Večer v soboto - Zvezdana Bercko: … planinska postojanka na Pohorju. Začetki organiziranega planinstva na Pohorju in Kozjaku sežejo v zadnja desetletja 19. stoletja
Ruška koča - gozdna idila. Planinsko letovišče na Pohorju, 1250 m nadmorske višine, mirna, prahu prosta lega, najčistejši gozdni zrak, krasen razgled, lahkotni gozdni izprehodi, 10 sob z 22 posteljami, solnčna kopel, douch in topla kopel s smrekovimi iglami ... Od koče skoraj po ravnem k slapu Šumik, na Klopni vrh, na Glažuto, k razglednemu stolpu pri Bolfenku itd."
Tako so pred več kot sto leti, med letoma 1912 in 1918, vabili k Ruški koči, eni od prvih planinskih postojank na Pohorju, ki so jo slavnostno odprli 8. septembra 1907. A planinstvo, pohodništvo, letoviščarstvo oziroma turizem, kot bi mu rekli danes, imajo na Pohorju, pa tudi na Kozjaku, še precej daljšo tradicijo.
Zgodovino planinskih koč in zavetišč ter penzionov in letovišč je v obsežni slikovni monografiji s preprostim naslovom Pohorje in Kozjak (izšla je pri Zavodu za raziskavo in promocijo naravne in kulturne dediščine Gremo na Pohorje, v knjigarnah bo prihodnji mesec) zbral zgodovinar Andrej Gulič.
"Naša družina je od nekdaj močno povezana s Pohorjem. Mamo arheologinjo sem spremljal pri terenskih delih, z očetom smo hodili v hribe, dobro sem poznal Pohorje. Prav tako me je že v osnovni in srednji šoli zanimala zgodovina, ki je potem postala moj poklic. Z očetom in bratom smo zbirali razglednice, imamo veliko zbirko in začeli smo razmišljati, da bi izdali knjigo o razglednicah. A smo si potem rekli, zakaj ne bi zastavili širše, materiala je dovolj, teren poznamo," razlaga Andrej Gulič ozadje nastanka knjige. A prav gladko ni šlo. "Materiala je res veliko, a je zelo razdrobljen, v različnih virih, ogromno je tudi napačnih podatkov ... Pet let priprav in nato tri leta intenzivnega dela smo z očetom in bratom vložili v to knjigo."
V njej so objavljene risbe, fotografije in razglednice planinskih koč, domov in zavetišč, penzionov in letovišč, razglednikov, cerkva in še nekaterih drugih objektov iz obdobja med letoma 1890 in 1945. "Material smo pridobili predvsem iz lastne zbirke razglednic ter iz privatnih zbirk, iz muzejev, arhivov in knjižnic. Seveda smo šli tudi na teren in se skušali prepričati o verodostojnosti naših spoznanj, sodelovali so mnogi domačini. Tako smo se znašli ob kopici zbranega gradiva, ki ga je bilo treba še pregledati in urediti. Bolj ko smo se bližali h koncu iskanja, več vprašanj se nam je postavljalo, na katera pa smo vedno težje našli odgovore ali pa jih sploh nismo. Prepričani smo, da je še mnogo neodkritega slikovnega in drugega gradiva, ki se skriva v domačih zbirkah in na kakšnem podstrešju, ali pa še nepregledanih arhivskih škatlah," v uvodu h knjigi pišejo avtorji.
Planinci in smučarji
Začetki organiziranega planinstva na Pohorju in Kozjaku segajo v zadnja desetletja 19. stoletja, a živahno je bilo na teh pogorjih že precej prej. "Poleg gozdarstva, izdelovanja oglja in lomljenja kamna začnejo konec 17. stoletja, predvsem pa v 18. in 19. stoletju na več koncih Pohorja postavljati glažute, kopati železovo rudo in odpirati fužine. Nastanejo nove poti, tudi romarske, narisani so prvi zemljevidi, pojavijo se gostilne za furmane, pa lovske in gozdarske koče, v katerih je bilo mogoče tudi prespati in so prav prišle tudi romarjem in takrat še redkim izletnikom. Konec 19. stoletja se pojavijo prve planinske markacije in kažipoti, sprva le nemški, a tudi prva planinska letovišča: na Pohorju zasebni letovišči Bolfenk nad Mariborom in Tommasi-Hube pri Pisniku nad Ribnico," pojasni Gulič.
Malokdo ve, da je bila sploh prva planinska postojanka na Pohorju v danes zapuščeni cerkvici sv. Bolfenka. Cerkev, ki je bila v začetku 19. stoletja desakralizirana, je v drugi polovici tega stoletja prešla v last družine Reiser. Otmar Reiser mlajši je leta 1878 postavil prizidek k cerkvi in v njem uredil stanovanje za čuvaja, manjše gostišče in nekaj sob za obiskovalce. Na severni strani stolpa je bil celo razgledni balkon, prvi tovrstni na Pohorju, v bistvu mostovž, ki so ga sneli s tedanje kavarne Pichs v Mariboru, beremo v knjigi.
