prestop velikega padlega drevesa, prestop grape in vzpon na čistino, kjer se pridruži nekoliko daljša varianta poti. Pred nami je kopica pešakov in smučarjev, nekaj se jih že vrača, ko mi nekoliko sopeč premagujemo strmino. Nekaj prestopov in smo ponovno v gozdu. Pešaki imajo svojo gaz, turni smučarji svojo in oboji brez problema in nejevolje gremo po svoje proti vrhu. Nekaj hladu je v zraku, mraza ni in sneg je temu primerno skorjast ali delno ojužen. Višje pod grebenom je sneg še trd, a ga ni veliko in že smo na grebenu ob narejeni ograji z zastavicami, ki označujejo, da je pod snegom koča na Poreznu, od katere gledajo iz snega sončni paneli, ostalo pa je veter odel v snežne zamete. Še nekaj sto metrov in smo na vrhu, kjer je kopica obiskovalcev. Kako lepo, da ne piha, pravim prijateljema in tedaj potegne veter in potrebno se je toplo obleči. Sonce je skrito za kopico oblakov, le vrhovi Bohinjskih gora se kopljejo v njegovi svetlobi. Sicer pa kakšnega dobrega pogleda na oddaljene gore ni, vidimo le verigo južnobohinjskih vršacev s Črno prstjo. Lepo so vidni vrhovi Šavnika in Slatnika, Lajnarja in Dravha nad Soriško planino, Za njimi se kažejo Karavanke. Seveda ne gre brez pogleda na Blegoš in ostalo hribovje, a za kaj več kdaj drugič.
Na vrhu malce predahnemo, a ne ostanemo dolgo. Pripravimo vse potrebno za smučanje in gremo sprva po grebenu na sever, nato naredimo dolgo prečko po pobočju in pričnemo vijuganje skozi gozd, kjer sneg ne dopušča kakšnih presežkov. O pršiču, kot je bil na Blegošu, ne duha ne sluha. Vedno ne moreš imeti idealnih pogojev in zadovoljimo se z možnim. Presmučamo gozd, stopimo na golo pobočje, kjer se vzpenjajo turni smučarji, mi pa odbrzimo, pravzaprav v počasnem vijuganju, proti dnu pobočja. Ne držimo se smeri vzpona temveč odsmučamo bolj desno, gledano navzdol, in nižje, kjer se pridružimo smučinam predhodnikov in po kolovozu prismučamo do potoka. Snamemo smuči, prestopimo in ponovno na smuči, a ne za dolgo. Ko je potrebno navzgor, snamemo smuči in prehodimo klanec. Enako narede tudi drugi smučarji. Na vrhu vzpetine že vidimo naše izhodišče ture, stopimo na smuče in odsmučamo proti Jurežu, kjer zaključimo današnjo 7,5 kilometrov dolgo turo z 622 višinskimi metri.
Pospravimo opremo, sedemo v avto in odpeljemo po isti cesti v Selško dolino. Ustavimo se v Železnikih, kjer ob hmeljskem napitku predebatiramo današnjo turo, ki je trajala skoraj enako dolgo kot vožnja z avtomobilom. Smučanje je bilo solidno glede na razmere, nekih presežkov nismo doživeli in na naslednje smučarske ture bo potrebno iti že višje...