Postojanko so kasneje predali v upravljanje različnim gostincem in Bolfenk je postal priljubljena ne le izletniška točka, ampak tudi turistična. Leta 1938 je gostilničar Ludvik Šetina vabil s takim reklamnim oglasom: "Gorsko letovišče, krasen razgled, lepa izletniška točka, sončenje, smuk, izprehodi po gozdu, kegljišče. Šest kurljivih sob s 15 posteljami, pension 35 din dnevno. Izborna kuhinja, prvovrstna pekrska vina iz vinogradov Reiser, Tscheligijevo pivo. Dohodi: Iz Maribora avtocesta do Pohorskega doma, nato pol ure hoda; z glavnega kolodvora z mestnim avtobusom do Delavske ulice, nato mimo strelišča in po južni, složni poti tri ure, ali po severni poti skozi Poštelo tri ure. Iz Peker po strmi lovski stezi dve uri."
V istem času kot planinci, konec 19. stoletja, se na Pohorju pojavijo tudi prvi smučarji, sankači, v 30. letih 20. stoletja na Pohorju zgradijo več skakalnic. Kar nekaj planinskih koč in postojank je zraslo na smučarskih terenih, da so nudile zavetje in prenočišče zagnanim športnikom. Denimo Tajzl (Theisel Hütte), današnja koča Planinc nad Vuzenico. Smučarji so se pripeljali v Vuzenico z vlakom, do koče Tajzl pa so jih odpeljali z lojtrskim vozom in konjsko vprego. Pod Roglo so stale Vitanjske bajte, na Pesku pa Vinterjeva koča. "Skozi naravni drevored, ki je pokrit z lesketajočimi se snežinkami in s kristalno čistim ivjem odet, v lesku in blesku zimskega solnca lepši in sijajnejši nego v poletnem času, zdrkneš po izvoženih sledeh na svojih smučeh naravnost pred kočo," je leta 1934 slikovito pisal dr. Fran Mišič. "Smučarski tereni so idealni. Krasni izprehodi. Planinska flora. Sneg leži do pozne pomladi. Z Velike Kope krasen razgled. Sploh je to svojevrsten pohorski svet, pravljičen pozimi in očarujoč poleti. Koča je še posebno pripravna za daljše bivanje bodisi poleti ali pozimi," so vabili v kočo pod Kopo na Pungartovem sedlu.
Lovrenc - turistična metropola Pohorja
Turistična metropola Pohorja pa je bil v času pred drugo svetovno vojno - Lovrenc. Banska uprava je leta 1939 Sv. Lovrenc na Pohorju celo razglasila za klimatsko zdravilišče. Prvi zametki letoviščarstva v kraju sežejo v konec 19. stoletja, ko je Karl Büttner poslopja nekdanje steklarne preuredil v penzion. K njemu so sodili tudi igrišče za tenis in kegljišče, zunanji plavalni bazen, urejene poti za sprehode, otroško igrišče, imeli so celo lastno elektrarno. Leta 1929 je penzion kupil Jovan Andrejković, uredil smučišče in smučarsko skakalnico ter privabljal goste iz vse Jugoslavije in tudi sosednjih držav.
V bližini Šmartna na Pohorju, tedanjega Sv. Martina, je deloval Klimatski zdravstveni dom za otroke, ki ga je zgradilo Društvo za zdravstveno zaščito otrok in mladine v Mariboru, dom pa se je imenoval po tedanji jugoslovanski kraljici Mariji, ki je prevzela protektorat nad domom. V treh izmenah je tam vsako leto letovalo okoli 450 otrok.
Po vsej avstro-ogrski monarhiji znano zdravilišče je delovalo v Bistrici pri Limbušu. Ustanovil ga je leta 1884 Jurij Simonič iz Zagreba, ki so ga navdušile naravne danosti in bližina pohorskih gozdov. Uporabljal je Kneippove metode, blatne obloge iz dravske mivke, pomembna metoda zdravljenja pa je bilo tudi fizično naprezanje v obliki pomoči okoliškim kmetom.
Zvezdana Bercko
Fotografije (iz zbirke Andreja Guliča):
(1) Bolfenk je bil priljubljena ne le izletniška točka, ampak tudi turistična. Na razglednici, okoli 1930, stolp in cerkev sv. Bolfenka nad Mariborom (2) Mladi planinci pri Črnem jezeru na Pohorju, fotografija, trideseta leta 20. stoletja
(3) Zdrkneš po izvoženih sledeh na svojih smučeh naravnost pred kočo ... Senjorjev dom, razglednica, odposlana 1941
(4) Otvoritev planinskega doma pri Sv. treh kraljih na Pohorju, razglednica, 18. 8. 1935
(5)Lovrenc s penzionom Büttner je bil turistična metropola Pohorja. Razglednica, okoli 1909
(6) Počitniški dom kraljice Marije pri Sv. Martinu na Pohorju, dom za dečke. Razglednica, okoli 1935
Prvi avto na Pohorju
”Turiste, ki so prenočevali za velikonočno praznike v Ruški koči na Pohorju, je v noči s 16. na 17. april 1927 zbudil nenavaden šum. Večina je bila mnenja, da kroži nad njimi letalo, ali ta domneva se je izkazala za napačno, ko so zagledali dva ostra žarka avtomobilskega reflektorja, ki so se iz temne doline dvigali proti vrhu. Na krmilu zmagovalnega Fiat-avtomobila je bil grof Herberstein iz Maribora v spremstvu svojih prijateljev. To je bil prvi obisk z avtomobilom na Pohorju,” so poročali tedanji časniki. Prva avtomobilska cesta na Pohorju, cesta Hoče-Areh, je bila odprta šele avgusta 1940.